Jedro

Revizijsko sodišče se ne strinja s tožencema, da v obravnavanem primeru ni šlo za situacijo iz drugega odstavka 252. člena ZPP, ki ureja t.i. izvedenčevo razjasnjevalno dolžnost oziroma „izvedenčevo materialno procesno vodstvo“. Kadar izvedenec meni, da je treba ugotoviti določene okoliščine, ker si brez njih ne more ustvariti mnenja, mora dati ustrezno pobudo. Izvedenčeva zahteva za izvedbo dodatnih dokazov je lahko naslovljena bodisi na sodišče bodisi na stranke. Na sodišče takrat, ko je stranka dokaz že predlagala (pa se sodišče še ni odločilo o njegovi izvedbi) ali ko gre za situacijo iz drugega odstavka 7. člena ZPP, na stranko pa, kadar dokaza še ni predlagala (kot pobuda, naj to stori). Vendar je treba tudi pri uporabi te določbe upoštevati razpravno načelo. Zato bo v skladu z razpravnim načelom sodišče dodaten dokaz izvedlo le, če ga je stranka že predlagala ali če se je na izvedenčevo pobudo odzvala z ustreznim dokaznim predlogom.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prvi in drugi toženec sta dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.566,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica se ukvarja z dejavnostjo avtobusnega prevozništva. V letu 2008 je imela v uporabi 20 plačilnih kartic za brezgotovinsko plačevanja goriva na bencinskih servisih Petrol in DKV euro service. Konec leta 2008 je opazila odstopanja glede količine goriva, ki je bilo nabavljeno v letu 2008, in dejanske porabe goriva na prevožene kilometre vseh vozil. Po pregledu poslovne dokumentacije, pogovoru s tretjim tožencem (ki je bil sin lastnikov tožnice, njegova sestra pa je bila v tistem času direktorica tožnice) ter na podlagi ugotovitev detektiva je ugotovila, da so ji toženci s protipravno uporabo plačilnih kartic, s katerimi so plačevali natočeno gorivo, ki so ga nato prodajali naprej, povzročili škodo v skupni višini 178.278,93 EUR. Od tožencev je zahtevala solidarno povračilo nastale premoženjske škode, ker so vsi skupaj sodelovali pri njenem oškodovanju in ni možno ugotoviti prispevka posameznega toženca. Prvi in drugi toženec sta zanikala svojo odškodninsko odgovornost. Branila sta se, da je bil tretji toženec prvemu tožencu dolžan 467.000,00 EUR in je na ta način (z izročanjem goriva prvemu tožencu, plačanim s plačilnimi karticami tožnice, ki so ga nato toženci prodajali naprej) odplačeval svoj dolg do prvega toženca. Nista pa vedela, da tretji toženec pri tem zlorablja plačilne kartice tožnice, poleg tega se je tretji toženec predstavljal za lastnika tožnice. Tretji toženec, ki je bil zaposlen pri tožnici in je priskrbel plačilne kartice, je vse navedbe tožeče stranke priznal. Četrti toženec je priznal, da je večkrat točil gorivo, vendar je to gorivo vedno plačal, ravno tako ni sodeloval pri kriminalnem dogovoru. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo in vsem štirim tožencem naložilo, da tožnici solidarno plačajo znesek 149.326,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega in drugega toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu I. in III. točke izreka (kolikor se odločitev nanaša na solidarno obveznost prvega in drugega toženca) potrdilo, pritožbi četrtega toženca pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na solidarno odgovornost četrtega toženca, razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Revizijo vlagata prvi in drugi toženec skupaj, kot navajata uvodoma, iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Po vsebini navajata dva sklopa razlogov, ki bodo povzeti v odgovoru nanje. Vrhovnemu sodišču predlagata, da njuni reviziji ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podredno, da njuni reviziji ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne v novo odločanje sodišču druge stopnje.

3. Revizija je bila na podlagi prvega odstavka 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v odgovor vročena tožeči stranki in tretjemu ter četrtemu tožencu. Odgovor nanjo je podala tožnica, ki predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške odgovora na revizijo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Prvi sklop revizijskih očitkov se nanaša na kršitev določb pravdnega postopka. Toženca trdita, da nista imela možnosti, da se izjavita o navedbah nasprotne stranke, zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Pojasnjujeta, da je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke postavilo izvedenca finančne stroke, ki je izdelal izvedensko mnenje. Šele s prejemom tega izvedenskega mnenja sta se seznanila, da je izvedenec od tožeče stranke zahteval in pridobil dodatno poslovno dokumentacijo, ki pa je nato ni priložil k izvedenskemu mnenju. Toženca zato še vedno ne vesta, za kakšno dokumentacijo je šlo, še manj pa sta se imela možnost o njej izjaviti. Prvi in drugi toženec se tudi ne strinjata s stališčem sodišča druge stopnje, da kljub temu, da je tožnica dokumentacijo predložila po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, ni prišlo do kršitev postopkovnih pravil. Opozarjata, da tožnica te dokumentacije ni vložila v spis, temveč neposredno izvedencu, zaradi česar sodišče prve stopnje dokaznega postopka s to dodatno dokumentacijo sploh ni izvedlo. Iz tega razloga po njunem mnenju tudi ne gre za situacijo iz 252. člena ZPP, po katerem lahko izvedenec od sodišča zahteva, da izvede dodatni dokazni postopek. Tožeča stranka ni niti zatrjevala, zakaj brez svoje krivde ni mogla predložiti dokumentacije do konca prvega naroka za glavno obravnavo, izvedenec finančne stroke pa je bil jasen v ugotovitvi, da le na podlagi dokumentacije, ki jo je v spis vložila tožeča stranka, ne more izdelati izvedenskega mnenja. Po mnenju revidentov to pomeni, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, ugotovitve izvedenca pa ne morejo nadomestiti njenih pomanjkljivih trditev.

6. Pravica do izjave v postopku je eden od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Bistven pogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZPP mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Na podlagi drugega odstavka 5. člena ZPP izjeme od načela kontradiktornosti postopka lahko določi le zakon. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke.

7. Po pregledu spisa revizijsko sodišče ugotavlja, da kršitev načela kontradiktornosti (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Držijo sicer revizijske navedbe, da je izvedenec finančne stroke neposredno od tožeče stranke zahteval in pridobil dodatne podatke, ki jih je potreboval za izračun višine škode, in da sta bila toženca s tem seznanjena šele s prejemom izvedenskega mnenja. Ne drži pa, da toženca s to dokumentacijo nista bila seznanjena, da sploh ne vesta, na kaj se nanaša, in da se nista imela možnosti o njej izjaviti. Sodišče prve stopnje je namreč po tem, ko je prejelo pripombe prvega in drugega toženca na izvedensko mnenje, v katerih sta ugovarjala, da te dodatne dokumentacije nista prejela, izvedenca pozvalo, da pove, katere podatke je dobil od tožnice, in jih pošlje sodišču. Izvedenec je sodišču odgovoril v vlogi z dne 18. 9. 2014 (list. št. 185), kateri je priložil elektronsko sporočilo tožnice, s katerim mu je posredovala zahtevane podatke skupaj s prilogami (list. št. 186-188). Sodišče je nato ta dopis s prilogami vročilo tožencem (kot izhaja iz podpisane vročilnice na list. št. 188, je bil pooblaščencu prvega in drugega toženca vročen dne 23. 9. 2014) in na naroku dne 4. 11. 2014 izvedlo dokaz z vpogledom v te listine: dopis izvedenca z dne 18. 9. 2014, elektronsko sporočilo z dne 5. 5. 2014, ki ga je tožeča stranka poslala izvedencu, ter prilogi z nazivom Pregled porabe goriva v letu 2013 ter Pregled km 2008 in porabe 2013 (list. št. 190). Sodišče prve stopnje je torej tožencema to dokumentacijo vročilo in izvedlo dokaz s temi listinami, zato ne drži, da z njo nista bila seznanjena in da se o njej nista mogla izjaviti. To je sodišče sicer res storilo šele po tem, ko je izvedenec podatke iz dokumentacije že uporabil pri izdelavi mnenja, kar pomeni, da se prvi in drugi toženec o teh dokazih pred izdelavo izvedenskega mnenja nista mogla izreči in npr. ugovarjati, da v listinah vsebovani podatki niso pravilni. Bi pa toženca to zagotovo lahko storila po tem, ko jima je sodišče te listine vročilo. Očitana kršitev zato ni podana.

8. Revizijsko sodišče se tudi ne strinja s tožencema, da v obravnavanem primeru ni šlo za situacijo iz drugega odstavka 252. člena ZPP, ki ureja t.i. izvedenčevo razjasnjevalno dolžnost oziroma „izvedenčevo materialno procesno vodstvo“. Kadar izvedenec meni, da je treba ugotoviti določene okoliščine, ker si brez njih ne more ustvariti mnenja, mora dati ustrezno pobudo. Izvedenčeva zahteva za izvedbo dodatnih dokazov je lahko naslovljena bodisi na sodišče bodisi na stranke. Na sodišče takrat, ko je stranka dokaz že predlagala (pa se sodišče še ni odločilo o njegovi izvedbi) ali ko gre za situacijo iz drugega odstavka 7. člena ZPP, na stranko pa, kadar dokaza še ni predlagala (kot pobuda, naj to stori). Vendar je treba tudi pri uporabi te določbe upoštevati razpravno načelo. Zato bo v skladu z razpravnim načelom sodišče dodaten dokaz izvedlo le, če ga je stranka že predlagala ali če se je na izvedenčevo pobudo odzvala z ustreznim dokaznim predlogom.(1)

9. V obravnavanem primeru se je tožnica na izvedenčevo pobudo odzvala in mu predložila ustrezno listinsko dokumentacijo. To je sicer res storila po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar je v pripravljali vlogi z dne 20. 6. 2014 pojasnila, zakaj brez svoje krivde teh listin ni mogla predložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo in sodišču predlagala, da izvede dokaz s to dodatno listinsko dokumentacijo, ki jo je posredovala izvedencu in jo nato kot dokaz tudi priložila k pripravljalni vlogi. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je podana izjema iz petega odstavka 286. člena ZPP, čemur revidenta v reviziji ne oporekata, temveč zgolj navajata, da tožnica ni niti navajala, zakaj listin ni mogla brez svoje krivde vložiti v spis do konca prvega naroka za glavno obravnavo in da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z dodatno listinsko dokumentacijo. To pa, kot že rečeno, ne drži. Do kršitev pravil o prekluziji zato tudi po presoji revizijskega sodišča ni prišlo.

10. Revizijski očitek o tem, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage, ki je ugotovitve izvedenca ne morejo nadomestiti, pa je presplošen, da bi bilo mogoče ugotoviti, katero konkretno kršitev uveljavljata toženca. V kolikor merita na to, da je tožeča stranka šele na poziv izvedenca predložila določeno listinsko dokumentacijo, brez katere sicer izvedenec ne bi mogel izdelati izvedenskega mnenja, je potrebno revidentom odgovoriti, da pri tem ne gre za vprašanje zadostne trditvene podlage, temveč za vprašanje pravočasne predložitev dokazov, v zvezi s tem pa revizijsko sodišče očitanih kršitev ni ugotovilo.

11. V drugem sklopu revizijskih navedb pa toženca ugovarjata obstoju njune odškodninske odgovornosti. Trdita, da med njunim ravnanjem in škodo, ki je nastala tožeči stranki, ni podana vzročna zveza. Po njunem mnenju sta nedvomno uspela dokazati, da je točenje goriva s plačilnimi karticami tožnice lahko izvajal kdorkoli. Tožeča stranka pa je pri poslovanju s plačilnimi karticami ravnala skrajno malomarno in ni storila ničesar, da bi zmanjšala ali preprečila nastanek škode, zato je dejansko sama povzročila, da je prišlo do neupravičene uporabe njenih plačilnih kartic.

12. Toženca tudi s temi revizijskimi očitki ne moreta biti uspešna. Stališče revizije (kot ga razume revizijsko sodišče) je, da je materialno pravo zmotno uporabljeno zato, ker dejanske ugotovitve o tem, kdo vse je uporabljal plačilne kartice, niso zadostne ali pravilne. Tak revizijski razlog pa ni dovoljen: revizija je dovoljena v obratni situaciji, to je, ko je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sicer pa je revizijsko sodišče vezno na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestalo pritožbeni preizkus). Iz tega pa izhaja, da so prvi trije toženci vedeli, da se gorivo plačuje s plačilnimi karticami tožnice. To gorivo so prodajali naprej, denarja od goriva pa niso izročili tožnici, temveč so ga zadržali zase. Njune trditve o tem, da je plačilne kartice lahko uporabljal kdorkoli, sta sodišči ocenili za nedokazane in preveč presplošne, da ne bi bilo mogoče vse razlike med dejansko prevoženimi kilometri in povprečno porabo goriva ter količino goriva, ki je bila dejansko nabavljena v letu 2008, pripisati skupnemu delovanju prvega, drugega in tretjega toženca. Z revizijskimi navedbami o nasprotnem toženca izpodbijata dokazno oceno sodišča, kar pa, kot že rečeno, ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja z očitke o tem, da je bila tožnica pri poslovanju s plačilnimi karticami premalo skrbna in si je zato dejansko sama povzročila škodo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja sicer res izhaja, da sta bili dve plačilni kartici deponirani na bencinskem servisu, vendar po ugotovitvah sodišča prve stopnje dokazni postopek ni pokazal, da je bilo to po volji tožnice. Priča A.A. je v zvezi s tem celo izpovedala, da ko je B. st., oče tretjega toženca, izvedel, da sta kartici deponirani na bencinski črpalki, je vse obstoječe kartice pobral ter šel pobrat kartici na bencinski črpalki. Sodišče prve stopnje se je izrecno opredelilo tudi do očitkov tožencev o premajhni skrbnosti tožnice pri poslovanju, ker nastanka škode predolgo ni ugotovila, in presodilo, da ji te ni mogoče očitati (točka 21. na strani 10). Revizijsko sodišče tem razlogom pritrjuje.

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo prvega in drugega toženca kot neutemeljeno zavrnilo (378. člena ZPP).

14. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženca do povrnitve revizijskih stroškov nista upravičena, ker z revizijo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), sta pa dolžna tožnici (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka v skupnem znesku 2.566,88 EUR, ki jih je revizijsko sodišče glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 2.084,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 22 % DDV v znesku 462,88 EUR (tar. št. 6007 Tarife). Prvi in drugi toženec sta dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bosta izpolnila, bosta prišla v zamudo (299. člen OZ) in bosta od zamude dalje, v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, dolžna plačati tožnici še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

(1) Tako Zobec v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2010, str. 495-496.