Jedro

Tožnica je bila ob izvršljivosti dokončne odločbe ZPIZ, s katero ji je bila priznana pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom oziroma delne invalidske pokojnine, popolnoma nezmožna za delo, tako da ji delodajalec ni mogel zagotoviti drugega dela, da bi lahko uveljavila priznano pravico. Zato je za to obdobje upravičena do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za poln delovni čas 8 ur dnevno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka ter 2. odstavek 3. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je v 1. točki izpodbijane sodbe razveljavilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 6. 2008 in št. ... z dne 14. 5. 2008, da ima tožnica pravico do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za čas od 1. 2. 2008 do 7. 3. 2008 v skladu z njeno delovno obveznostjo, to je za 6 ur dnevno. Razsodilo je, da je tožnica upravičena do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za omenjeno obdobje za polni delovni čas 8 ur dnevno. Zavrnilo je tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka za omenjeno obdobje dolžna izračunati nadomestilo plače v skladu z njeno delovno obveznostjo ter ji obračunani znesek nakazati v 15 dneh od izdaje sodbe, po izteku navedenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 519,65 EUR v 15 dneh.

Zoper ugoditveni del prvostopenjske sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek, vključno z zahtevkom za plačilo stroškov postopka zavrne. Navaja, da je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je 21. 11. 2007 postala dokončna in izvršljiva razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu v skrajšanem delovnem času po 6 ur dnevno. Po 262. členu ZPIZ-1 se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. Ob odločanju o pravici do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela je zato tožena stranka upoštevala 6 urno dnevno delovno obveznost. Iz sodbe izhaja, da sodišče ne razlikuje med začasno zadržanostjo od dela in pravico do nadomestila plače za čas zadržanosti. Pravica do nadomestila je odvisna od opravljanja dela in vezana na delavčevo delovno obveznost, ki je bila v tožničinem primeru le 6 ur dnevno. Odločbe o priznanju pravic iz invalidskega in zdravstvenega zavarovanja so enakovredne, sodišče pa ni obrazložilo razlogov, da je upoštevalo odločitev o začasni zadržanosti od dela, ne pa o trajni nezmožnosti za delo. Pravnomočne odločbe učinkujejo na vsa pravna razmerja, tožnica je na podlagi pravnomočne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pridobila pravico do dela v krajšem delovnem času, tak akt pa obvezuje tako tožnico kot delodajalca in toženo stranko. Po 93. členu ZPIZ-1 je zavarovancem, pri katerih je ugotovljena II. oz. III. kategorija invalidnosti, ob izpolnjenih pogojih, zagotovljena pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine. Z 159. členom ZPIZ-1, po katerem se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, je določena obveznost delodajalca, da delovnemu invalidu takšno delo zagotovi, v nasprotnem primeru sam nosi breme nadomestila plače. Po dokončnosti odločbe ZPIZ o ugotovljeni kategoriji invalidnosti pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ne glede na to, ali je delavcu bila priznana pravica do invalidske pokojnine. Obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi opravljanje dela v krajšem delovnem času od polnega izhaja tudi iz določbe 200. člena ZDR. Nezaključen bolniški stalež ni razlog, da se ne sklene nova pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 124/2004, po kateri določb ZPIZ o nadomestilu plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ni mogoče razlagati tako, da ima delavec invalid pravice iz 190. člena ZPIZ le ob podpisu pogodbe o zaposlitvi in le za čas, ko tudi dejansko dela, za čas upravičene odsotnosti pa ne. Tožena stranka ne more nositi bremena nadomestila za polni delovni čas zaradi neizpolnjenih obveznosti delodajalca, ki ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb postopka, tako ne zatrjevanih, kot tudi ne določb, na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Z obveznim zdravstvenim zavarovanjem se po 2. točki 2. odstavka 13. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 100/2005 s spremembami) zagotavlja v obsegu, kot ga določa zakon, nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela. Iz pregleda poteka začasne zadržanosti z dela z dne 17. 6. 2008, priloženega v upravnem spisu, ter iz odločb imenovanega zdravnika, ki jih je predložila tožnica (prilogi A5 in A6) izhaja, da je bila tožnica, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem Z.K., od 8. 11. 2007 do 7. 3. 2008 začasno zadržana od dela in sicer od 8. 11. 2007 do 7. 12. po odločitvi osebnega zdravnika, od 8. 12. 2007 do 7. 3. 2008 pa po odločitvi imenovanega zdravnika, pri čemer iz odločb in podatkov tožene stranke ne izhaja, da se začasna zadržanost nanaša na krajši delovni čas od polnega.

Po prepričanju sodišča druge stopnje se zavarovancem, ki so v obvezno zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključeni na podlagi delovnega razmerja ter si za zagotovitev pravic plačujejo prispevke, zagotavljajo pravice po ZZVZZ, Zakonu po pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Kako je izpolnjevanje obveznosti do zavarovanca oz. zaposlenega v delovnem razmerju razporejeno in kako ga posamezni nosilec, bodisi tožena stranka, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) ter delodajalec izvajajo, delavca ne zadeva in v svojih pravicah ne more biti prizadet, če obveznosti iz delovnega razmerja in v zvezi s plačevanjem prispevkov izpolnjuje. To velja tudi za morebitno neusklajenost zakonodaje na področju obveznega zavarovanja in delovnih razmerij. Pravice iz delovnega razmerja in iz obveznih zavarovanj tožnica uveljavlja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju ter vključenosti v socialno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja se po 2. odstavku 9. člena ZDR začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. Navedeno velja tudi za primer spremembe delodajalca ali odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, kar je v primeru priznanih pravic na podlagi invalidnosti III. ali II. kategorije, obveznost delodajalca po 3. odstavku 101. člena ZPIZ-1. Med strankama ni sporno, da je odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 16. 11. 2007 (priloga A3) postala dokončna iz izvršljiva 21. 11. 2007. ZPIZ-1 ne določa roka, v katerem je delodajalec dolžan izpolniti obveznosti do delovnega invalida v zvezi s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas krajši od polnega delovnega časa ali za delo na drugem delovnem mestu. Ker se po 12. in 249. členu ZPIZ-1 za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) in ker rok, v katerem je delodajalec tožnici dolžan zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu ni določen niti v odločbi, se obveznost delodajalca presoja po 4. odstavku 224. člena ZUP, po katerem postane odločba izvršljiva v 15 dneh od dneva, ko bi postala izvršljiva po pravilih 2. in 3. odstavka 224. člena ZUP, pri čemer v obravnavanem primeru velja, da je odločba drugostopenjskega organa ZPIZ postala izvršljiva z vročitvijo stranki.

Tožnica je bila tako ob izvršljivosti dokončne odločbe ZPIZ kot ob poteku omenjenega 15-dnevnega roka za delo nezmožna, kar izhaja iz evidence tožene stranke o pregledu poteka začasne zadržanosti z dela. Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi opr. št. Psp 84/2006 z dne 31. 3. 2006 zavzelo stališče, da zavarovanec pravico do nadomestila za polni delovni čas zaradi začasne zadržanosti z dela, če izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja in obveznega zavarovanja, izgubi le v primeru in od trenutka, ko mu Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ravno tako z dokončno ter izvršljivo odločbo, prizna pravico do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom oz. delne invalidske pokojnine. Odločbo o priznanju pravice je ZPIZ izdal 31. 3. 2008, pravica pa je bila tožnici priznana od 8. 3. 2008 dalje (priloga A7). Iz listin v spisu – pogodbe o zaposlitvi (priloga A4) izhaja, da je tožnica pri delodajalcu s krajšim delovnim časom od polnega pričel delati 8. 3. 2008. Ko je delodajalec razpolagal z dokončno odločbo ZPIZ o ugotovitvi invalidnosti III. kategorije ter odločitvami osebnega in imenovanega zdravnika o začasni zadržanosti od dela, ni bila njegova dolžnost in tudi ne pravica v smislu ZDR, da izvede postopke odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, saj med trajanjem začasne zadržanosti od dela z delavci ni dolžan urejati delovno pravnih vprašanj. V času začasne popolne nezmožnosti za delo delodajalec ni mogel zagotoviti drugega ustreznega dela s krajšim delovnim časom, da bi tožnica lahko uveljavila pravico do delne invalidske pokojnine v smislu 93. člena ZPIZ-1. Pravilnost navedenih razlogov je s sodbo opr. št. VIII Ips 251/2006 z dne 4. 12. 2007 potrdilo Vrhovno sodišče RS.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zakonito odpravilo odločbi tožene stranke in za sporno obdobje od 1. 2. 2008 do 7. 3. 2008 priznalo pravico do nadomestila plače v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja za polni delovni čas 8 ur dnevno. Nadomestilo bo po 2. odstavku 229. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami – Pravila) tožnici izplačal delodajalec in ga nato z zahtevkom nadomestil pri toženi stranki iz sredstev obveznega zavarovanja.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo, saj pritožnica ni izkazala razlogov, iz katerih se sodba lahko izpodbija, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.