Jedro

Dodatne obveznosti delavca pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opomin delodajalcu, obvestilo inšpektorja za delo) vplivajo na začetek teka roka za podajo odpovedi. Ta rok začne teči šele, ko poteče 8 dni od opomina delodajalcu in obvestila inšpektorju za delo. Če delavec odpoved poda pred potekom tega roka, je takšna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v III., IV. in V. točki tako, da se tožbeni zahtevek v točki III izreka (plačilo odškodnine) in IV izreka (plačilo odpravnine) zavrne, točka V izreka pa se glasi: „V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopke v višini 657,00 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati neizplačano plačo za meseca julij in avgust 2010 v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (I. točka izreka sodbe na podlagi pripoznave); da je dolžna tožniku povrniti stroške prehrane in prevoza na delo za meseca julij in avgust 2010 v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (II. točka izreka sodbe na podlagi pripoznave); da je dolžna tožniku izplačati plačo za mesec januar 2011v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka sodbe (III. točka izreka sodbe na podlagi pripoznave); da je dolžna tožniku plačati stroške prehrane in prevoza na delo za mesec januar 2011 v višini in z zapadlostjo, razvidno iz izreka (IV. točka izreka sodbe na podlagi pripoznave). Z izpodbijano sodbo je razveljavilo sklep, s katerim je tožena stranka štela pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 3. 7. 1995, za razvezano z dne 1. 2. 2011, na podlagi redne odpovedi delavca (I. točka izreka sodbe) in ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki dne 1. 2. 2011 prenehalo na podlagi izredne odpovedi delavca (II. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 3.980,13 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2011 dalje do plačila (III. točka izreka sodbe) in odpravnino v višini ... EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2011 dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.246,68 EUR, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka sodbe).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je tožnik pravilno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ker je izkazal in dokazal razloge po tretji in četrti alineji prvega odstavka 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in ker je pravilno izpeljal postopek odpovedi s tem, ko je pravočasno vložil tožbo v 30 dnevnem roku po 204. členu ZDR. Meni, da je odločitev sodišča zmotna in temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je odločilna dejstva in okoliščine o poteku odpovedi ugotovilo zmotno in nepopolno. Iz dokumentacije v spisu je kot nesporno ugotoviti, da je tožnik dne 25. 1. 2011 toženi stranki poslal opomin na izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev, istega dne pa poslal obvestilo o kršitvah inšpektorju RS za delo. Dne 1. 2. 2011 pa toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tožbo pri pristojnem sodišču vložil dne 3. 3. 2011. Tožnik je zgolj delno izpolnil predpisane pogoje, saj v nadaljevanju ni izpolnil vseh nadaljnjih pogojev, predvsem, ker ni spoštoval zakonsko predpisanih rokov. To velja za 8 dnevni rok za odpoved, kot 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Delodajalcu mora biti na voljo 8 dnevni rok, da zahtevo delavca bodisi zavrne, ali pa izpolni obveznost. Delavec pogodbe ne more odpovedati pred iztekom takšnega roka, dopustno pa je, da je z vsemi pravicami, ki mu gredo ob takšnem načinu odpovedi, odpove tudi v primeru, če delodajalec svoje obveznosti do delavca do izteka 8 dnevnega roka izpolni. Dejstvo je, da od dneva, ko je tožnik pisno pozval toženo stranko in obvestil inšpektorja za delo (25. 1. 2011) do dneva odpovedi 1. 2. 2011, ni potekel predpisani 8 dnevni rok. Navedenega ravnanja tožnika ne more sanirati niti predpisani rok za vložitev tožbe, saj se po sprejetem stališču sodne prakse, 30 dnevni rok za vložitev tožbe šteje od dneva, ko je opomnil delodajalca na izpolnitev obveznosti in inšpektorja. Tožnik pa je zamudil tudi ta rok, saj je tožbo vložil 3. 3. 2011, torej po poteku 30. dnevnega roka od dne, ko je tožnik dal zahtevo pri delodajalcu in obvestil inšpektorja (25. 1. 2011). Ugotovitev sodišča, da je tožnik glede zahtevka za razveljavitev sklepa tožene stranke, ki ga je prejel dne 17. 2. 2011, vložil pravočasno, je zmotna in za odločitev v zadevi brezpredmetna. Sklep tožene stranke ni konstitutivne narave, temveč le deklaratorne narave, kot ugotovitev, da niso podani pogoji za izredno odpoved po 112. členu ZDR. Tožena stranka je tudi prepričana, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede pogojev odpovedi po tretji in četrti alineji prvega odstavka 112.člena ZDR, saj tožnik v dokaznem postopku ni uspel dokazati, da obstojijo ti razlogi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, s tem, da tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov skupaj s pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v ponovno sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega odgovora. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih zahtevkih tožnika na podlagi drugega odstavka 112. člena ZDR. Za odločitev v takem primeru je bistveno, ali je tožnik pogodbo odpovedal iz utemeljenega razloga in v skladu z zakonom. Bistveno vprašanje, ki ga pritožba izpostavlja je, ali je tožnik ravnal v skladu s postopkom po prvem odstavku 112. člena ZDR ter kolikor ni, ali je odpoved (že) zato nezakonita in posledično tožnik nima pravic iz drugega odstavka 112. člena ZDR.

Pritožba zmotno uveljavlja, da je tožnik tožbo vložil prepozno, po poteku 30 dnevnega roka, ko je pisno opomnil delodajalca na izpolnitev obveznosti in pisno obvestil inšpektorja. Zoper delavčevo izredno odpoved (tretji odstavek 81. člena in prvi odstavek 112. člena ZDR) zakon ne predvideva sodnega varstva v tem smislu, da bi lahko tudi delodajalec v posebnem postopku uveljavljal nezakonitost takšne odpovedi, kar je konkretno storila tožena stranka (s sklepom - A8), ko je tožnikovo izredno odpoved štela kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S strani delavca podano odpoved pogodbe o zaposlitvi je potrebno upoštevati tako, kot je bila podana. Ni podlage za to, da bi delodajalec sam presojal in štel, da je delavec pri izredni odpovedi prekoračil rok za to odpoved, da ni izvedel predhodnega postopka pred odpovedjo, oziroma da odpovedni razlogi sploh ne obstajajo, ter takšno odpoved sam štel kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnikova izredna odpoved z dne 25. 1. 2011 je bila dovolj določna, zato bi mu na podlagi te odpovedi morala tožena stranka takoj zaključiti delovno knjižico oziroma je utemeljen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dne 1. 2. 2011. Nasprotna pritožbena stališča so neutemeljena in predstavljajo nerazumevanje posameznih institutov delovnega prava.

Dejstvo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca po 112. členu ZDR pa samo po sebi še ne pomeni, da je izredna odpoved podana skladno s to določbo in drugimi določbami ZDR in da ima delavec zgolj zaradi izredne odpovedi pravico tudi do odpravnine (določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov) in do odškodnine (določene v drugem odstavku 112. člena ZDR). Zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi se torej lahko ugotavlja le posredno – v zvezi s presojo utemeljenosti zahtevka delavca za odpravnino in odškodnino po drugem odstavku 112. člena ZDR oziroma zahtevka delodajalca za plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izredne odpovedi in takojšnjega prenehanja dela delavca.

Pritožba napačno povezuje opomin delodajalcu in obvestilo inšpektorju s prekluzivnim rokom za vložitev tožbe. Dodatna obveznosti delavca po prvem odstavku 112. člena ZDR (opomin delodajalcu in obvestilo inšpektorja za delo), vpliva na (prekluzivni) rok za podajo odpovedi po drugem odstavku 110. člena ZDR. Ta rok začne teči šele potem, ko delavec sploh lahko poda izredno odpoved. To pa v primeru nepravočasnega izplačila (enako tudi v primeru izplačila bistveno manjše plače), ni že v trenutku, ko je delavec zvedel za tretje nepravočasno (ali bistveno nižje) izplačilo plače, temveč je to lahko šele po tem, ko je zaradi tega opomnil delodajalca ter obvestil inšpektorja za delo in poteče 8 dni, v katerem ima delodajalec možnost, da pojasni svoje ravnanje oziroma utemeljeno zavrne delavčeve očitke ali tudi, da preneha s kršitvami oziroma izpolni svoje obveznosti. V primeru tistih razlogov, ko je to mogoče, kar gotovo velja pri izplačilu prenizke plače, delodajalec lahko naknadno izpolni svojo obveznost v roku 8 dni po opominu delavca. Če to stori, razloga za izredno odpoved dejansko ni več, za tisti del plačila, ki je bil plačan z zamudo, pa je delavec upravičen do zamudnih obresti. Ne gre za enak primer, kot v primeru najmanj trikratnega izplačila (celotne) plače z zamudo, kjer dejstva, da plača ni bila izplačana na plačilni dan, ni mogoče „popravljati“, niti s kasnejšim izplačilom.

Rok iz prvega odstavka 112. člena ZDR torej pomeni obveznost delavca, ki jo mora upoštevati, da bo njegova izredna odpoved zakonita. Ne samo, da mora odpoved podati v roku iz drugega odstavka 110. člena ZDR, podajo jo lahko šele, ko poteče 8 dni od pisnega opomina delodajalca in pisnega obvestila inšpektorja za delo (1). Ker je tožnik podal odpoved po petih dneh, je ravnal v nasprotju z navedeno določbo ZDR, zato je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče o bistvenih navedbah v zvezi z zatrjevano zmotno uporabo določbe tretje in četrte alineje 112. člena ZDR posebej ni opredeljevalo.

Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno in je glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevek tožnika za odškodnino in odpravnino (po drugem odstavku 112. člena ZDR) neutemeljen, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje glede plačila odškodnine in odpravnine (točka III in IV sodbe sodišča prve stopnje) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Takšna sprememba sodbe sodišča prve stopnje pa pomeni, da je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik z zahtevkom za plačilo odpravnine in odškodnine ni uspel, zato se je njegov uspeh zmanjšal na 52,70 %. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo potrebne stroške tožnika v skupni višini 1.246,68 EUR, upoštevajoč delni (52,70 %) uspeh tožnika, je pritožbeno sodišče znižalo znesek na 657,00 EUR.

Glede na zgoraj obrazloženo je zato pritožbeno sodišče v skladu s petim odstavkom 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1) Enako sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 201/2010 z dne 9. 1. 2012.