Jedro

Ravnanje vodje podružnice, ki je na tožnico približno deset mesecev naslavljal žaljivke in z njo grdo ravnal, jo zmerjal in ji govoril, da je nesposobna, neumna, nora, da laže in da jo bo lastnoročno uničil, predstavlja t.i. nasilje na delovnem mestu, ko je delavec – običajno iznenada in brez pravega vzroka – izpostavljen grdemu ravnanju, ki se izkazuje s sovražno in neetično komunikacijo, žaljivimi opazkami, zasmehovanjem, podcenjevanjem, neutemeljenim kritiziranjem, vpitjem in sramotenjem. Zaradi izpostavljenosti takšnemu ravnanju in škode, ki je tožnici zaradi tega nastala, je upravičena do denarne odškodnine.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1., 2., 3., 1. odstavek 4. točke in 5. točka izreka).

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 2. odstavku 4. točke izreka (zavrnilni del) spremeni tako, da se v tem delu spremenjena glasi: "Tožena stranka je dolžna izplačati tožnici odškodnino v višini 4.041,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila," v 5. točki izreka pa tako, da se znesek 1.225,98 EUR zviša za znesek 887,79 EUR.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 422,73 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5.8.2005 (pravilno: ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo vse do 28.2.2006 in naložilo toženi stranki, da tožnici za čas od 4.9.2005 do 28.2.2006 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico, jo prijavi v zavarovanje in ji izplača nadomestila plač - po odvodu davkov in prispevkov - v višini po 656,44 EUR neto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožnici izplača odškodnino v višini 1.877,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.225,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, zlasti pa zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sprejetje nove zakonodaje, ki je bila predvidena, ni bil edini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je tako navedeno v odpovedi. Že samo dejstvo, da je bila odpoved podana pred napovedanimi spremembami, to dokazuje. Razlogi so bili tudi drugi, od reorganizacije do zmanjševanja stroškov poslovanja. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe napačno ocenilo izvedene dokaze glede tega, ali je bilo delovno mesto fakturista še potrebno. Kot izhaja iz izpovedi A.K., se je število faktur v letu 2005 v primerjavi z letom 2004 bistveno zmanjšalo. Kar je dela še ostalo, ga je prevzel vodja podružnice ali pa se je preneslo na zunanjega izvajalca. To je bistveno pripomoglo k znižanju stroškov. Izpovedi tožnice in prič je sodišče prve stopnje nekritično povzelo, spregledalo pa je izpoved S.D., ki je povedala, da je po odhodu tožnice, T.T. in S.T. njihovo delo prevzela sama. Ni se opredelilo tudi do izpovedi A.K., ki so ga tožnica in priče zaradi lastnih interesov skušale očrniti. Zelo vprašljiva je izpoved N.Š., ki je povedala, da razen pogodbe o zaposlitvi z opisom nalog ni prejela ob sklenitvi delovnega razmerja ničesar. Neresničnost te izpovedbe izkazujejo listine, ki jih je prejela, zato ji sodišče tudi v preostalem delu ne bi smelo verjeti. V zvezi z organizacijo dela in poslovanja pritožba meni, da tožena stranka lahko svobodno odloča o ukrepih za izboljšanje. Nerelevantno je, ali delovna mesta formalno ukine, pomembna je ugotovitev, kdaj postane določeno delo glede na rezultate poslovanja nepotrebno. Dovolj je, da delodajalec spremeni zahteve za zasedbo delovnih mest. Glede objave Pravilnika o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest ponavlja zatrjevanje, da je bil objavljen v "rdeči knjigi", ki je pri toženi stranki imela vlogo oglasne deske. Pritožba graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved podana prepozno. Z ničemer ni izkazano, da je ta rok zamujen in ni pojasnjeno, zakaj sodišče ne sprejema trditve tožene stranke, da je poslovni razlog nastopil 22.7.2005. V zvezi z odškodninskim zahtevkom pritožba navaja, da je odločitev oprta le na izpoved tožnice, ki ni podprta ne z zdravniškim izvidom, ne s čim drugim. Ni dokazano, da je tožena stranka s tožnico grdo ravnala, dejstvo pa je, da so priče imele usklajeno zgodbo. Ni razloga, da bi se vodja podružnice do tožnice neprimerno vedel le v letu 2005. Pred tem je tožena stranka tožnici omogočila koriščenje študijskega dopusta in ji izplačevala stimulacijo. Res pa je od nje zahtevala, da delo vestno in natančno opravlja. Zatrjevane škode ni dokazala in tudi ne obstoja drugih elementov odškodninskega delikta. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov in ni obrazložilo, zakaj je nekritično sledilo izpovedbam prič, je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne ali pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka. Navaja, da je dosojena odškodnina prenizka. Ravnanje A.K. je vplivalo na njeno psihično zdravje tako intenzivno, da ni mogla spati, da jo je bilo strah prihajati v službo, bala se je celo fizičnega napada. A.K. jo je s svojim ravnanjem dobesedno razvrednotil, še celo po daljšem času čuti prizadetost in nelagodje, kar se je pokazalo med samim postopkom. Glede na to, da celo zakon poudarja pravico delavca do spoštovanja osebnega dostojanstva, mora biti kršitev te pravice sankcionirana, ne le s simbolično vsoto odškodnine, ampak primerno kršeni pravici. Tožnica tudi meni, da ni uspela le z 58% deležem zahtevka, ampak je po temelju uspela v celoti, z denarnim zneskom pa sicer le delno, vendar pa z zavrnjenim delom posebni stroški niso nastali. Zato predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in stroškovno ugoditev zahtevku v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

Obe stranki sta podali tudi odgovora na pritožbi, v katerih nasprotujeta trditvam nasprotne stranke. Ker v odgovorih na pritožbi ne navajata nič odločilnega, ju pritožbeno sodišče ne povzema. Obe stranki priglašata tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožnice pa je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka. Če ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (kar niti ni bila njegova dolžnost), bi to lahko imelo za posledico kvečjemu nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne pa bistveno kršitev določb postopka. Očitek, da ni obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedi prič, pa je nejasen, saj je priče zaslišalo zato, da bi dobilo njihove izpovedi. Sodišču ni treba razlagati, zakaj pričam verjame, ampak kvečjemu obratno - zakaj kateri od njih ne verjame, saj se predpostavlja, da priče govorijo resnico in ne obratno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa relevantna dejstva, kar pomeni, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Tudi materialno pravo je v pretežnem delu pravilno uporabilo; delno je napačno uporabljeno le v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Če pri delodajalcu preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). To lahko stori le v primeru, če je razlog resen in utemeljen (2. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora v primeru odpovedi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja ali prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 88. člena ZDR). Delodajalec mora odpoved podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (5. odstavek 88. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Odpovedni razlog, naveden v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni nastopil (prepoved prodaje večjega dela asortimana glede na evropsko zakonodajo), obseg dela se je celo povečal in podjetje na koncu leta 2005 ni imelo izgube. Nadalje pa je ugotovilo, da je bil akt o sistemizaciji, ki je bil sprejet 14.11.2001, razveljavljen 1.3.2005. Nov akt naj bi začel veljati 22.7.2005, ko naj bi bil objavljen, česar pa tožena stranka ni dokazala, zato sodišče prve stopnje datuma 22.7.2005 ni štelo za dan, ko se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom. Ocenilo je, da je tožena stranka že 1.3.2005 vedela, katero delo zaradi reorganizacije ne bo več potrebno, kar pomeni, da je tožena stranka odpoved podala po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla odpovedni razlog. Le če bi bil ta razlog utemeljen, bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Delodajalec ne more odpovedi pogodbe o zaposlitvi naknadno utemeljevati z novimi odpovednimi razlogi, ki jih ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu ni ugotovil. Zato je vsakršno dokazovanje tožene stranke, da se je obseg tožničinega dela dejansko zmanjšal in da je bilo potrebno zaradi slabega poslovanja zmanjšati stroške poslovanja, odveč. Tožena stranka v odpovedi ni navedla kasneje zatrjevanega dejstva, da je tožničino delo porazdelila med druge delavce zaradi racionalizacije poslovanja, zato zakonitosti odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi s tem razlogom ne more utemeljevati. Odpovedni razlog, kot je naveden v izpodbijani odpovedi, ni nastopil. Sodna praksa je sicer že zavzela stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita tudi, če v času podaje odpovedi obseg dela še ni zmanjšan, se pa v kratkem z gotovostjo pričakuje (kot se je zgodilo npr. v primeru delodajalca, pri katerem je bilo zaradi predvidene ukinitve carin ob priključitvi k Evropski uniji pričakovati večje število odvečnih delavcev, sodba VS RS opr. št. VIII Ips 106/2006 z dne 23.5.2006 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 1755/2004 z dne 23.11.2005). Vendar pa mora tak razlog dejansko nastopiti. V spornem primeru odpovedni razlog ni nastopil. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi predvidene prepovedi prodaje 75% tržnega asortimana podružnice ter zaradi direktive matičnega podjetja, da se delovno mesto ukine zaradi strokovnega prilagajanja direktivam EU zakonodaje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in temu tožena stranka tudi ne nasprotuje, do prepovedi prodaje asortimana ni prišlo (zakonodaja naj bi bila sprejeta s 1.8.2005), ampak podjetje še naprej deluje s prodajo celotnega asortimana in tudi ne do spremembe zakonodaje glede strokovne zahtevnosti za opravljanje dela pri prodaji prehranskih dopolnil. Sodišče prve stopnje pa je nadalje še ugotovilo, da tudi potreba po delu fakturista ni prenehala, kar so potrdile zaslišane priče, ki so tožnici pri delu celo pomagale, ker ga sama ni zmogla. Potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je obstajala tako še naprej, saj se tudi zahtevnost za opravljanje tega dela z zahtevami evropske skupnosti ni spremenila.

Ker torej odpovedni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi ni nastopil, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna.

Tožnica je sama predlagala, naj sodišče na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR razveže pogodbo o zaposlitvi. Po tej določbi lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je predlogu tožnice sledilo in ugotovilo obstoj delovnega razmerja do 28.2.2006 ter za čas od 4.9.2005 do 28.2.2006 tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z zapadlimi zneski plač.

Tožnica je zahtevala tudi odškodnino, ki jo je glede na njeno opredelitev sodišče prve stopnje povsem pravilno štelo za odškodninski zahtevek zaradi psihičnega nasilja (t.i. mobbinga) delodajalca nad tožnico. O odškodninskem zahtevku ni bilo mogoče razsojati v smislu 1. odstavka 118. člena ZDR, ker odškodnina po tej določbi nadomešča reintegracijo oziroma škodo, ki jo delavec utrpi zaradi tega, ker se k delodajalcu ne bo vrnil, pa čeprav mu je ta nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, kar ugotovi sodišče. V spornem primeru tožnica, čeprav je sama zahtevek pravno kvalificirala kot odškodnino po 118. členu ZDR (na pravno kvalifikacijo stranke sodišče ni vezano) zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpela zaradi ravnanja vodje podružnice. Približno deset mesecev je bila od njega deležna žaljivk in grdega ravnanja, zmerjal jo je in ji govoril, da je nesposobna, neumna, nora, da laže, da jo bo lastnoročno uničil, po telefonu pa ji je rekel "ti prasica mala". Zaradi vse hujšega pritiska se je bala hoditi v službo, slabo se je počutila, ni mogla spati; šlo je celo tako daleč, da se je obrnila na policijo, ki pa ni ukrepala.

Vse opisano ima znake t.i. nasilja na delovnem mestu, ko je delavec - običajno iznenada in brez pravega vzroka - izpostavljen grdemu ravnanju, ki se izkazuje s sovražno in neetično komunikacijo, žaljivimi opazkami, zasmehovanjem, podcenjevanjem, neutemeljenim kritiziranjem, vpitjem in sramotenjem. Teorija je tako ravnanje poimenovala "mobbing", ki ga opredeljuje s sistematičnim slabim ravnanjem s podrejenimi, ki se lahko ponavlja kontinuirano in žrtvam povzroča večje ali manjše socialne, psihične in zdravstvene težave.

Delodajalec mora po 44. členu ZDR varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost, po 45. členu ZDR pa je dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen neželjenemu ravnanju spolne narave, ki vključuje neželjeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje, ali drugemu na spolu temelječemu vedenju, ki ustvarja zastrašujoče, sovražne ali ponižujoče odnose in okolje ter žali dostojanstvo moških in žensk pri delu, s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Gre za kršitve obveznosti delodajalca, zaradi katerih delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če pa zaradi njih utrpi škodo, je upravičen do denarne odškodnine. Ker 184. člen ZDR določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, je ta obveznost podana, če so ugotovljeni elementi odškodninskega delikta: nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda. Obstoj teh elementov je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih ustrezno obrazložilo. Zato je pritožbeni očitek, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni ugotovljena, neutemeljen. Zaslišane priče so potrdile tožničino izpoved, da je bila s strani A.K., vodje podružnice, zlasti, kadar je bil pod vplivom alkohola (kar ga sicer ne opravičuje), deležna osebnih napadov z zasmehovanjem in žaljivimi opazkami. Glede na to, da so se ti napadi sistematično vrstili intenzivno od oktobra 2004 dalje, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru prišlo do nedopustnega posega v tožničino osebnost in dostojanstvo. Ravnanje je bilo ponavljajoče, graje vredno, očitno negativno in žaljivo, usmerjeno proti tožnici. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je opisano nedopustno ravnanje povzročilo pri tožnici psihično stisko zaradi občutka nelagodnosti, strahu, užaljenosti in osramočenosti (vzročna zveza). Razumljivo je, da je delavec ob stalnih kritikah, zmerjanju in drugem žaljivem ravnanju prizadet in da se čuti osramočenega. Duševne bolečine so zakonsko priznana škoda (132. člen OZ), za katero je predvidena odškodninska sankcija (179. člen OZ). Oškodovanec je upravičen do denarne odškodnine med drugim tudi zaradi razžalitve časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice. Že po Ustavi RS ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen) ter nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic (36. člen). Duševne bolečine so sicer subjektivne, kar pomeni, da jih vsak doživlja po svoje, zagotovo pa grdo ravnanje nikogar ne pušča ravnodušnega. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožnici, da se je bala prihajati na delo in da je bila zelo prizadeta in osramočena. Upoštevati je potrebno njeno podrejenost - tako v odnosu do A.K., ki je bil njen nadrejeni, kot v odnosu do delodajalca, pri katerem je bila v delovnem razmerju, torej v eksistenčni odvisnosti. Kot vodja podružnice bi bil A.K. dolžan varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Namesto tega je te pravice kršil. Ker je po pooblastilu direktorja družbe zastopal delodajalca v vseh poslovnih in pravnih dejavnostih v slovenski podružnici (priloga A16), je tožena stranka krivdno odgovorna, da svojih obveznosti do tožnice ni izpolnila ter ji je s tem povzročila škodo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Po 179. členu OZ pripada oškodovancu za škodo za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici odškodnino za psihične bolečine le za deset mesecev, kolikor se je psihično nasilje nad tožnico izvajalo. Za vsak mesec ji je prisodilo eno tretjino plače, pri čemer pa ni upoštevalo, da je tožnica psihično trpela tudi po prenehanju delovnega razmerja, saj občutek prizadetosti ni popustil niti po odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz tožničine izpovedi izhaja, da je ponovno srečanje z A.K. na sodišču povzročilo novo nelagodje, zaradi strahu pred novimi žalitvami pa se ne želi več vrniti na delo k toženi stranki. Glede na intenziteto psihičnih bolečin, trajanje in posledice mora biti odmerjena odškodnina ustrezna. Tožnici ni bilo treba iskati zdravniške pomoči, kar pomeni, da psihično trpljenje ni povzročilo hujših zdravstvenih motenj. Povzročilo pa je dalj časa trajajočo duševno stisko. Pri odmeri odškodnine je zato treba poleg navedenega upoštevati tožničino podrejenost, zaradi katere se ji je položaj zdel brezizhoden (obrnila se je celo na policijo) in pa dejstvo, da je bila kar deset mesecev izpostavljena pritiskom. Posledice toliko časa trajajoče intenzivne psihične stiske trpi tožnica tudi še po tem, ko je z delom pri toženi stranki že prenehala, kar se ne nazadnje izkazuje s tem, da se kljub uspehu v sporu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delo ne želi več vrniti. Sodna praksa v zvezi z odškodnino zaradi psihičnega nasilja na delovnem mestu se še ni oblikovala. Primerjava z odškodninami zaradi razžalitve v civilnih postopkih pa pokaže, da zahtevani znesek (tožnica je zahtevala 1.418.245,44 SIT, sedaj 5.918,23 EUR) ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje - 2. odstavek 4. točke izreka - spremenilo tako, da je tožnici poleg že prisojenega zneska v 1. odstavku 4. točke izreka prisodilo še 4.041,23 EUR.

Ker je tožnica z zahtevkom v celoti uspela, je bilo potrebno spremeniti tudi izrek o stroških postopka (ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo) tako, da jih pritožbeno sodišče zvišuje za 887,79 EUR.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške.

Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka in sicer za pritožbo v višini 500 točk, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV ter za sodno takso (v zvezi z odškodninskim zahtevkom) v višini 1.800 taksnih točk, kar skupaj znaša 422,73 EUR. Stroški z odgovorom na pritožbo tožene stranke niso bili potrebni, zato jih pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo.