Jedro

Namen določb 186. člena OZ je olajšati položaj oškodovanca, ki bi moral po splošnem pravilu iz 131. člena OZ v primeru, ko je potencialnih povzročiteljev iste škode več, dokazati splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza in škoda) za vsakega od njih.

Izrek

I. Pritožbi četrtega toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu I. in III. točke izreka, ki se nanaša na solidarno obveznost četrtega toženca, razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba prvega in drugega toženca se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu I. in III. točke izreka (kolikor se odločitev nanaša na solidarno obveznost prvega in drugega toženca) potrdi.

III. Prvi in drugi toženec sama krijeta stroške pritožbenega postopka.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških četrtega toženca in tožničinih stroških odgovora na pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da so toženci petnajstih dneh dolžni solidarno plačati tožnici 149.326,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila (I. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožencem naložilo, da v istem roku tožnici solidarno povrnejo njene pravdne stroške v znesku 7.821,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi so se pravočasno pritožili prvi, drugi in četrti toženec.

3. Prvi in drugi toženec v skupni pritožbi najprej navajata, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vsebuje sicer obširne razloge, ki pa niso preverljivi in jasni, kar pomeni, da sodba nima utemeljitvene jasnosti. Sodišče bi v razlogih izpodbijane sodbe moralo jasno razmejiti trditveno podlago strank, vsebino dokaznega gradiva, svojo dokazno oceno dokaznega gradiva, sintezo dokazne ocene in lastne dejanske ugotovitve. V razlogih pa sodišče le povzema posamezne izpovedbe strank in prič, se sklicuje na domnevno resnicoljubne izpovedbe tretjega toženca ter splošnimi izrazi in frazami navaja, da naj bi bil tožbeni zahtevek v pretežni meri utemeljen. Toženci niso enotni in nujni sosporniki. Dokazni postopek je pokazal tudi, da niso delovali skupaj, saj iz izpovedi prič izhaja, da je na Bencinskem servisu P. gorivo točila le ena oseba, ki ni bila identificirana. Iz razlogov ne izhaja, zakaj naj bi tudi pritožnika solidarno odgovarjala za plačilo goriva, ki je bilo natočeno na Bencinskem servisu P., kjer nedvomno pritožnika nista točila goriva. Enako velja za Bencinski servis O. Iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj naj bi bila podana solidarna odgovornost vseh tožencev. Kršeno je bilo tudi načelo kontradiktornosti, na kar sta pritožnika ves čas opozarjala. V skladu z 212. členom ZPP je vsaka stranka dolžna pravočasno navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tožnica zahteva povrnitev domnevno nastale škode, kar pomeni, da jo mora dokazati sama in sodišču predložiti dokaze o višini, tožencem pa mora biti dana možnost, da se o teh dokazih izjavijo. Tožnica temu kriteriju ni zadostila, saj se je med postopkom izkazalo, da dejansko sploh ne ve, koliko goriva naj bi natočili toženci za svoje potrebe, še manj pa kakšno količino goriva naj bi natočil posamezni toženec. Izvedenec finančne stroke je jasno ugotovil, da izvedenskega mnenja o višini škode ne more izdelati le na podlagi listin in dejstev, ki so bila v sodnem spisu in ki jih je navajala tožnica. Izvedenec se je mimo sodišča in tožencev samovoljno obrnil na tožnico in od nje zahteval, da mu predloži dodatno dokumentacijo. Pritožnika sta opozarjala, da sodišče takega mnenja ne sme upoštevati, ker izvedensko mnenje ne more nadomestiti trditvene podlage, ki bi jo morala podati sama tožnica. Pritožnika še sedaj ne vesta, kakšne podatke je tožnica mimo sodišča sporočala izvedencu oziroma katere podatke je izvedenec zahteval. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava. Nekritično je sledilo trditvam tožnice, saj sta pritožnika trdila, da nista uporabljala plačilnih kartic tožnice za svoje potrebe. Sodišče je sprejelo trditve, da ima tretji toženec dolg do prvega toženca in da je bil tretji toženec tisti, ki je prvemu tožencu predlagal, da mu bo dolg poplačal z izročanjem goriva. Tak način plačila ni prepovedan, ampak gre za nadomestno izpolnitev. Prvi toženec je pojasnil, da je bil prepričan, da je tretji toženec lastnik in zastopnik tožnice, zaradi česar ga niti ni zanimalo, kako je tretji toženec prihajal do goriva. Sodišče je prezrlo izpovedbo priče S. K., da je bila tožnica družinsko podjetje A. in da priča, ki je kar sedemnajst let delala pri tožnici, ni vedela, kdo je njen dejanski lastnik. Iz dokaznega postopka izhaja, da tožnica sploh ni imela urejenega poslovanja in ne obstaja nobena evidenca, iz katere bi bilo mogoče razbrati, kdo dejansko je posamezno plačilno kartico sploh uporabljal in kdaj. Sodišče izpovedb prič, ki so opisovale ravnanje s karticami, sploh ni upoštevalo. Iz teh izpovedb pa izhaja, da je plačilne kartice dejansko lahko uporabljal tudi kdorkoli od zaposlenih na bencinskih servisih v T. in P., kjer so bili plačilni kartici deponirani. Tožnici ni uspelo dokazati, da sta samo pritožnika oziroma toženci uporabljali njene plačilne kartice, saj jih je lahko uporabljal kdorkoli. Tožnica tudi ne ve, kakšna količina goriva je bila uporabljena niti kdo jo je uporabil. Razpolaga le z računi, iz katerih je mogoče ugotoviti, koliko goriva skupno je bilo v posameznem letu plačanega s plačilnimi karticami. Tudi odločitev o stroških je napačna. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica le delno uspela z zahtevkom.

4. Četrti toženec v pritožbi trdi, da tožnice ni oškodoval, ampak je le kupoval gorivo, ki ga je prodajal prvi toženec, kar nima povezave s tožnico in njenimi plačilnimi karticami. Prvi toženec je četrtemu tožencu, ko ga je videl pri točenju goriva na črpalki, sam predlagal, da toči gorivo preko njega in si s tem zagotovi manjši popust. Četrti toženec je bil v tistem obdobju velik porabnik goriva in je na to pristal, ker je s tem nekaj malega prihranil. Vsakič sproti ga je plačal prvemu tožencu, v primeru njegove odsotnosti pa po navodilu prvega toženca drugemu tožencu. Četrti toženec tako ni plačeval goriva s karticami tožnice, ampak je plačeval svojemu ponudniku, o čemer je večkrat prepričljivo izpovedal, o tem pa se sodišče ni izreklo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP in 8. člena ZPP. Sodišče bi moralo izpovedbo četrtega toženca preizkusiti v okviru ostalih izvedenih dokazov in ne iskati nepomembnih razlik med izjavama v kazenskem in pravdnem postopku, ki se nanaša na del, ki ga četrti toženec ne pozna in za njegov položaj sploh ni relevanten. Iz izpovedi priče P. izhaja, da sta gorivo točila v glavnem prvi in drugi toženec, tudi priča Š. je povedal, da četrtega toženca ne pozna. Edini, ki je povedal, da je s karticami tožnice plačeval tudi četrti toženec, je D. D., delavec družbe X, njegovo pričanje v tem delu pa ni verodostojno, ker je bilo ovrženo z ostalimi izvedenimi dokazi. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno tudi v delu, ko sodišče ugotavlja, da naj bi četrti toženec natančno vedel, kakšna je bila vloga tretjega toženca pri tožnici. Četrti toženec ni sodeloval na sestanku z ostalimi toženci, kjer so si razdelili vloge pri oškodovanju tožnice. Izpodbijana sodba utemeljuje vlogo ostalih tožencev pri oškodovanju tožnice, vlogo četrtega toženca pa preprosto predvideva kot enakovredno. V sodbi ni navedena pravna podlaga za solidarno odgovornost četrtega toženca. Iz četrtega dostavka 186. člena OZ izhaja, da je solidarna odgovornost podana samo v primeru, ko je jasno izkazano in ugotovljeno, da prispevka oškodovalcev k nastali škodi ni mogoče ugotoviti. Če je prispevek mogoče določiti ter jasno razmejiti, ni podlage za to, da bi toženci solidarno odgovarjali za celotno škodo. Tožnica v zvezi s tem ni podala konkretnih trditev in tudi sodba ne vsebuje ugotovitev o tem, ali je mogoče razmejiti prispevek tožencev k nastali škodi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na navedeno pogoji za solidarno odgovornost niso podani, ker tožnici ni uspelo dokazati niti protipravnega ravnanja četrtega toženca niti vzročne zveze. Ravnanje četrtega toženca ni povzročilo škode tožnici. Direktno škodo ji je povzročil tretji toženec, ki ji je ukradel kartice, dogovor o tem, kako bodo s predmetnimi karticami točili gorivo, pa so dosegli ostali toženci brez njegovega sodelovanja. Dejansko stanje v tej pravdi ne omogoča zaključka, da bi četrti toženec moral predvidevati negativno posledico, to je, da nekomu zaradi nakupa goriva nastaja škoda. Izključno zaradi delovanja četrtega toženca tožnici škoda sploh ni nastala. V nadaljevanju pritožnik opisuje ratio legis in adekvatno vzročnost. Vzročna zveza ni podana, tudi če bi se sodišče postavilo na stališče, da je vzrokov za nastanek škode več. Po rednem teku stvari nakup goriva ne more predstavljati tistega vzroka, ki je pripeljal do nastanka škode. Jasen in nesporen vzrok za nastanek škode v predmetni zadevi je le protipravno ravnanje ostalih treh tožencev, ki so se dogovorili, da tretji toženec tožnici ukrade plačilne kartice in se nato nadaljuje z ukradenimi karticami in se kupuje in naprej prodaja gorivo. Samo nakup goriva ne more biti vzrok za nastanek tega škodnega dogodka, ker po rednem teku stvari ne bi pripeljal do takšne posledice. Glede višine škode pritožnik opozarja, da je izvedensko mnenje izdelano na podlagi listin, ki jih je tožnica predložila v nasprotju z 286. členom ZPP. Sodišče je na nedopustno izvedensko mnenje v celoti oprlo odločitev o obsegu škode, kar predstavlja bistveno kršitev pravil ZPP po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je preseglo trditveno podlago, ko je sprejelo sklep o postavitvi izvedenca, čeprav tožnica ni konkretizirala okvirja, v katerem naj se dokazuje nastanek škode, niti v katere listine naj izvedenec vpogleda. Vsi dokazni predlogi morajo temeljiti na ustrezni trditveni podlagi, ki jo izvedensko delo kot dokaz le potrdi, ne pa nadomešča. Izvedenec je listine pridobil neposredno od tožnice in se pred izdelavo izvedenskega mnenja toženci niso mogli izreči o vsebini teh listin, s čemer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodba je torej tudi v delu, ki zadeva ugotavljanje obsega škode obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP.

5. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in zavrača navedbe pritožnikov kot neutemeljene.

6. Četrti tožnik je 2. 7. 2015 vložil dopolnitev pritožbe, v kateri navaja, da je bila kazenska ovadba zoper njega zavržena v delu, ki zadeva isto dejansko stanje kot je predmet te pravde. S tem dodatno utemeljuje, da z ravnanjem ostalih tožencev ni imel ničesar in je njegova odškodninska odgovornost brez podlage.

7. Pritožbi prvega in drugega toženca sta neutemeljeni, pritožba četrtega toženca pa je utemeljena.

O pritožbah prvega in drugega toženca

8. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je povsem razumljiva. S tem ko pritožnika sodbi očitata nepreverljive razloge in navržeta še (pavšalne) trditve o tem, kaj bi morala sodba vsebovati, grajata ugotovljeno dejansko stanje, ki pa je po prepričanju pritožbenega sodišča glede vloge prvega in drugega toženca pri oškodovanju tožnice pravilno in popolno ugotovljeno.

9. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožnice pravilno izhajalo iz materialnopravne določbe 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odgovornost več oseb za isto škodo. Ni res, da iz razlogov sodbe ni razvidno, zakaj naj bi toženci odgovarjali solidarno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (26. točka obrazložitve), da je škoda, nastala tožnici, posledica skupnega ravnanja tožencev, v katerem je imel pri oškodovanju tožnice vsak svojo vlogo, njihovo delovanje pa je bilo tako prepleteno, da utemeljuje solidarno odgovornost po prvem odstavku 186. člena OZ.

10. Namen določb 186. člena OZ je olajšati položaj oškodovanca, ki bi moral po splošnem pravili iz 131. člena OZ v primeru, ko je potencialnih povzročiteljev iste škode več, dokazati splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza in škoda) za vsakega od njih(1). Delno omiljeno dokazno breme oškodovanca je izraženo v pravilu, da več oseb, ki je povzročilo isto škodo, v razmerju do oškodovanca odgovarja solidarno, če oškodovanec dokaže enega izmed položajev iz 186. člena OZ.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se prvi in tretji toženec dogovoril, da bo slednji, ki je bil zaposlen pri tožnici, iz avtobusov oziroma iz poslovnih prostorov vzel tožničine plačilne kartice(2) z ustreznimi PIN kodami, jih izročal prvemu tožencu, ki bo točil gorivo, ga prodajal naprej, dobiček pa bi si delila prvi in tretji toženec. Tretji toženec je prvemu tožencu dolgoval večje vsote denarja(3) in bi na ta način postopno odplačeval dolg. Tudi drugi toženec je sodeloval pri točenju goriva(4) in plačevanju s tožničinimi karticami, nafto je prevzemal in jo prodajal naprej, denar pa izročal prvemu tožencu. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da so vsi trije vedeli, da se plačuje s tožničinimi karticami. Nanizane ugotovitve tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo položaj iz prvega odstavka 186. člena OZ, saj je šlo za skupno delovanje prvega, drugega in tretjega toženca, ki so protipravno uporabljali plačilne kartice tožnice in ji s tem povzročali škodo. Njihovo delovanje je imelo tudi skupni namen in sicer poplačevanje dolga tretjega toženca do prvega toženca na račun tožnice, kar vključuje tudi skupni namen povzročanja škode tožnici.

12. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je šlo za nadomestno izpolnitev oziroma poplačilo dolga z izročanjem goriva, kar ni prepovedano. Prvi in drugi toženec sta vedela, da se plačilne kartice glasijo na tožnico kot pravno osebo in ne moreta uspeti s trditvami, da sta bila prepričana, da je tretji toženec lastnik in zastopnik tožnice. V tem delu se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve, da jih ne bo ponavljalo.

13. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na višino terjatve. Najprej je treba zavrniti pritožbene navedbe, da se ne ve, koliko goriva je natočil vsak posamezni toženec. Za škodo v skladu s prvim odstavkom 186. člena OZ prvi in drugi toženec odgovarjata solidarno (skupaj s tretjim tožencem), zato količina točenega goriva na posameznega toženca v razmerju do oškodovanca ni pomembna. Nadalje ni res, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede višine terjatve. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnica ob pavšalnih ugovorih tožencev glede višine terjatve navedla ustrezno trditveno podlago, (pravočasno) predložila račune in potne naloge, pojasnila način izračuna dolgovanega zneska in predlagala ustreznega izvedenca. Dodatno dokumentacijo je res predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar na zahtevo izvedenca v smislu drugega odstavka 252. člena ZPP, zato ne gre za kršitev 286. člena ZPP, sploh pa je na te pritožbene navedbe obširno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve. O dodatno predloženih listinah sta se imela pritožnika možnost izjaviti, če ne prej v pripombah na izvedensko mnenje, zato tudi načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno.

14. Pritožbene trditve, da bi lahko plačilne kartice uporabljal kdorkoli, tudi zaposleni na bencinskih servisih v T. in P., kjer so bile deponirane, so z ničemer podprta ugibanja pritožnikov in ne zadoščajo niti za dvom v pravilnost odločitve. Tožnica je dokaz(ov)ala višino svoje terjatve z izračunom razlike med porabo goriva ob upoštevanju dejansko prevoženih kilometrov in povprečne porabe goriva ter količino goriva, ki je bila dejansko nabavljena v letu 2008(5). Celotna razlika (brez provizij) utemeljeno predstavlja višino škode, ki jo morata solidarno povrniti (tudi) prvi in drugi toženec, saj so bile njune navedbe o tem, kdo vse bi lahko še uporabljal plačilne kartice, preveč splošne, da ne bi bilo mogoče vse razlike pripisati skupnemu delovanju tožencev oziroma prvega, drugega in tretjega tožencu.

15. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške postopka odmeriti v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP, „ker ni nobenega racionalnega razloga ... da morajo toženci nositi tudi tisti del stroškov postopka, s katerim tožnica ni uspela“. Sodišče prve stopnje je je ugotovilo, da je tožnica uspela 100% po temelju in 83,75% po višini tožbenega zahtevka in ocenilo, da ni uspela le s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni ali večji stroški in posledično odločitev oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP ter stroške v celoti naložilo tožencem. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede „racionalnosti“ take odločitve.

O pritožbi četrtega toženca

16. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni res, da sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage za solidarno odgovornost četrtega toženca, saj nasprotno izhaja iz 26. točke obrazložitve. Solidarno odgovornost četrtega toženca je sodišče prve stopnje utemeljilo z obstojem položaja iz prvega odstavka 186. člena OZ, zato je pritožbeno sklicevanje na neugotovljene predpostavke za solidarno odgovornost po 4. odstavku 186. člena OZ in teorije o vzročni zvezi, neutemeljeno. V primeru, da oškodovanec dokaže položaj iz prvega odstavka 186. člena OZ, mu ni treba dokazovati vzročne zveze med ravnanjem posameznega (potencialnega) povzročitelja škode in nastalo škodo.

17. Četrti toženec je ves čas postopka trdil, da kartic tožnice ni uporabljal, ampak le kupoval gorivo od prvega toženca in njemu tudi izročal denar, razen kadar ga je po navodilih prvega toženca izročil drugemu tožencu. Sodišče prve stopnje njegovi izpovedbi ni verjelo in (tudi) na podlagi izpovedbe D. D. zaključilo, da je tudi četrti toženec plačeval s kartico tožnice in posledično tudi njega zavezalo k solidarnemu plačilu škode po prvem odstavku 186. člena OZ.

18. Po presoji pritožbenega sodišča je za položaj četrtega toženca bistveno, ali je tudi sam plačeval s karticami tožnice. Škoda tožnici je nastajala z nakupom goriva na črpalkah, ne pa z nadaljnjo preprodajo. Povedano drugače, če je četrti toženec „le“ kupoval gorivo od prvega toženca, je vprašljiv njegov (skupni) namen povzročanja škode tožnici, ki mora biti podan za položaj iz prvega odstavka 186. člena OZ.

19. Glede tega ključnega vprašanja pa sodišče prve stopnje ni opravilo celovite dokazne ocene v smislu 8. člena ZPP. Pritožba utemeljeno opozarja, da zaključek sodišča temelji na dokazni oceni izpovedb četrtega toženca in priče D. D., drugih izpovedb pa v dokazni oceni ni omenjenih. O (drugačni) vlogi četrtega toženca sta izpovedovali tudi priči P. in Š., poleg njiju pa tudi prvi in drugi toženec. Ker sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh navedenih izpovedb (in drugih dokazov) skupaj, je kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe v delu, ki se nanaša na četrtega toženca.

20. Višje sodišče je zato pritožbi četrtega toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu razveljavilo v razmerju do četrtega toženca in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Glede na že povedano posebni napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje niso potrebni.

21. Pritožbeni razlogi prvega in drugega toženca pa niso podani in ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradi dolžnosti, je sodbo v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) v razmerju do prvega in drugega toženca potrdilo (353. člen ZPP).

22. Izrek o stroških temelji na prvem in tretjem odstavku 165. člena ZPP. Prvi in drugi toženec s pritožbo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odločitev o ostalih stroških pritožbenega postopka pa je pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, 2003, stran 1069. Op. št. (2): Tožnica je imela z družbo X d.d. sklenjeno pogodbo o uporabi plačilnih kartic „...“ za mednarodne kartice ... za uporabo na ... prodajnih mestih, z družbo Y pa Dogovor o brezgotovinskem plačilu nabav za gospodarske namene na vseh Y servisnih postajah. Nekatere kartice so pripadale posameznim avtobusom, nekatere pa niso bile vezane na vozilo in so se nahajale v poslovnih prostorih tožnice.

Op. št. (3): Prvi toženec v postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. P 94/2010 od tretjega toženca zahteva plačilo 467.000,00 EUR.

Op. št. (4): Nafto so točili v 2 do 3 200 l sode.

Op. št. (5): Obdobje ni bilo sporno.