Jedro

Na podlagi prvega odstavka 390. člena ZPIZ-1 se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. To velja tudi za prenehanje tako uveljavljenih pravic. Zato se je tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljeno sklicevala na določbe 193. člena ZPIZ/92, ki je določal, da pravica do razporeditve oziroma zaposlitve invalida na drugem ustreznem delu preneha z dnem, ko zavarovanec - invalid izpolni pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker je bila pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev iz prvega odstavka 94. člena ZPIZ/92 vezana na siceršnjo pravico do druge ustrezne zaposlitve oziroma razporeditve na ustrezno delo, je z izpolnitvijo pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine prenehala pravica invalida tudi do navedenega nadomestila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločbo tožene stranke z dne 17. 5. 2011 in 15. 6. 2011, s katerima je bilo odločeno, da se tožniku, kot invalidu III. kategorije, s 4. 5. 2011 ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ker mu je bila s 5. 5. 2011 priznana pravica do prejemanja sorazmernega dela starostne pokojnine (glede na to, da je imel tožnik del pokojninske dobe izpolnjene pri nosilcu zavarovanja v Italiji).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je tožena stranka utemeljeno ugotovila prenehanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, ki je bilo tožniku, kot invalidu III. kategorije, priznano na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92 - Ur. l. RS, št. 12/92), ker mu je s 4. 5. 2011 prenehal status nezaposlene invalidne osebe in je bil pri toženi stranki ob izpolnitvi pogojev in tudi na lastno zahtevo starostno upokojen, ne glede na to, da mu je bila starostna pokojnina odmerjena le v sorazmernem delu, glede na doseženo zavarovalno oziroma pokojninsko dobo pri toženi stranki.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na 193. člen ZPIZ/92, ki v času izdaje spornih odločb ni več veljal. Dejansko je tožena stranka sporni odločbi izdala brez veljavne pravne podlage, saj veljavni zakon ne določa, da zavarovancu, ko izpolni starostne pogoje za upokojitev, preneha pravica do denarnega nadomestila. Poleg tega tožnik ni izpolnil pogojev za starostno upokojitev v polnem obsegu, temveč le pogoje za sorazmerni del starostne pokojnine glede na manjši delež delovne dobe v Sloveniji, ne pa tudi starostnih pogojev za upokojitev glede na delovno dobo v Italiji. Poleg tega sta izpodbijani odločbi nezakoniti, ker sta bili v nasprotju z 2. in 3. točko 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izdani po uradni dolžnosti brez privolitve in vednosti tožnika. Na tak način je tožena stranka spravila tožnika v nemogoč položaj in ga je dobesedno prisilila v sprejemanje neustrezno nizke starostne pokojnine. Če bi se pritožil zoper odločbo o priznanju in odmeri pokojnine, bi vsaj za čas spora ostal brez vseh dohodkov. Ob le delni upokojitvi glede na delovno dobo v Sloveniji tožena stranka tožniku ne bi smela ukiniti nadomestila. Predlaga, da se vzpostavi prvotno stanje, to je, da se ponovno uveljavi nadomestilo, delna oziroma minimalna starostna pokojnina pa ukine.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Kolikor tožnik uveljavlja kršitev določb ZUP v predsodnem postopku pri toženi stranki revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem, temveč se kršitev postopkovnih določb v predhodnem postopku v sodnem postopku presoja v smislu oziroma z vidika uporabe materialnega prava.

6. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) ne pozna več nadomestila plače zaradi čakanja invalida III. kategorije na ustrezno zaposlitev. Tovrstno nadomestilo plače, ki ga je urejal ZPIZ/92, sedaj vsebinsko nadomešča nadomestilo za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1. Pri tem pa so invalidi III. kategorije, ki jim je bilo nadomestilo plače zaradi čakanja na ustrezno zaposlitev priznano na podlagi določb ZPIZ/92, to nadomestilo obdržali tudi v času veljavnosti ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 390. člena ZPIZ-1 se namreč uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. To velja tudi za prenehanje tako uveljavljenih pravic. Zato se je tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljeno sklicevala na določbe 193. člena ZPIZ/92, ki je določal, da pravica do razporeditve oziroma zaposlitve invalida na drugem ustreznem delu preneha z dnem, ko zavarovanec - invalid izpolni pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker je bila pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev iz prvega odstavka 94. člena ZPIZ/92 vezana na siceršnjo pravico do druge ustrezne zaposlitve oziroma razporeditve na ustrezno delo, je z izpolnitvijo pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine prenehala pravica invalida tudi do navedenega nadomestila.

7. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik v letu 2011 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila, da tožnik pri toženi stranki od 5. 5. 2011 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in mu je bila le-ta priznana in odmerjena. Zato je ob upoštevanju določb 193. člena ZPIZ/92 v zvezi s prvim odstavkom 390. člena ZPIZ-1 tožena stranka z izpodbijanima odločbama utemeljeno odločila, da se s 4. 5. 2011 tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače zaradi čakanja na njegovi invalidnosti oziroma preostali delovni zmožnosti ustrezno zaposlitev. Tega ne spremeni dejstvo, da je bila tožnika sicer odmerjena starostna pokojnina le v sorazmernem delu, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo pri toženi stranki, ker je del pokojninske dobe dopolnil pri tujem nosilcu zavarovanja. Tožnik tudi sicer ni zanikal, da je na podlagi skupne delovne dobe pri toženi stranki in tujem nosilcu zavarovanja sicer izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine.

8. Kolikor revizija graja uporabo 446. člena ZPIZ-1 sodišče ugotavlja, da se niti sodišče in niti tožena stranka na to določbo nista sklicevala v smislu neposredne podlage za odločanje o prenehanju izplačevanja spornega nadomestila plače, temveč zgolj v smislu podlage, na kateri je tožena stranka še v letu 2006 tožniku pravnomočno priznala pravico do navedenega nadomestila plače, vse od 1. 7. 2004 dalje.

9. Tožena stranka ni zmotno uporabila določb ZUP, ko je izpodbijano prvostopno odločbo izdala brez tožnikove zahteve, torej po uradni dolžnosti. Na podlagi 126. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja tudi za postopek odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (249. člen ZPIZ-1), pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Ob izdaji odločbe o starostni upokojitvi tožnika so bili glede na določbe prvega odstavka 193. člena ZPIZ/92, v zvezi s prvim odstavkom 390. člena ZPIZ-1, podani pogoji za izdajo sporne prvostopne odločbe o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače zaradi čakanja na drugo ustrezno zaposlitev v smislu navedenih določb ZUP.

10. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.