Jedro

Tudi tožbeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe po privatizacijskih določbah SZ zastara.

Tožnik ni podal dejanskih navedb, ki bi lahko povzročile uporabo Sporazuma, ki ureja vprašanja nasledstva držav naslednic nekdanje SFRJ oz. iz njegovih navedb ni mogoče ugotoviti, zakaj in kako naj bi vprašanja nasledstva vplivala na privatizacijo stanovanja, na katerem naj bi imel stanovanjsko pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek na sklenitev najemne pogodbe za stanovanje št. 35 na ... v Ljubljani. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 885,41 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je v sporih iz najemnih razmerij izključno pristojno okrajno sodišče. Predvsem pa se sklicuje na prilogo G Zakona o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (1) (v nadaljevanju MSVN), za katero poudarja, da se uporablja neposredno. Razume pa jo tako, da je z njo ponovno vzpostavljena pravica do premičnega in nepremičnega premoženja, do katerega je bil tožnik upravičen 31.12.1990. Meni, da je stanovanjska pravica utemeljena po državi in zato trajna in nepreklicna. Poudarja, da se zastaranje ne more presojati mimo sporazuma, ki je začel veljati 2.6.2004, saj je šele ta dal tožniku možnost uveljavljati izpolnitev svoje pravice, pred tem pa ni mogel zahtevati sklenitve najemne pogodbe.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

O očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka: Res je, kar navaja pritožnik, da so v skladu s 3. točko 2. odstavka 30. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP) za sojenje v sporih iz najemnih razmerij pristojna okrajna sodišča. Vendar se v skladu z določbo 2. odstavka 19. člena ZPP lahko Okrožno sodišče po uradni dolžnosti izreče za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča le ob predhodnem preizkusu tožbe; na ugovor tožene stranke, ki ga ta lahko poda najkasneje v odgovoru na tožbo, pa do razpisa glavne obravnave. Tudi v primeru, ko pride po vročitvi tožbe do spremembe okoliščin (v tem primeru je odločitev o primarnem zahtevku, za katerega je bilo pristojno okrožno sodišče, postala pravnomočna), se okrožno sodišče ne more več izreči za stvarno nepristojno. V tej zadevi se sodišče ni izreklo za nepristojno ob predhodnem preizkusu tožbe, ugovora toženke pa tudi ni bilo, zato je prišlo do ustalitve pristojnosti. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

O dejanskem stanju: Tožnik v pritožbi sicer navede, da se pritožuje tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, a v pritožbi niti ne navede, kateri od dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje naj bi bil napačen. Ker višje sodišče na pritožbeni razlog iz 2. točke 1. odstavka 338. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni preizkušalo.

O uporabi materialnega prava: Kot je višje sodišče pojasnilo že v odločbi II Cp 2973/2008 z 28. januarja 2009, sta Stanovanjski zakon (3) (v nadaljevanju SZ) in Uredba o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (4) (v nadaljevanju Uredba) uredila privatizacijo stanovanj in pogoje zanjo. Njun namen je bil utemeljiti prehod iz sistema družbenega premoženja v sitem znanih lastnikov, tako da se imetnikom stanovanjske pravice oziroma njihovim družinskim članom, ki stanovanje zasedajo, omogoči, da stanovanje uporabljajo še naprej. Ti so se lahko za nadaljevanje uporabe odločili tako, da so stanovanja odkupili in postali lastniki; če pa tega niso želeli, so lahko postali najemniki stanovanj.

Sodišče prve stopnje je najprej utemeljeno ugotavljalo, kdaj bi tožnik lahko zahteval sklenitev najemne pogodbe. Lastnik je moral s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice najemno pogodbo skleniti v roku šestih mesecev po uveljavitvi SZ (147. člen SZ) oz. Uredbe (2. člen Uredbe). Rok je torej začel teči 8.1.1993 in iztekel 8.7.1993. Po izteku tega roka bi tožnik lahko zahteval sklenitev najemne pogodbe, tedaj se je torej rodilo njegovo obligacijsko upravičenje oz. njegov pravovarstveni zahtevek. V primeru nesoglasja bi tožnik tedaj lahko vložil tožbo (5). Zato je že takrat začel teči splošni petletni zastaralni rok, ki je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, iztekel že pred dnem vložitve tožbe.

Tožnik niti ne trdi, da bi v času po uveljavitvi SZ in Uredbe pravočasno zahteval sklenitev prodajne pogodbe ali sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje. Tak zahtevek je (kar izpostavlja tudi sam v pritožbi) podal šele s tožbo, ki jo je vložil 11.7.2006, zahtevek na sklenitev najemne pogodbe pa šele 4.12.2007. Tožnik tudi ne trdi, da do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani toženke, pa tudi ne, da do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo zaradi kakšne od okoliščin, ki jih našteva 6. člen priloge G MSVN. Nobenega razloga torej ni za to, da bi zastaralni rok začel teči šele z uveljavitvijo MSVN, za kar se zavzema pritožnik.

Odločitev pritožbenega sodišča in podlaga zanjo: V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani, enako velja za tiste razloge, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

O stroških: Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške. Odločitev o tem temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 20 (71) z 8.8.2002. (2) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (3) Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami.

(4) Ur. l. RS, št. 61/92. (5)Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 612/2007 in II Ips 254/2005.