Jedro

Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni, zato je na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog zavrnilo kot neutemeljen.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2019 in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo z 27. 11. 2019 temveč z 31. 12. 2019. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico za čas od 27. 11. 2019 do 31. 12. 2019 prijavi v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji obračuna nadomestila bruto plač, od njih odvede davke in prispevke, NJEJ pa izplača neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi in druge prejemke iz delovnega razmerja, kot so regres in nagrada za delovno uspešnost. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zneska 204,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2019 ter za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 66.750,00 EUR bruto. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prepovedi opravljanja dela z dne 4. 11. 2019 in za obračun razlike v plači za čas od 4. 11. 2019 do 27. 11. 2019, kot da prepovedi opravljanja dela ne bi bilo, in sicer v višini 1.818,93 EUR bruto ter za plačilo ustrezne neto razlike v plači. Odločitev temelji na presoji, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot vodja oddelka za javno naročanje, huje kršila obveznost iz delovnega razmerja v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) s tem, da se je udeležila jadranja s tremi predstavniki družb, ki imajo na podlagi javnih razpisov, ki jih je izvajal oddelek, ki ga je vodila tožnica, velik obseg poslovanja s toženo stranko (v letu 2019 v času od 18. 10. 2019 čez 8 mio EUR,).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica predlagala dopustitev revizije glede naslednjih pravnih vprašanj: ‒ ali sta v okoliščinah konkretnega primera sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da je pri opredelitvi pravnega standarda hujše kršitve delovnih obveznosti dovoljeno širiti pričakovano ravnanje delavca v zasebnem času tako, da se je dolžan vzdržati druženja s predstavniki poslovnih partnerjev delodajalca tudi, ko ima ta zelo veliko število poslovnih partnerjev in ko gre za dolgoletna predhodna poznanstva s predstavniki poslovnih partnerjev; ‒ ali sta v okoliščinah konkretnega primera sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da nasprotja interesov ni potrebno presojati glede na posamezen postopek javnega naročanja in ponudnike v tem postopku, ampak se presoja glede na vse (tudi potencialne) poslovne partnerje delodajalca; ‒ ali sta v okoliščinah konkretnega primera sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko obstoja okoliščin za ugotavljanje nasprotja interesov nista presojali skladno z določbami 91. člena ZNJ-3; ‒ ali sta v okoliščinah konkretnega primera sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, to je določbe 36. in 37. člena ZDR-1, 37. in 4. člena ZIntPK, 91. člena ZJN-3, Darsovega etičnega kodeksa, Pravilnika o pristojnosti in odgovornosti ter druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 4. Predlog ni utemeljen.

5. V skladu s prvim odstavkom 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni, zato je na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog zavrnilo kot neutemeljen.

7. Odločitev je sprejelo soglasno.