Jedro

Pri poslovanju s plačilnimi in kreditnimi karticami gre dejansko za tri pogodbe. Prva je sklenjena med banko in prodajalcem (v predmetni zadevi dolžnikom po sklepu o izvršbi), druga je sklenjena med imetnikom kartice in prodajalcem (ob opravi vsakokratne dobave oziroma storitve), tretja pa med banko in imetnikom plačilne kartice. Bistvo tega tristranskega razmerja pa je, da prodajalec plačila dejansko ne dobi od kupca (imetnika kartice), temveč od banke. Ta pa nato plačilo izterja od imetnika plačilne kartice (tudi v primeru, da imetnik kartice nima sredstev, prodajalec, ki je ob sprejemu kartice ravnal ustrezno skrbno, dobi plačilo od banke).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči v roku 15 dni plačati znesek 57.751,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2016 dalje do plačila, zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške postopka na prvi stopnji v znesku 114,35 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 1.227 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obsodilo toženo stranko na plačilo 57.884,50 EUR iz naslova odškodnine zaradi neupoštevanja sklepa o izvršbi z rubežem na denarna sredstva dolžnika (komitenta tožene stranke) pri organizaciji za plačilni promet in s prenosom zarubljenega denarnega zneska na račun tožeče stranke. Sporni znesek se nanaša na sredstva, ki so bila nakazana prek POS terminala na tehnični račun pri toženi stranki in s katerimi je tožena stranka pobotala svoje terjatve do dolžnika, namesto da bi ta sredstva nakazala na dolžnikov TRR in jih zarubila v korist tožeče stranke. Po mnenju sodišča prve stopnje je tudi izvršba z rubežem denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet po svoji naravi le izvršba z rubežem dolžnikove terjatve in je sklep o izvršbi zajemal tudi prilive preko POS terminala.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo razlike med izvršbo na denarna sredstva pri organizaciji za plačilni promet kot posebnim sredstvom izvršbe in izvršbo na denarne terjatve dolžnika. Tožena stranka je sklep o izvršbi v celoti upoštevala in izpolnjevala do začetka osebnega stečaja nad dolžnikom. Sredstva, ki so prišla na tehnični račun, so po svoji naravi denarne terjatve dolžnika, na katere se sklep o izvršbi ni nanašal. Obstajali so vsi zakonski pogoji za medsebojni pobot, pogodbeno dogovorjen med toženo stranko in dolžnikom.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in se sklicevala na zakonsko ureditev, ki po njenem mnenju toženi stranki v konkretni situaciji ne daje podlage za prednostno poplačilo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi dejansko stanje ni sporno. Tožeča stranka je v izvršilnem postopku zoper A. N. s.p. izposlovala sklep o izvršbi z izvršilnim sredstvom izvršba na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Dolžnik je imel odprt TRR pri toženi stranki, prav tako pa je imel s toženo stranko sklenjeno Pogodbo o poslovanju s plačilnimi karticami (B3). Sporno je vprašanje, ali gre tudi pri plačilih s plačilnimi in kreditnimi karticami preko POS terminala za denarna sredstva, za katera je veljal sklep o izvršbi. Če je tako, je tožena stranka, ki je pred nakazilom sredstev na TRR račun dolžnika pobotala svoje terjatve, ki jih je imela do dolžnika, ravnala v nasprotju s sklepom o izvršbi in je zato odškodninsko odgovorna (kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje).

6. Pri poslovanju s plačilnimi in kreditnimi karticami gre dejansko za tri pogodbe. Prva je sklenjena med banko in prodajalcem (v predmetni zadevi dolžnikom po sklepu o izvršbi), druga je sklenjena med imetnikom kartice in prodajalcem (ob opravi vsakokratne dobave ali storitve), tretja pa med banko in imetnikom plačilne kartice. Bistvo tega tristranskega razmerja pa je, da prodajalec plačila ne dobi od kupca (imetnika kartice), temveč od banke. Ta pa nato plačilo izterja od imetnika plačilne kartice (tudi v primeru, da imetnik kartice nima sredstev, prodajalec, ki je ob sprejemu kartice ravnal ustrezno skrbno, dobi plačilo od banke). Iz Pogodbe o poslovanju s plačilnimi karticami (B3) namreč izhaja, da se je prodajalec zavezal, da bo za plačilo blaga in storitev sprejemal kartice (1. člen), za vse terjatve, nastale v zvezi s kartico, bo bremenil banko (3. člen) in da bo banka svoje obveznosti poravnala z nakazilom ali z drugim za plačilni promet običajnim plačilnim instrumentom in sicer na določene dni v mesecu (9. člen). Povedano pomeni, da ima prodajalec terjatev do banke na plačilo zneskov, za katere so mu kupci "plačali" s kartico. Šele takrat, ko banka sredstva nakaže na TRR prodajalca, terjatev iz naslova prilivov preko POS terminala z izpolnitvijo preneha in prodajalec ima od takrat dalje na svojem TRR denarna sredstva. Terjatev pa lahko preneha tudi na druge načine, ne le s plačilom na TRR. Eden od teh načinov je tudi pobot s terjatvami, ki jih ima banka do prodajalca. Možnost izpolnitve tudi na druge načine je bila v Pogodbi o poslovanju s plačilnimi karticami izrecno dogovorjena. Tožena stranka je svojo obveznost iz naslova plačil po Pogodbi o poslovanju s plačilnimi karticami na podlagi pogodbe torej poravnala s pobotom s terjatvami, ki jih je imela do dolžnika. Do plačila na TRR dolžnika v višini vtoževanega zneska zato ni prišlo.

7. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tudi izvršba na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet oblika izvršbe na denarno terjatev, vendar gre za specifično terjatev in sicer za terjatev imetnika računa do plačila sredstev, ki jih ima na računu. Ne razteza pa se to izvršilno sredstvo na katerokoli denarno terjatev. V predmetni zadevi dolžnik v trenutku sprejema kartic preko POS terminala, kot rečeno, na nobenem od računov pri toženi stranki še ni pridobil denarnih sredstev, temveč je imel le denarno terjatev do tožene stranke po Pogodbi o poslovanju s plačilnimi karticami. Povedano tudi pomeni, da so bile na "tehničnem računu", pri katerem gre za tehnično izvedbo poslovanja tožene stranke, za potrebe evidence in izvedbe pobota knjižene denarne terjatve dolžnika in zato ta "tehnični račun" ni nek "skrit" plačilni račun, na katerem bi bila denarna sredstva dolžnika.

8. Sklep o izvršbi se je nanašal na denarna sredstva dolžnika na računih pri toženi stranki, pri spornih sredstvih pa je šlo za denarne terjatve in ne za denarna sredstva, zato ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Ker ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti odškodninska obveznost tožene stranke ni nastala in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu spremenilo, tako da je zahtevek na plačilo 57.751,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2016 dalje zavrnilo.

9. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka, ki v postopku ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji (kilometrina in pričnina v skupnem znesku 114,35 EUR) ter stroške pritožbenega postopka (sodna taksa za pritožbo v znesku 1.227 EUR).