Jedro

Ker iz pravnomočnih odločb imenovanega zdravnika izhaja, da je bila tožnica od 1. 2. 2008 do 7. 3. 2008 začasno nezmožna za delo brez omejitve ur začasne nezmožnosti, ni bilo pravne podlage za to, da ji je tožena stranka z izpodbijanima odločbama za obdobje ugotovljene začasne nezmožnosti za delo za polni delovni čas priznala pravico do izplačila nadomestila plače le za 6 ur dnevno.

Tožnica je pričela delati s krajšim delovnim časom 8. 3. 2008. Do takrat je njena delovna obveznost, kljub odločbi o ugotovljeni invalidnosti, znašala poln delovni čas in bi ji moral delodajalec plačevati polno plačo, če ne bi imela od tožene stranke priznano začasno nezmožnost za delo in s tem pravico do denarnega nadomestila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama z dne 14. 5. 2008 in 26. 6. 2008 priznala tožnici zaradi začasne zadržanosti od dela za čas od 1. 2. 2008 do 7. 3. 2008 pravico do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za 6 ur dela dnevno. Sodišče prve stopnje je odločbi odpravilo in tožnici za navedeno obdobje priznalo nadomestilo plače za poln delovni čas (8 ur dnevno). Obrazložilo je, da je bila tožnici zaradi dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom 6 ur priznana pravica do delne invalidske pokojnine šele od 8. 3. 2008 dalje, ko je delo na tem delovnem mestu tudi nastopila. Do tega dne je zato upravičena do nadomestila plače za poln delovni čas. Ker nadomestilo plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja izplačujejo delavcem delodajalci, je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od izdaje sodbe izračunati in nakazati tožnici sporno nadomestilo plače. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da ni nobenih pravnih ovir, da delodajalec z delavcem glede pridobljene pravice iz naslova ugotovljene invalidnosti ne bi sklenil ustrezne pogodbe o zaposlitvi z dnem izvršljivosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnica je pridobila pravico do dela s krajšim delovnim časom že po samem zakonu, na podlagi priznane kategorije invalidnosti. Da po dokončnosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni imela 8-urne delovne obveznosti, temveč le še 6-urno, izhaja tudi iz 119. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) ne vsebuje določbe o tem, da bi bilo učinkovanje odločbe odloženo, če je zavarovanec na dan dokončnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti začasno nezmožen za delo po predpisih o zdravstvenem varstvu in zavarovanju. V podkrepitev pravilnosti svojih navedb se revizija sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 124/2004 z dne 11. 1. 2005. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da ta ni utemeljena in predlaga Vrhovnemu sodišču, naj jo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Čeprav je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov, ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v ničemer konkretizirala. V tem obsegu zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je bila tožnici priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 1. 7. 2007 dalje, postala dokončna in izvršljiva dne 21. 11. 2007. Tožnica je bila začasno zadržana od dela zaradi bolezni od 8. 11. 2007 do 7. 3. 2008. Iz odločb in podatkov tožene stranke ne izhaja, da se je začasna zadržanost nanašala na krajši delovni čas od polnega. S krajšim delovnim časom je pričela delati 8. 3. 2008, od tega dne dalje pa ji je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tudi priznana pravica do delne invalidske pokojnine. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Med strankama je spor o tem, ali tožnici za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni (od 1. 2. 2008 do 7. 3. 2008) pripada nadomestilo plače v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za polni delovni čas 8 ur ali le za 6 ur.

10. Do pravnih vprašanj, ki jih izpostavlja revizija, se je Vrhovno sodišče že opredelilo v sodbah VIII Ips 251/2006 z dne 4. 12. 2007, VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009 in VIII Ips 551/2007 z dne 8. 9. 2009. V citiranih zadevah sprejeta stališča veljajo zato tudi za obravnavani spor.

11. Revizija neutemeljeno navaja, da drugostopenjsko sodišče ne loči med začasno nezmožnostjo za delo, ki jo ugotavlja imenovani zdravnik, in pravico do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela, o kateri odloča območna enota tožene stranke. Predmet spora je presoja odločb tožene stranke o pravici zavarovanke – tožnice do nadomestila plače iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pravica do tega nadomestila je odvisna in vezana na odločbo o ugotovljeni začasni nezmožnosti za delo zavarovanca, ki jo v primeru odsotnosti z dela nad 30 dni iz bolezenskih razlogov izda imenovani zdravnik (drugi odstavek 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadaljnji). Sodišče druge stopnje je zato kot pomembno dejstvo za odločitev pravilno upoštevalo pravnomočni odločbi tožene stranke o začasni nezmožnosti tožnice za delo v spornem obdobju.

12. Delodajalec izplača delavcu v primeru začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni nad 30 delovnih dni nadomestilo plače v breme zdravstvenega zavarovanja (tretji odstavek 137. člena ZDR). Na podlagi devetega odstavka 137. člena ZDR je delavec v primeru bolniške odsotnosti upravičen do nadomestila plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša njegova delovna obveznost na dan, ko zaradi bolniške odsotnosti ne dela (podobno določilo vsebuje tudi drugi odstavek 29. člena ZZVZZ). Ker iz pravnomočnih odločb imenovanega zdravnika z dne 12. 12. 2007 in 4. 2. 2008 izhaja, da je bila tožnica od 1. 2. 2008 do 7. 3. 2008 začasno nezmožna za delo brez omejitve ur začasne nezmožnosti, ni bilo pravne podlage za to, da ji je tožena stranka z izpodbijanima odločbama za obdobje ugotovljene začasne nezmožnosti za delo za polni delovni čas priznala pravico do izplačila nadomestila plače le za 6 ur dnevno.

13. Neutemeljene so obširne revizijske navedbe o tem, da je sodišče druge stopnje ravnalo v nasprotju z zakonsko ureditvijo invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, ker je tožnici priznalo nadomestilo plače v breme tožene stranke tudi za tisti del delovnega časa, za katerega je bila ta z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje spoznana za trajno nezmožno za delo. ZPIZ-1 v prvem odstavku 159. člena določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje šele od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Tožnica je pričela delati s krajšim delovnim časom 8. 3. 2008. Do takrat je njena delovna obveznost, kljub odločbi o ugotovljeni invalidnosti, znašala poln delovni čas in bi ji moral delodajalec plačevati polno plačo, če ne bi imela od tožene stranke priznano začasno nezmožnost za delo in s tem pravico do denarnega nadomestila. Ob ugotovitvi, da bi bila tožnica upravičena do polne plače, je v primeru zadržanosti od dela zaradi bolezni upravičena do polnega denarnega nadomestila. Dejstvo, da je dobila dokončno priznane pravice iz invalidskega zavarovanja nekaj prej, kot je pričela delati s krajšim delovnim časom, ob ugotovitvi, da je pravice iz invalidskega zavarovanja lahko realizirala šele, ko je dejansko pričela z delom s krajšim delovnim časom, ne vpliva na njeno pravico do polnega denarnega nadomestila zaradi zadržanosti od dela zaradi bolezni v spornem obdobju. Drugačno tolmačenje (kot ga ponuja tožena stranka v reviziji) bi pomenilo, da bi bila tožnica od dokončne odločbe o ugotovljeni invalidnosti in pravici do dela s krajšim delovnim časom upravičena le do nadomestila plače iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja za 6-urni delovni čas, obenem pa v tem obdobju glede na citirano določilo 159. člena ZPIZ-1 še ne bi bila upravičena do delne invalidske pokojnine. Takšna razlaga ni sprejemljiva, saj bi takšnega delavca – zavarovanca postavila v slabši položaj v primerjavi z delavcem, ki v času dokončne odločbe o ugotovljeni invalidnosti opravlja delo pri delodajalcu.

14. Tudi ostale revizijske navedbe ne vplivajo na sprejem drugačne odločitve. Delodajalec je bil res dolžan izvršiti odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in v ta namen skleniti s tožnico ustrezno pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Vendar pa delodajalec v času, ko je po odločitvah pristojnih organov tožene stranke delavec za delo začasno popolnoma nezmožen, temu takega dela ne samo ne more, temveč tudi ne sme ponujati ali ga na primer v to celo siliti. Določilo 119. člena ZDR ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti I. kategorije in za obravnavni spor zato ni uporabljivo. Enako velja glede določila 158. člena ZPIZ-1 o izplačevanju delne invalidske pokojnine, saj se nanaša na delavca v delovnem razmerju, ki je že nastopil delo s krajšim delovnim časom. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da odločitev v izpodbijanem delu sodbe odstopa od odločitve Vrhovnega sodišča VIII Ips 124/2004. V citirani zadevi je bil predmet spora (med delavcem in delodajalcem) drugačen in z obravnavano zadevo ni primerljiv (šlo je za vprašanje, do kakšne razlike plače je zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja upravičen delavec, pri čemer ga je delodajalec že pred prenehanjem delovnega razmerja z dokončnim in pravnomočnim sklepom razporedil na ustrezno delo v skladu z odločbo o ugotovljeni invalidnosti).

15. Ker glede na obrazloženo z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Tožnica krije sama stroške odgovora na revizijo, saj ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).