Jedro

V zvezi z rokom za podajo odpovedi invalidu II. in III. kategorije je sodna praksa v podobnih primerih zavzela enotno stališče, da se delodajalec o razlogih za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v teh primerih dokončno seznani šele z vročitvijo mnenja komisije, ki je preverila pogoje za podajo odpovedi. Šele z ugotovitvijo komisije, da delodajalec delavcu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe za ustrezno zaposlitev, nastopi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1. Brez takšne ugotovitve komisije razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu ni podan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni zahtevek za razveljavitev sklepa Ministrstva za finance, Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada A. opr. št. … z dne 26. 10. 2009 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije opr. št. ... z dne 9. 12. 2009 (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka 120 dni, ki je začel teči z dokončnostjo sklepa organa druge stopnje, temveč še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza tožnikovi preostali delovni zmožnosti (točka I/2 izreka) ter zahtevek za obračun bruto plače v znesku 1.402,73 EUR in po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov plačilo neto zneska plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (točka I/3 izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev delovnega razmerja do pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje ter plačilo odškodnine v višini 25.249,14 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku 6 mesečnega roka od nastanka utemeljenega razloga. Razlogi, ki so utemeljevali odpoved pogodbe o zaposlitvi, so obstajali že v januarju 2008, zato je očitno, da je tožena stranka zamudila objektivni 6 mesečni rok. Sicer pa so razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastali že 4. 7. 2007 (takrat je tožena stranka tožnika razporedila na čakanje), saj se dejansko stanje od takrat dalje ni v ničemer spremenilo. Tožena stranka ni pravilno in popolno preverila, ali je tožnika možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga prekvalificirati za drugo delo. V prvem odstavku 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami) je kot ena od možnosti za realizacijo te obveznosti, predviden sporazum z drugim delodajalcem. Zmotna je ugotovitev drugostopenjskega organa pri toženi stranki, da je tožnik v podjetju B. d.o.o. opravil ogled proizvodnje in da je ponujeno zaposlitev zavrnil. Tožnik ni prejel nobene formalne ponudbe, zaradi česar nobene ponudbe tudi ni mogel zavrniti. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izpovedbo tožnika na glavni obravnavi dne 25. 8. 2011, da ni dal negativnega mnenja (glede dela v sotirnici družbe B. d.o.o.), temveč je le opisal, kaj je (pri tem delu) pozitivno in kaj negativno glede na njegovo invalidnost. Iz zapisnikov je razvidno, da je bil tožnik pripravljen sprejeti to delo. Iz dopisa C.C. z Ministrstva za javno upravo z dne 19. 7. 2007 sicer izhaja, da so tožnika uvrstili na seznam stopenj in smeri izobrazbe javnih uslužbencev, ki so na razpolago za premestitev v drug organ. Vendar pa tožena stranka ni podala nobenega dokaza o tem, da bi se še za druge organe presojalo, ali se tožnika lahko zaposli. Sodišče prve stopnje se do teh trditev tožnika sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zmotna je trditev drugostopenjskega organa tožene stranke, da se je delodajalec obrnil na inštitut za rehabilitacijo in da je bilo na sestanku ugotovljeno, da v okviru delodajalca zanjo ni možnosti. Tožena stranka ni sprejela nobenih ukrepov oziroma ni storila ničesar v smeri rehabilitacije tožnika. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo glede trditev tožnika in predloženih dokazil (lastni dokument ...), zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi zmotnega stališča, da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi v izreku mnenja navedla poslovni razlog, ki ni obstajal oziroma je drugačen od razloga, ki ga je v odpovedi navedla tožena stranka (ugotovljena invalidnost III. kategorije in nemožnost zagotoviti pravico do premestitve na drugo delovno mesto). Po mnenju sodišča prve stopnje naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zaradi tega, ker tožena stranka z družbo B. d.d. ni sklenila pisnega sporazuma in ta družba tožniku ni pisno ponudila pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da ugotovi, ali bi tožena stranka na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem tožniku sploh lahko ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu, torej na delu, ki ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter njegovi preostali delovni zmožnosti. Pritožbeno sodišče je dalo tudi napotke, kako je treba razlagati mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede trditev tožnika v zvezi z možnostjo rehabilitacije ter v zvezi s tem tudi glede uradnega zaznamka D.D. in E.E. (priloga B20). Vendar navedeni uradni zaznamek (označen kot lastni dokument ...) ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Gre zgolj za uradni zaznamek o razgovoru, ki sta ga avtorici, očitno zaposleni pri toženi stranki, imeli na Inštitutu RS za F. v A.. Na tem razgovoru sta jima gostitelja sicer res predstavila možnost, da delodajalec s spremembo organizacije in prenašanjem posameznih nalog z drugih delovnih mest ustvari delovno mesto, inštitut pa opravi vrednotenje preostale delovne zmožnosti invalida in ugotovi, ali bi ta to delo zmogel opravljati. Vendar sta delavki tožene stranke že v uradnem zaznamku zapisali, da se jima je ta možnost zdela vprašljiva, glede na nabor opisov delovnih mest s srednjo izobrazbo in natančno določenost nalog na uradu, zato se o tem konkretneje niso pogovarjali. Očitno je šlo le za informativni sestanek, zato ni bistveno, da se sodišče prve stopnje do tega uradnega zaznamka ni podrobneje opredelilo. Zmotno pa je iz pritožbe razvidno tožnikovo stališče, da bi tožnik moral sodelovati na navedenem sestanku. Sicer pa je možnost zaposlitvene rehabilitacije preverja tudi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Ta je v obrazložitvi mnenja z dne 9. 10. 2009 (priloga B64) ugotovila, da tožena stranka tožniku zaradi ugotovljene invalidnosti utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Možnost ponudbe nove zaposlitve pa se nanaša tudi na možnost, da se takšna zaposlitev ponudi po opravljeni rehabilitaciji. V mnenju se komisija izrecno sklicuje na ugotovitev Zavoda RS za zaposlovanje, da tožena stranka delovnemu invalidu utemeljeno ne more zagotoviti prilagoditve delovnega mesta, pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaradi česar komisiji tudi predlaga, da ugotovi obstoj podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil z odločbo ZPIZ z dne 28. 3. 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki je fizično lažje, psihično manj naporno, le v dnevnih izmenah, brez daljše hoje ali stoje, brez daljših prevozov do delovnega mesta, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 21. 3. 2006 dalje; - z odločbo ZPIZ z dne 31. 5. 2007 je bilo ugotovljeno, da je tožnik še nadalje invalid III. kategorije zaradi posledic poškodbe izven dela in ima pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal delo, ki je fizično lažje, psihično manj naporno, le v delovnih izmenah, brez daljše hoje ali stoje, brez daljših prevozov do delovnega mesta, ne s strankami, ne v nočni izmeni, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 4. 2007 dalje; - delovna mesta, za katera je tožnik predlagal, da se nanje prezaposli, so bila bodisi zasedena (arhivar, vnašanje carinskih podatkov v računalnik – to je delovni mesti administratorja V in carinika šifra ...), bodisi niso bila sistemizirana (telefonist informator, sortiranje pošte, izdajanje službenih oblek), zato tožena stranka tožnika na ta delovna mesta ni mogla razporediti; - na delovno mesto carinika tožena stranka tožnika ni mogla razporediti tudi glede na omejitve iz odločbe ZPIZ z dne 31. 5. 2007; - tožnik je bil s sklepom z dne 1. 12. 2006 razporejen na čakanje; - tožena stranka je možnost tožnikove zaposlitve iskala tudi pri drugih delodajalcih in na Zavodu RS za zaposlovanje; - tožena stranka je prosto delovno mesto za tožnika našla pri podjetju B. d.d., vendar to delovno mesto za tožnika, glede na njegovo izobrazbo ni bilo ustrezno; - Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je 9. 10. 2009 sprejela mnenje, da tožena stranka tožniku zaradi ugotovljene invalidnosti utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi; - tožena stranka je tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podala 26. 10. 2009. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da je bistveno, ali je tožnik odklonil zaposlitev pri družbi B. d.d., saj ta zaposlitev ni bila neustrezna. Za delovno mesto, ki bi ga družba B. d.d. lahko ponudila tožniku se je zahtevala osnovnošolska izobrazba, tožnik pa je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu carinika, za katerega se je zahtevala srednješolska izobrazba, ki jo je tožnik tudi imel. Tožena stranka je bila tožniku v skladu z drugim odstavkom 39. člena v spornem času veljavnega Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s spremembami) dolžna ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za dela, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter so v skladu z njegovo delovno zmožnostjo. Nadalje je bilo v prvem odstavku 40. člena ZZRZI določeno, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom oziroma predpisi o pokojninsko invalidskem zavarovanju, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Iz dopisa B. d.d. z dne 13. 9. 2011 (priloga B74) je razvidno, da bi tožniku glede na njegove delovne omejitve v tej družbi lahko ponudili samo delo na delovnem mestu delavca na nivojskem sortiranju, za katero se zahteva osnovnošolska izobrazba. Navedena zaposlitev glede na citirane zakonske določbe ni ustrezna, saj ne ustreza tožnikovi strokovni izobrazbi, zato na podlagi možnosti takšne zaposlitve tožena stranka tožniku ne bi mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi oziroma tožnik takšne zaposlitve ne bi bil dolžan sprejeti. Zaradi navedenega niti ni bistveno, ali je tožnik možnost take zaposlitve res odklonil. V vsakem primeru pa drži ugotovitev tožene stranke iz izjave z dne 8. 6. 2009 (priloga B60) o tem, da je tožnik v pisnem mnenju podal izrazito odklonilno stališče glede možnosti zaposlitve v družbi B. d.d.. Drugače si pač ni mogoče razlagati njegovega stališča v dopisu z dne 24. 4. 2009 (priloga B55), da mu sedaj nudijo delo „smetarja“, kar je nevzdržno ter da zahteva, da se ga razporedi na delovno mesto telefonista pri Carinskem uradu A., saj za to izpolnjuje zahteve in pogoje.

Tožnik toženi stranki neutemeljeno očita, da ni preverjala možnosti, da tožniku ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delu bodisi pri njej ali pri drugih delodajalcih. Prizadevanja tožene stranke, da za tožnika poišče ustrezno zaposlitev izkazuje tudi v pritožbi izpostavljeno obvestilo Direktorata za B. pri Ministrstvu za javno upravo z dne 19. 7. 2007 (priloga B20) o tem, da so tožnika uvrstili na seznam stopenj in smeri izobrazbe javnih uslužbencev, ki so na razpolago za premestitev v drug organ. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi tožena stranka morala dokazovati, da se je možnost tožnikove razporeditve ugotavljala za posamezne upravne organe. Iz dopisa tožene stranke z dne 21. 8. 2007 je razvidno, da je tožena stranka na Ministrstvo za javno upravo naslovila prošnjo za pomoč pri reševanju delovnopravnega statusa tožnika tako, da MJU preveri, ali bi bila mogoča premestitev tožnika na ustrezno delovno mesto v drug organ s področja Območne enote A..

Zmotno je pritožbeno stališče, da je odpoved podana prepozno. Rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti začne teči šele s pridobitvijo mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kadar delodajalec invalidu II. ali III. kategorije zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnih razlogov utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto, mu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe za drugo ustrezno delovno mesto. Pri tem v skladu s prvim odstavkom 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu ugotovi posebna Komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo sestavljajo predstavniki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Zavoda RS za zaposlovanje ter predstavniki delodajalcev in sindikatov. Na enak način je odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu urejena tudi v 40. členu ZZRZI. Glede na takšno ureditev prenehanja delovnega razmerja invalidu II. in III. kategorije je sodna praksa zavzela enotno stališče (na primer sodba VIII Ips 259/2009 z dne 8. 11. 2010), da je tožena stranka o razlogih za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v teh primerih dokončno seznanila šele z vročitvijo mnenja komisije, ki je preverila pogoje za podajo odpovedi. Šele z ugotovitvijo komisije, da delodajalec delavcu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe za ustrezno zaposlitev, nastopi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1. Brez takšne ugotovitve komisije razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu ni podan. Mnenje komisije je bilo toženi stranki vročeno 15. 10. 2009, izpodbijana odpoved pa je bila podana 26. 10. 2009, kar je znotraj 6 mesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Zmotno je pritožbeno stališče, da je ta rok začel teči že takrat, ko je tožena stranka tožnika razporedila na čakanje. Ta rok tudi ni začel teči 21. 1. 2008, ko je tožena stranka sicer podala izjavo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu, vendar je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 25. 4. 2008 sprejela mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Zaradi navedenega rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni mogel začeti teči že v letu 2008, saj je osnova za začetek teka tega roka lahko samo mnenje komisije, da je podana podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, takšen sklep pa je Komisija sprejela šele eno leto in pol kasneje v novem postopku na ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki se je pričel na nov predlog tožene stranke z dne 9. 6. 2009. V novem postopku je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je komisija v izreku mnenja sicer res navedla, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da pa je iz obrazložitve in celotnega postopka jasno razvidno, da je razlog zaradi katerega tožena stranka tožniku ne more ponuditi nove pogodbe njegova invalidnost in da ni prenehala potreba po opravljanju dela, za katerega je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Prav tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da to izhaja tudi iz izjave tožene stranke z dne 8. 6. 2009 in same odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi tako ni bila podana iz poslovnega razloga v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, saj ni prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, temveč je bil razlog za odpoved tožnikova invalidnost, zaradi katere mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo delovno mesto, te pravice pa tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti, kar je ugotovila tudi pristojna komisija. Tudi revizijsko sodišče se je v sodbi VIII Ips 243/2010 z dne 8. 11. 2011 v podobni situaciji postavilo na stališče, da je potrebno upoštevati vsebino celotnega izvedenega postopka, ta pa je bil takšen, da je bila tožniku v tistem sporu pogodba o zaposlitvi odpovedana zato, ker ima tožnik kot invalid omejitve pri delu, tožena stranka pa zanj ni mogla najti ustreznega dela, ne pa zaradi tega, ker delo, ki ga je opravljal tožnik, ne bi bilo več potrebno.

Ob ugotovitvi, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji, pod katerimi je zaradi invalidnosti možno odpovedati pogodbo o zaposlitvi invalidu III. kategorije ter da je mnenje komisije ustrezno obrazloženo in izdano na podlagi postopka, ki ga določa Pravilnik o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005) ter da odpoved ni bila podana po izteku prekluzivnega 6 mesečnega roka od nastanka utemeljenega razloga zanjo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek. Zahtevku bi namreč lahko ugodilo le v primeru, če bi ugotovilo, da sta bila izpodbijana sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposliti nezakonita.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.