Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da tožničina udeležba na zasebnem družabnem dogodku v prostem času ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka, ki letno izvede za več kot 100 milijonov EUR javnih naročil, od tožnice utemeljeno pričakovala, da se bo kot vodja Oddelka za javna naročanja in kot predsednica strokovnih komisij v postopkih javnega naročanja tudi v zasebnem življenju vzdržala ravnanj, ki bi vzbujala dvom v njeno nepristranskost in integriteto. Ta obveznost, ki ne glede na veliko število pogodbenih partnerjev tožene stranke ni nesorazmerna ali neživljenjska, je izrecno določena tudi v Kodeksu ravnanj pri toženi stranki, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se nasprotje interesov in kršitve nepristranskosti, verodostojnosti in integritete po določbah ZJN-3 in ZIntPK ugotavljajo le v konkretnem postopku javnega naročila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2019, ki je bila tožnici vročena 27. 11. 2019, in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 27. 11. 2019, temveč je trajalo do 31. 12. 2019. V posledici te odločitve je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico v roku 8 dni za obdobje od 27. 11. 2019 do 31. 12. 2019 prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji obračunati in izplačati nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneskov tečejo od vsakega 12. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca do plačila, ter za izplačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 204,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2019 do plačila; za ugotovitev nezakonitosti prepovedi opravljanja dela z dne 4. 11. 2019 ter za obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje od 4. 11. 2019 do 27. 11. 2019 v bruto znesku 1.818,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska tečejo od 11. 12. 2019 do plačila; za povračilo stroškov zastopanja po odvetniku v znesku 149,33 EUR ter za izplačilo denarnega povračila v bruto znesku 66.750,00 EUR. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je priča A.A. izpovedala, da so bila izobraževanja organizirana po podaji izredne odpovedi tožnici in ne po dogodku "B.". S sklicevanjem na izpoved te priče navaja, da so bili pri toženi stranki nezaželeni le na novo vzpostavljeni stiki, iz izpovedi priče C.C. pa ne izhaja, da se spornega jadranja ne bi nikoli udeležil. Navaja, da pri toženi stranki ni bilo jasne razmejitve med spornimi in nespornimi ravnanji, kar dokazujejo izpovedi prič D.D., A.A. in C.C. ter dejstvo, da so bila izobraževanja na to temo sploh potrebna. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je z očitanim ravnanjem vzpostavila dvom v svojo nepristranskost in integriteto, saj na jadranju ni bilo predstavnikov ponudnikov, ki redno sodelujejo v postopkih javnega naročanja. V aktualnih postopkih javnega naročanja je bila udeležena le družba E. d. o. o., pri čemer ni bila seznanjena s tem, da se bo jadranja udeležil tudi zakoniti zastopnik te družbe F.F.. S sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 91. člena ZJN-3 uveljavlja, da med njo in F.F. ni bilo zasebnega, finančnega ali ekonomskega interesa, ki bi vplival na nepristransko opravljanje delovnih nalog ali vzbujal dvom o njeni objektivnosti v konkretnem postopku javnega naročila. Sodišču prve stopnje očita, da je z ugotovitvami o obsegu prometa med toženo stranko in družbami E. d. o. o., G. d. o. o. in H. d. o. o. preseglo trditveno podlago tožene stranke, sicer pa gre za manj pomembne dobavitelje tožene stranke. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je očitano ravnanje storila iz hude malomarnosti. Na jadranju se je družila z dolgoletnimi prijatelji in znanci, omejitve, ki posegajo v njen prosti čas, pa je treba razlagati restriktivno. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb, da je glede na veliko število javnih naročil neživljenjsko, da bi se izognila stikom z vsemi predstavniki pogodbenih partnerjev tožene stranke. Uveljavlja zmotno uporabo določbe 37. člena ZIntPK, saj se ta nanaša le na uradne osebe. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih navedb, da se po določbah ZJN-3 in ZIntPK nasprotje interesov in kršitev nepristranskosti ugotavlja le v konkretnem primeru, do navedb glede neobstoja nasprotja interesov pa se je opredelilo zgolj s prepisom zakonske določbe, s čimer je kršilo 22. člen Ustave RS in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da je izpovedi zaslišanih prič vzelo iz konteksta, že iz poteka zaslišanj in komentarjev predsednice senata pa je bilo jasno, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Na podlagi izpovedi priče I.I. je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je imela možnost vplivanja na odločitve v postopkih javnega naročanja. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da dogodkov "J." in "K." ni mogoče primerjati s spornim jadranjem. Zmotna je ugotovitev, da gre za javna dogodka in transparentno druženje, saj so "J." izvedene v zelo ozkem krogu vnaprej izbranih ponudnikov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem neutemeljeno upoštevalo izpovedi prič L.L., M.M., N.N. in A.A., ki jim narava druženja na jadranju ni mogla biti znana. S sklicevanjem na dogodek "B." toženi stranki očita neenaka merila pri obravnavanju ravnanj svojih delavcev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožnica v pritožbi z nasprotovanjem ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bila pri toženi stranki predavanja na temo nezaželenih stikov z delavci pogodbenih partnerjev po izpovedi priče A.A. organizirana po dogodku B., neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da naj bi priča v resnici izpovedala, da so bila ta predavanja organizirana (šele) po podaji izpodbijane izredne odpovedi tožnici, vendar je izpoved priče v tem delu nejasna. Tudi sicer protispisnost ni podana, saj upoštevaje ugotovitev, da je bilo tožnici glede na njeno izobrazbo in položaj znano (oziroma bi ji vsaj moralo biti znano), katera ravnanja so dopustna in katera ne, za odločitev ni bistveno, kdaj so bila izvedena predavanja, o katerih je izpovedala priča A.A.. Pritožba protispisnost neutemeljeno uveljavlja tudi v zvezi z izpovedjo priče C.C., da si težko predstavlja, da bi se v prostem času družil s predstavniki potencialnih ponudnikov ali pogodbenih izvajalcev z namenom kasnejših koristi v postopkih javnega naročanja. V tem delu niti ne gre za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč za nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je na podlagi povzete izpovedi pravilno zaključilo, da se C.C. spornega jadranja ne bi nikoli udeležil. 7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe z jasnimi in prepričljivimi razlogi opredelilo do vseh pravno pomembnih tožničinih navedb. Pravilno je povzelo vse bistvene izpovedi zaslišanih prič, ki jih ni vzelo iz konteksta, kar neutemeljeno uveljavlja pritožnica. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bilo že iz "poteka zaslišanj in komentarjev predsednice senata" jasno, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo korektno in skladno z določbami ZPP (212. do 263. člen) o izvajanju dokazov.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2016 na delovnem mestu Vodja oddelka I v okviru Poslovnega področja, v Službi za komercialo, Oddelek za javno naročanje. Tožena stranka ji je 13. 11. 2019 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker se je v obdobju med 9. 10. 2019 in 13. 10. 2019 s predstavniki gospodarskih družb G. d. o. o. (O.O.), H. d. o. o. (P.P.) in E. d. o. o. (F.F.), ki večkrat nastopajo kot ponudnice v postopkih javnega naročanja in so v okviru teh postopkov pogosto izbrane kot izvajalke, udeležila zasebnega dogodka – jadranja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka postopek podaje izredne odpovedi izvedla skladno z določbo 85. člena ZDR-1 in da je dokazala obstoj zakonitega razloga za njeno podajo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi določil pogodbe o zaposlitvi in Pravilnika za izvajanje postopkov javnega naročanja v R. d. d. pravilno ugotovilo, da je bila tožnica kot vodja Oddelka za javno naročanje in kot predsednica strokovne komisije za vodenje postopkov javnega naročanja odgovorna za pravilno in pravočasno izvajanje postopkov javnega naročanja, za preverjanje ustreznosti zahtevka za izvedbo javnega naročila, za dodeljevanje zahtevkov za izvedbo javnega naročila delavcem v Oddelku za javno naročanje v reševanje, za izbiro predsednika in članov strokovnih komisij ter za preverjanje izvajanja nalog strokovne komisije in pravilnosti postopkovne izvedbe javnega naročila. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica na potek postopkov javnega naročanja in na končno izbiro izvajalca ni imela nobenega vpliva. Nasprotno ugotovitev sodišča prve stopnje potrjuje tudi izpoved tedanjega direktorja Strateške službe za digitalizacijo poslovanja I.I., ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo povsem pravilno, zato je pritožbeni očitek zmotne dokazne ocene v zvezi s tem neutemeljen.

10. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so se spornega jadranja poleg tožnice med drugim udeležili tudi direktor družbe G. d. o. o. O.O., direktor družbe H. d. o. o. P.P. ter solastnik in prokurist družbe E. d. o. o. F.F.. Za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi ni pomembno, da je bila v času njene podaje v postopku javnega naročanja udeležena le družba E. d. o. o., temveč so bistvene ugotovitve o tem, da vse tri gospodarske družbe redno sodelujejo v postopkih javnega naročanja pri toženi stranki. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvami o obsegu poslovanja med toženo stranko in temi družbami preseglo trditveno podlago tožene stranke. Ta je že v izredni odpovedi zatrjevala, da gre za pomembne poslovne partnerje, kar glede na ugotovitve o več milijonskih obsegih poslovnega sodelovanja (15. točka obrazložitve sodbe) vsekakor drži. 11. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožnica z udeležbo na spornem jadranju kršila 7. člen pogodbe o zaposlitvi, 37. člen ZDR-1 in določbe internih aktov tožene stranke (Pravilnika o odgovornostih in pristojnosti in Kodeksa ravnanja pri toženi stranki), njeno ravnanje pa je bilo v neskladju tudi z določbami Zakona o javnem naročanju (ZJN-3; Ur. l. RS, št. 91/2015 in 14/2018) in Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK; Ur. l. RS, št. 69/2011 in 158/2020). Ker tožničino zasebno druženje s predstavniki poslovnih partnerjev tožene stranke predstavlja okoliščino, ki bi lahko vplivala na izpolnjevanje njenih pogodbenih obveznosti, je s tem, ko o tem ni obvestila tožene stranke, po pravilni presoji sodišča prve stopnje kršila tudi obveznost obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oz. bi lahko vplivale na izpolnjevanje delovnih obveznosti iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi in 36. člena ZDR‑1, Kodeks ravnanj pri toženi stranki in določbo 91. člena ZJN-3. Ker ji je tožena stranka kršitev teh določb očitala že v izredni odpovedi, ne drži pritožbeno navajanje, da ji je očitala le kršitev nekih splošnih klavzul in načel. Nadalje je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da tožnice obveznost izogibanja nasprotju interesov iz 37. člena ZIntPK ni zavezovala, ker se ta nanaša le na uradne osebe. Obveznost spoštovanja določb ZJN-3 in ZIntPK je bila za tožnico kot vodjo Oddelka za javno naročanje določena v internih aktih tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 17. točki obrazložitve sodbe. Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) v zvezi s tem zato ni utemeljen.

12. Zmotno je stališče pritožbe, da tožničina udeležba na zasebnem družabnem dogodku v prostem času ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka, ki letno izvede za več kot 100 milijonov EUR javnih naročil, od tožnice utemeljeno pričakovala, da se bo kot vodja Oddelka za javna naročanja in kot predsednica strokovnih komisij v postopkih javnega naročanja tudi v zasebnem življenju vzdržala ravnanj, ki bi vzbujala dvom v njeno nepristranskost in integriteto. Ta obveznost, ki ne glede na veliko število pogodbenih partnerjev tožene stranke ni nesorazmerna ali neživljenjska, je izrecno določena tudi v Kodeksu ravnanj pri toženi stranki, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se nasprotje interesov in kršitve nepristranskosti, verodostojnosti in integritete po določbah ZJN-3 in ZIntPK ugotavljajo le v konkretnem postopku javnega naročila.

13. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji, da je tožnica očitano ravnanje storila iz hude malomarnosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila kot pravnica seznanjena s protikorupcijsko zakonodajo, na številnih izobraževanjih na temo javnega naročanja, katerih se je udeležila, pa je bilo govora tudi o povezanosti javnih naročil s protikorupcijsko zakonodajo ter o pomenu videza nepristranskosti oseb, ki se ukvarjajo z javnimi naročili. Poleg tega je tožnici že kot vodji Oddelka za javno naročanje moralo biti znano, da zasebno druženje s predstavniki dobaviteljev tožene stranke predstavlja okoliščino, ki bi lahko vzbudila dvom v njeno objektivnost, nepristranskost in integriteto ter da gre v primeru udeležbe na tem dogodku za ravnanje, ki lahko privede do nasprotja interesov. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožena stranka voditi seznam pomembnejših poslovnih partnerjev, s katerimi so stiki v zasebnem življenju nezaželeni. Tožnica je bila seznanjena s položajem P.P., O.O. in F.F. v gospodarskih družbah, ki sodelujejo v postopkih javnega naročanja, v primeru dvoma, ali so stiki s temi osebami z vidika njenega dela problematični, pa bi morala o tem obvestiti toženo stranko in pridobiti njeno mnenje. Glede na to, da O.O., P.P., F.F. in tožnica niso znali prepričljivo izpovedati, od kje se poznajo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam tožnice, da se je s predstavniki pogodbenih partnerjev tožene stranke družila le kot z dolgoletnimi prijatelji in ne kot z osebami, s katerimi sodeluje v okviru opravljanja svojih delovnih obveznosti. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni vedela, da se bo jadranja udeležil tudi F.F.. Upoštevaje ugotovitev, da je šlo za tradicionalen dogodek, ki se ga nihče od omenjenih ni udeležil prvič, je tožnica udeležbo O.O., P.P. in F.F. na jadranju lahko vsaj utemeljeno pričakovala.

14. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je njeno ravnanje primerljivo ravnanju vodilnih delavcev tožene stranke, ki se redno udeležujejo dogodkov "K." in "J.". Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič L.L., M.M., N.N., D.D. in A.A. pravilno ugotovilo, da navedena dogodka stanovske narave potekata že več desetletij, da sta predhodno najavljena in da z vedenjem tožene stranke potekata transparentno (udeleženci J. so tudi javno objavljeni na spletnih straneh tožene stranke in drugih podjetij), zato druženje delavcev tožene stranke in njenih dobaviteljev ne vzpostavlja korupcijskih tveganj in dvoma v integriteto udeležencev na način, kot je to storila tožnica. Da ima tožena stranka različna merila pri obravnavanju ravnanj svojih delavcev, pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi s sklicevanjem na zadevo "B.". Po pravilni presoji sodišča prve stopnje obravnavano ravnanje tožnice ni primerljivo ravnanju vodij avtocestnih baz, ki so se ekskurzije pri enem od večjih dobaviteljev tožene stranke udeležili po navodilu nadrejenega delavca, temveč je primerljivo ravnanju direktorja področja vzdrževanja S.S., ki mu je tožena stranka (med drugim tudi) zaradi sodelovanja pri organizaciji in udeležbe na tej ekskurziji tako kot tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi ter s tem povezanih denarnih zahtevkov materialnopravno pravilna. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).