Jedro

Ker predmet spora na revizijski stopnji ni vprašanje obstoja ali prenehanja delovnega razmerja in ker vrednost denarnih zahtevkov, o odločitvi katerih tožnik vlaga revizijo, ne dosega vrednosti za dovoljenost revizije po zakonu, tožnik pa v zadevi tudi ni predlagal dopustitev revizije v smislu tretjega odstavka 367. člena ZPP, je sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi pripoznave ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, da mu mora tožena stranka plačati plačo za mesec julij in avgust 2010 ter januar 2011 in mu povrniti stroške prehrane in prevoza na delo v teh mesecih, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih (neto) zneskov. Hkrati pa je s sodbo razveljavilo sklep tožene stranke o razvezi tožnikove pogodbe o zaposlitvi s 1. 2. 2011 na podlagi njegove redne odpovedi in ugotovilo, da je tožniku z navedenim dnem delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega zaslužka v odpovednem roku plača 3.980,13 EUR in iz naslova odpravnine 7.962,50 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter mu povrne stroške postopka.

2. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova odpovednega roka in za plačilo odpravnine zavrnilo ter ustrezno temu tožniku dosodilo sorazmerni del stroškov postopka, sicer pa pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa ugotovilo, da tožnik ob podaji izredne odpovedi ni upošteval osemdnevnega roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve iz prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), saj je podal izredno odpoved že po petih dneh po pisnem opominu toženi stranki in obvestilu pristojnega inšpektorja za delo.

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in v njej navaja, da je revizija že po zakonu dovoljena, ker gre za spor o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s sabo v nasprotju, saj sodišče ugotavlja, da kršitev, ki so bile razlog za podajo izredne odpovedi, tožena stranka ne bi mogla sanirati, istočasno pa se sklicuje na odpravo kršitve v osemdnevnem roku. Glede na toženkine kršitve je bila izredna odpoved zakonita.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Na podlagi 2. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je v individualnih delovnih sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja revizija že po zakonu dovoljena. V premoženjskih individualnih delovnih sporih pa je na podlagi 1. točke navedenega člena revizija dovoljena v skladu z določbami zakona, ki ureja pravdni postopek. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR, oziroma če jo dopusti sodišče. 6. Tožnik pravnomočne ugotovitve sodišča druge stopnje, da mu je dne 1. 2. 2011 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v reviziji ne izpodbija, saj je bilo v tem delu njegovemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Predmet revizije je le odločitev o dveh denarnih zahtevkih, to je plačilo odškodnine iz naslova odpovednega roka v znesku 3.980,13 EUR in plačilu iz naslova odpravnine v znesku 7.962,50 EUR. Navedena zneska niti posamično in niti v seštevku ne dosegata vrednosti predmeta spora, ki je v smislu drugega odstavka 367. člena določena za dovoljenost revizije.

7. Ker predmet spora na revizijski stopnji ni vprašanje obstoja ali prenehanja delovnega razmerja in ker vrednost denarnih zahtevkov, o odločitvi katerih tožnik vlaga revizijo, ne dosega vrednosti za dovoljenost revizije po zakonu, tožnik pa v zadevi tudi ni predlagal dopustitev revizije v smislu tretjega odstavka 367. člena ZPP, je sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP revizijo kot nedovoljeno zavrglo.