Jedro

Tožnik od izdaji invalidske odločbe in priznanju pravic na podlagi invalidnosti v letu 2006 še ni dopolnil 50 let starosti. Zato ponudba nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, kot je izhajala iz opredelitve v tožnikovi invalidski odločbi, v letu 2009 ni bila pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz naslova invalidnosti oziroma nezmožnosti zagotovitve ustrezne zaposlitve tožniku, kot invalidu III. kategorije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi oziroma nezmožnosti za zagotovitev ustreznega dela tožniku, kot invalidu III kategorije, ki jo je tožena stranka podala tožniku s sklepom predstojnika z dne 26. 10. 2009, potrjenim s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 9. 12. 2009. Hkrati je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tudi po poteku 120-dnevnega odpovednega roka in zahtevek za vrnitev tožnika na delo ter za plačilo plače za čas do vrnitve na delo v mesečnem bruto znesku 1.402,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov do plačila. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za razvezo pogodbe o zaposlitvi s pravnomočnostjo sodbe ob plačilu odškodnine v znesku 25.249,14 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 28. 3. 2006 razvrščen v III kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do dela na drugem delovnem mestu z ugotovljenimi omejitvami in v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, da tožena stranka takšnega dela tudi po ugotovitvah komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidom z dne 9. 10. 2009 tožniku ni moglo zagotoviti, je presodilo, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in podana na zakoniti podlagi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka utemeljuje s tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uradnega zaznamka o razgovoru predstavnic tožene stranke na Institutu Republike Slovenije za rehabilitacijo v ... o možnostih zagotovitve ustreznega dela tožniku v letu 2007, sodišče druge stopnje pa je zgolj na seji senata to listino ocenilo za nepomembno za odločitev, ne da bi se do možnosti tožnikove poklicne rehabilitacije resno opredelilo, in je bilo tako kršeno načelo neposrednosti pri izvedbi pomembnega dokaza oziroma storjena bistvena kršitev v smislu prvega odstavka 339. člena v zvezi s 4. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) v tretjem odstavku 101. člena zavarovancu invalidu II. ali III. kategorije po dopolnjenem 50 letu starosti ni omogočal odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez sočasne ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za invalidskim omejitvam ustrezno delo, tožnik pa je bil ob sporni odpovedi že dopolnil navedeno starost. Ponavlja svoja stališča, da je tožena stranka evidentno zamudila šestmesečni rok za podajo odpovedi, saj je že ob napotitvi na čakanje dne 1. 12. 2006 ugotovila, da tožniku ne more zagotoviti dela ob upoštevanju delovnih omejitev iz odločbe o njegovi invalidnosti ter graja zaključke sodišča, da je zakonski rok za odpoved začel teči šele na podlagi zadnjega mnenja komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2009.To mnenje pa naj bi sodišče tudi neutemeljeno upoštevalo, saj ga je komisija podala ob predpostavki, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče pa naj bi tudi sicer zmotno štelo, da naj bi tožnik odklonil sklenitev pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, to je P. d.d. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Na pritožbo tožnika, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča so dokazne listine - zaznamka o razgovoru predstavnic tožene stranke o pogojih zagotovitve ustreznega dela tožniku na Institutu Republike Slovenije za rehabilitacijo v ... z dne 28. 9. 2007 (priloga B20 spisa), se je sodišče druge stopnje samo vsebinsko opredelilo do navedene listine in ugotovilo, da ta listina na odločitev ne more vplivati. Za tako ravnanje na seji senata je imelo sodišče podlago v določbi 3. alineje 358. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če sodišče ni presodilo listin, ki so v spisu, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Šlo je za posredni dokaz, ki ga je z vpogledom izvedlo že sodišče prve stopnje, res pa se ni do njega izrecno opredelilo. Do takega listinskega dokaza pa se lahko sodišče druge stopnje opredeli tudi le na seji senata. Zato sodišče druge stopnje pri tem ni storilo v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi s tem tožnik sodišču hkrati neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do možnosti poklicne rehabilitacije tožnika. Obe nižji sodišči sta se opredelili do vsebine odločbe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o tožnikovi invalidnosti, iz katere pravice do poklicne rehabilitacije tožnika ne izhaja.

7. Na podlagi tretjega odstavka 101. člena ZPIZ-1 mora delodajalec le tistemu invalidu III. ali II. kategorije invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom oziroma pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki mu je bila taka pravica iz naslova invalidnosti priznana po dopolnitvi 50 let starosti, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ponuditi sklenitev nove pogodbe za ustrezno zaposlitev, ne da bi se pri tem zakon skliceval na možnost odpovedi v smislu določb 102. člena ZPIZ-1. Tožnik od izdaji invalidske odločbe in priznanju pravic na podlagi invalidnosti v letu 2006 še ni dopolnil 50 let starosti. Zato ponudba nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, kot je izhajala iz opredelitve v tožnikovi invalidski odločbi, v letu 2009 ni bila pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz naslova invalidnosti oziroma nezmožnosti zagotovitve ustrezne zaposlitve tožniku, kot invalidu III. kategorije.

8. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti brez ponudbe druge ustrezne zaposlitve šestmesečni rok za odpoved iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) lahko začel teči šele na podlagi podane ocene komisije, da delodajalec za delavca invalida res nima druge ustrezne zaposlitve. Kljub temu, da je bil tožnik že od decembra 2006 na čakanju, ker mu tožena stranka ni mogla zagotoviti ustreznega dela, je komisija za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu po ugotovitvah sodišča dne 25. 4. 2008 zavrnila podajo mnenja, da so podani pogoji za takšno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato je tožena stranka dodatno preverjala možnosti za ponudbo druge ustrezne zaposlitve tožniku tudi pri drugih organih tožene stranke in pri drugih delodajalcih. Šele ko se je izkazalo, da tudi po takem preverjanju tožena stranka tožniku ni mogla ponuditi sklenitve nove pogodbe za ustrezno zaposlitev, je komisija dne 9. 10. 2009 soglašala, da so podani pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku brez sočasne ponudbe nove pogodbe za ustrezno zaposlitev in šele od takrat je lahko tekel šestmesečni rok za podajo odpovedi na podlagi prvega odstavka 102. člena, v zvezi s prvim odstavkom 101. člena in 103. členom ZPIZ-1. 9. Glede mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2009 revizijsko sodišče soglaša s presojo, da za odločitev ni bistveno, da je komisija zapisala, da mnenje podaje v zvezi z odpovedjo iz poslovnega razloga, saj iz mnenja jasno izhaja, da komisija ugotavlja, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zato, ker tožena stranka tožniku utemeljeno ne more zagotoviti ustrezne zaposlitve.

10. Kolikor tožnik v reviziji navaja, da je bil pripravljen sprejeti ponudbo zaposlitve pri družbi P. d.d., te navedbe pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče na podlagi izvedenih dokazov izrecno ugotovilo, da je tožnik ponudbo navedene zaposlitve odklonil in da tudi sicer ni šlo (glede na usposobljenost tožnika) za ustrezno zaposlitev. Ker uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog, sodišče teh revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.