Jedro

Sodna presoja zakonitosti odpovedi je omejena na zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo dejansko odpovedal, in sicer v okviru opisanega razloga za odpoved.

ZDR-A je v četrtem odstavku 6.a člena posebej uzakonil prepoved trpinčenja na delovnem mestu. To pomeni, da v spornem obdobju (leti 2004 in 2005) še ni bilo uzakonjene te prepovedi, kar pa ne pomeni, da delavec ne bi mogel zahtevati odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru npr. žaljivega ravnanja na delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Vendar je v tem primeru potrebno, da je tako postavljen tudi tožbeni zahtevek, kar pa v obravnavanem primeru ni bil. Odškodnina po 118. členu ZDR pomeni nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na določitev o odškodnini (2. in 3. odstavek izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da se razveljavi. Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi v času od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, to je v času od 4. 9. 2005 do 28. 2. 2006 in da je tožena stranka za to obdobje dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji delovno razmerje vpisati v delovno knjižico ter jo prijaviti v zdravstveno in socialno zavarovanje, vse v roku 15 dni. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati nadomestila plač, v zneskih navedenih v izreku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožnici izplača odškodnino v višini 1.877,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožnice.

2. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala resnih in utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi prenehanja potreb po delu iz njene pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je kot poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v redni odpovedi navedla ukinitev delovnega mesta fakturista, zaradi kadrovskega prilagajanja direktivam EU, v smislu predvidevanja prepovedi prodaje 75 % tržnega asortimenta podružnice. Sodišče je ugotovilo, da navedeni poslovni razlog ni nastopil, ker do sprejetja predvidene zakonodaje sploh ni prišlo in je tožena stranka nadaljevala s prodajo celotnega svojega asortimenta, promet v letu 2005 se je celo povečal. Pri presoji pravočasnosti odpovedi, je sodišče zaključilo, da je bila ta dana prepozno.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Pritožbi tožnice je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožnici prisodilo odškodnino v višini 4.041,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Spremenilo je tudi odločitev o stroških in sicer tako, da je znesek 1.225,98 EUR zvišalo za znesek 887,79 EUR. Toženi stranki je naložilo povračilo pritožbenih stroškov tožnice.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je revizijo vložila tožena stranka iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji), ker je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Izpodbijani sodbi je tožena stranka očitala, da temelji na zaključkih, ki jih pritožbeno sodišče ni navajalo z vidika navedb tožene stranke, oziroma da sodba nima navedenih odločilnih dejstev, torej je bila izdana na podlagi kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je pritožbeno sodišče svoje odločitve utemeljilo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Obe sodišči sta napačno ugotovili, da poslovni razlog pri toženi stranki ni nastopil, ker ni prišlo do sprejetja predvidenih sprememb relevantne zakonodaje. Sprejetje ali nesprejetje ne more predstavljati izključnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ne glede na to, da je tožena stranka v obrazložitvi pogodbe zapisala, da je razlog za kadrovsko reorganizacijo predvidena sprememba zakonodaje. Tožena stranka je na podlagi svojih poslovnih odločitev in analiz poslovanja družbe spremenila organizacijo delovnega procesa in ukinila tista delovna mesta, ki jih več ni potrebovala. Delo, ki spada v obseg delovnega mesta fakturist in za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je postalo nepotrebno, ker se je obseg dela zmanjšal, preostalo delo se je razdelilo na ostale zaposlene in na zunanji servis. Glede pravočasnosti odpovedi, sta obe sodišči nepravilno uporabili materialno pravo. Pri malih delodajalcih ni pomemben čas sprejetja oziroma spremembe akta o sistematizaciji, ker teh aktov malemu delodajalcu ni potrebno sprejemati. Če bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi ugotovilo, da je bila odpoved dana pravočasno, ker je delodajalec šele v juliju 2005 začel izvajati reorganizacijo. V zvezi s prisojeno odškodnino, sodišče v izpodbijani sodbi povsem nekritično ugotavlja, da se tožnica ni želela vrniti nazaj na delo k toženi stranki zaradi pritiskov vodje podružnice. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi listinami oziroma zapisniki. Sodišče tudi ni utemeljilo, katera ravnanja tožene stranke oziroma vodje podružnice predstavljajo t. i. nasilje nad tožečo stranko na delovnem mestu. V primeru, da bi se izoblikovala sodna praksa, da bi lahko zaposleni delavec z zaslišano pričo, brez kakršnihkoli materialnih dokazov zahteval in dobil prisojeno odškodnino zaradi mobbinga, bi to pomenilo, da delodajalec ni varovan pred šikanoznim, nezakonitim in neutemeljenim ravnanjem delavca, ki mu želi škoditi.

5. Revizija je delno utemeljena (kolikor se nanaša na odločitev o odškodnini).

O neutemeljenosti revizije:

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člen ZPP).

7. Tožena stranka v uvodu revizije kot revizijski razlog uveljavlja tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v nadaljevanju ne konkretizira. Samo formalno sklicevanje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/02) delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek 88. člena določa, da je pogodbo o zaposlitvi mogoče odpovedati le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V petem odstavku 88. člena pa je določeno, da mora delodajalec podati odpoved v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

10. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V odpovedi je navedla odpovedni razlog, in sicer, da se predvideva prepoved prodaje 75 % tržnega asortimenta podružnice in zaradi direktive matičnega podjetja, da se delovno mesto ukine zaradi strokovnega prilagajanja direktivam EU zakonodaje. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da do prepovedi asortimenta ni prišlo in da je delodajalec s prodajo celotnega asortimenta nadaljeval, prav tako je sodišče ugotovilo, da potreba po delu fakturista ni prenehala in da je potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi obstajala še naprej. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je materialnopravno pravilen zaključek v izpodbijani sodbi, da je odpoved nezakonita, ker ni nastopil odpovedni razlog, ki ga je tožena stranka navedla v redni odpovedi.

11. Sodna presoja zakonitosti odpovedi je omejena na zakonitost tistega odpovednega razloga, zaradi katerega je delodajalec pogodbo dejansko odpovedal (tako v sklepu VIII Ips 359/2005 z dne 31. 1. 2006 in sodbi VIII Ips 475/2006 z dne 27. 2. 2007), in sicer v okviru opisanega razloga za odpoved. Sodišče ne more v sodnem sporu ugotavljati morebitnih drugih razlogov za odpoved, na katere se ni skliceval že delodajalec. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi zgoraj navedenega razloga, ki ga je navedla v odpovedi. To pomeni, da navedbe tožene stranke, da je bilo zaradi slabega poslovanja potrebno zmanjšati stroške poslovanja in da je bilo potrebno racionalizirati poslovanje, niso relevantne. Kot je pravilno že navedlo sodišče v izpodbijani sodbi, delodajalec ne more tekom sodnega postopka utemeljevati dane odpovedi z novimi razlogi, ki jih v odpovedi ni navedel. Prav tako ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na utemeljevanje reorganizacije poslovanja pri toženi stranki, ker gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

O utemeljenosti revizije:

12. Tožnica je s prvo pripravljalno vlogo z dne 13. 10. 2006 (list. št. 22) sodišču predlagala, da v obravnavanem sporu razsodi po 118. členu ZDR in da je primerna odškodnina za prestane duševne bolečine, ki jih je trpela zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke, znaša vsaj 6 tožničinih plač. Temu ustrezno je tožnica tudi spremenila tožbo. Sodišče prve stopnje je delno uporabilo 118. člen ZDR, po tem, ko je ugotovilo, da je odpoved nezakonita in jo je razveljavilo, tožnici pa je priznalo vse pravice iz delovnega razmerja od 4. 9. 2005 do 28. 2. 2006, ko se je tožnica ponovno zaposlila. Glede odškodnine pa je sodišče štelo, da je tožnica postavila odškodninski zahtevek zaradi prestanih duševnih bolečin in je zato odločilo o odškodninskem zahtevku po določbah Obligacijskega zakonika (OZ - Uradni list RS, št. 83/2001). Sodišče druge stopnje je takšno odločitev potrdilo in pri tem navedlo, da je tožnica res zahtevala odškodnino po 118. členu ZDR in kot tak tudi pravno kvalificirala odškodninski zahtevek, vendar pa da je potrebno ta zahtevek glede na tožničine opredelitve šteti kot odškodninski zahtevek zaradi psihičnega nasilja (t.i. mobbing). Ob tem je še navedlo, da sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano, in da tožnica zahteva odškodnino zaradi škode, ki jo je utrpela zaradi ravnanja vodje podružnice (3. odstavek na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje).

13. Sodišče druge stopnje je enako kot pred njim sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

14. Sodišči sta skladno ugotovili, da bila tožnica s strani A. K., ki je bil vodja podružnice, kjer je bila tožnica zaposlena, deležna zasmehovanja, neutemeljenih kritik in žaljivih opazk. Takšni napadi so se sistematično vrstili od oktobra 2004 dalje. Tožnica se je zaradi opisanega ravnanja svojega nadrejenega bala prihajati na delo, počutila se je osramočeno, imela je občutek nelagodnosti in bila je zelo prizadeta. OZ v 131. členu določa, da kdor povzroči škodo drugemu jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde, v 132. členu pa določa, da je nepremoženjska škoda povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe. Za povzročitev te škode je v 179. členu OZ določena denarna odškodnina.

15. Sodišči sta tožnici prisodili odškodnino na podlagi zgoraj navedenih določb. Vendar za takšno odločitev nista imeli podlage v postavljenem zahtevku tožnice, niti v njenih trditvah. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). To pomeni, da tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval, čeprav je morda tožnik po materialnem pravu upravičen do česa več ali drugega (1). Tožnica je res izpovedala, da je zaradi ravnanja vodje podružnice trpela duševne bolečine, vendar tožnica ni opredelila kakšna nepremoženjska škoda ji je nastala, kar pa bi tožnica morala navesti, da bi ji sodišči lahko prisodili odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je štelo, da ima opisano ravnanje vse znake nasilja na delovnem mestu, t.i. mobbing. Ob tem revizijsko sodišče poudarja, da je ZDR-A (Uradni list RS, št. 103/2007) v četrtem odstavku 6. a člena posebej uzakonil prepoved trpinčenja na delovnem mestu. To pomeni, da v spornem obdobju (leto 2004 in 2005) še ni bilo uzakonjene te prepovedi, kar pa ne pomeni, da delavec ne bi mogel zahtevati odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru npr. žaljivega ravnanja na delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Vendar je v tem primeru potrebno, da je tako postavljen tudi tožbeni zahtevek, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo. ZDR v 44. členu določa obveznost varovanja delavčeve osebnosti in določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost in upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Torej tudi ta člen, ki je veljal v spornem obdobju in z novelo ni bil spremenjen, zavezuje delodajalca k varovanju delavčeve osebnosti. V primeru kršitve pa lahko privede od odškodninske odgovornosti delodajalca po pravilih civilnega prava.

16. Okoliščina, da tožnica ni navajala vseh elementov, ki so potrebni za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo, je logična, ker je tožnica zahtevala odškodnino na drugi podlagi, in sicer na podlagi 118. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da gre za odškodnino, ki pomeni nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu (2). V zvezi s to odškodnino je revizijsko sodišče v sodbi in sklepu VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009 navedlo, da se ta odmeri po kriterijih, ki jih bo morala oblikovati sodna praksa in da bo pri odmeri te odškodnine potrebno upoštevati zaposlitvene možnosti delavca, njegovo starost, delovno dobo, poklic, druge osebne okoliščine, prejemanje denarnega nadomestila, itd. V tej odločitvi je sodišče tudi opozorilo na procesni vidik odločanja, in sicer, da si odmere odškodnine po prvem odstavku 118. člena ni mogoče predstavljati brez ustreznega zahtevka (in v nadaljevanju ustreznega dokaznega postopka ter pravnih zaključkov sodišča), kar pa predpostavlja tudi upoštevanje in uporabo načel odprtega sojenja oziroma materialnega procesnega vodstva.

17. Glede na navedeno je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, zaradi tega je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišči nista odmerili odškodnine po 118. členu, zato tudi ni prišlo do ugotovitve, ali so podani kriteriji za odmero te odškodnine v smeri, kot je to navedlo sodišče v zgoraj navedeni zadevi. Odločitev o odškodnini mora temeljiti na ugotovitvi (pravno pomembnih) dejstev, ki sploh omogočajo ustrezno materialno presojo, teh dejstev pa sodišči nista ugotovili. Sodišče prve stopnje bo moralo ob upoštevanju predloženih listinskih dokazov, izjav strank in izpovedi prič dokazni postopek dopolniti z ugotovitvami o obstoju okoliščin, ki omogočajo odmero odškodnine po 118. členu ZDR. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi nižjih sodišč razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str.30. Op. št. (2): Tako tudi VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008.