Jedro

Z dnem upokojitve tožnik ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zato mu je toženec izplačevanje tega nadomestila od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje utemeljeno ustavil. Status upokojenca in status delovnega invalida, ki prejema nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo, se izključujeta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 5. 2011 in št. ... z dne 15. 6. 2011. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je star 65 let, da je invalid III. kategorije invalidnosti in da je pri toženi stranki prejemal nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Z odločbo z dne 17. 5. 2011, katere odpravo tožnik zahteva pred sodiščem, je tožena stranka tožniku s 4. 5. 2011 ustavila izplačevanje nadomestila. Odločitev je oprla na določbo 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in na 193. člen prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Odločitev je torej oprla na neveljaven predpis. V času izdaje odločbe veljavni ZPIZ-1 ni določal, da z izpolnitvijo pogojev za pridobitev delne starostne pokojnine preneha pravica do denarnega nadomestila. Tožnik še opozarja, da je zaradi starosti izpolnil pogoje za starostno upokojitev samo za delovno dobo v Sloveniji, ne pa tudi za delovno dobo v tujini. Tožnik torej ni izpolnil pogojev za starostno upokojitev, temveč je izpolnil pogoj za starostno upokojitev le za del delovne dobe. Ker je bila odločba izdana na podlagi neveljavnega predpisa je zaradi tega odločitev tožene stranke in posledično tudi odločitev sodišča prve stopnje nezakonita. Tožena stranka je izdala odločbo, s katero je bila tožniku odvzeta pravica do nadomestila plače brez vednosti tožnika oz. mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. S tem je zagrešila kršitev po 2. in 3. točki 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Tožena stranka tožnika ni seznanila, da zaradi spremembe predpisov v Italiji, ne izpolnjuje pogojev za starostno upokojitev za tam doseženo zavarovalno dobo. Tožena stranka je tako tožniku kršila z ustavo zagotovljene pravice, saj mu je odmerila starostno pokojnino samo za manjši del delovne dobe, nadomestilo plače za čas čakanja na drugo delo pa mu je v celoti ukinila. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev sodnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 6. 2011, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 5. 2011. Z navedeno odločbo je bilo ustavljeno izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo s 4. 5. 2011. Iz dejanskega stanja, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z odločbo št. ... z dne 16. 5. 2006 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno delo od 1. 7. 2004 dalje. Tožnik je dne 8. 4. 2011 pri toženi stranki vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka je tožniku z odločbo št. ... z dne 17. 5. 2011 izdala nalog za izplačevanje akontacije pokojnine. Iz naloga, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da se tožniku do dokončne odmere izplačuje akontacija sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 200,00 EUR na mesec od 5. 5. 2011 dalje. Z odločbo, izdano istega dne, je tožena stranka tudi odločila, da se tožniku s 4. 5. 2011 ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev. Dne 7. 7. 2011 pa je tožena stranka izdala odločbo, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 226,13 EUR od 5. 5. 2011 dalje, ter da se že izplačani zneski akontacije poračunajo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik z dnem upokojitve, torej s 5. 5. 2011 dalje ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Status upokojenca in pa status delovnega invalida, ki prejema nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo se namreč izključujeta, kajti v nasprotnem primeru bi ista oseba prejemala tako pokojnino kot nadomestilo, česar pa že citirani predpisi nikakor ne omogočajo. Tožniku je bilo nadomestilo priznano po določbah ZPIZ/92, s tem, da je bil v odločbi z dne 16. 5. 2006 tudi opozorjen, da se mu bo nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev po 143. členu v zvezi s 188. in 191. členom ZPIZ izplačevalo za mesece, v katerih se je redno javljal Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in za mesece, v katerih se ni mogel javiti iz opravičljivih razlogov in sicer v mesečnem znesku za nazaj. S tem, ko je bil tožnik upokojen, mu je prenehal tudi status brezposelne osebe, kar nenazadnje izhaja tudi iz potrdila o prijavi in odjavi, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa in tudi iz samega potrdila zavoda za zaposlovanje. Potrdilo, da je izbrisan iz evidence zavoda za zaposlovanje, je predložil tudi sam tožnik k zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. ZPIZ-1 v 1. odstavku 390. člena določa, da uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, se od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona. Kot je bilo že obrazloženo, po določbah ZPIZ tožnik s tem, ko ni bil več prijavljen na zavodu za zaposlovanje in je pridobil pravico do pokojnine, ni več upravičen do izplačevanja nadomestila. Tudi določbe ZPIZ-1 zavarovancem, ki so se upokojili ne daje pravice, da bi še naprej uživali nadomestilo niti po določbah ZPIZ, niti po določbah ZPIZ-1. Glede pritožbenih navedb, da je bil tožnik v Sloveniji le delno upokojen, pritožbeno sodišče poudarja, da ne gre za delno upokojitev, temveč mu je bila priznana pravica do sorazmernega dela pokojnine, upoštevaje slovensko pokojninsko dobo. Priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine za dobo, dopolnjeno v Republiki Italiji na rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku pred upravnim organom. Postopek je namreč potekal na podlagi njegove zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, pri čemer je tožena stranka ob priznanju pravice do pokojnine, utemeljeno odločila tudi o ustavitvi izplačevanja nadomestila, saj ni zakonske podlage za izplačilo obeh dajatev, kot je že bilo obrazloženo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.