Jedro

Pogoj za določitev civilne kazni je, da je pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi pri solidarni odgovornosti na podlagi 2. odstavka 165. člena ZASP pa mora biti ugotovljena odgovornost oziroma krivda vsakega kršilca za določeno kršitev. Za civilno kazen ne velja načelo splošne odgovornosti za kršitev avtorskih pravic ne glede na krivdo in načelo, da vsi kršilci neke pravice po drugem odstavku 165. člena ZASP odgovarjajo za celotno kršitev ne glede na stopnjo krivde vsakega.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper drugo toženo stranko za plačilo zneska 10.000,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od 11.6.2013 do plačila; - v III. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka drugo toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.433,78 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba drugo tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu izpodbijane I. točke izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna drugo toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 424,73 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: - sta prvo in drugo tožena stranka dolžni solidarno tožeči stranki plačati znesek 20.000,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od 11. 6. 2013 do plačila (I. točka izreka), - se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo zneska 56.715,21 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2013 (II. točka izreka), - vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Prvo tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, vendar pa se je vložena pritožba štela za umaknjeno, ker prvo tožena stranka ni plačala sodne takse za pritožbo, niti ob sami vložitvi pritožbe, niti po opominu (105a. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

3. Zoper I. in III. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo drugo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in tožeči stranki naloži plačilo vseh drugo toženi stranki povzročenih stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo opr. št. IV Pg 814/2008, z dne 30. 11. 2010 (pravnomočna dne 18. 10. 2012), ugotovilo, da je po temelju utemeljen zahtevek tožeče stranke zoper toženi stranki zaradi kršitve materialnih sorodnih pravic tožeče stranke iz naslova plesne predstave »T.« izvedene na festivalu X 2007 dne 25.6.2007. Do kršitve je prišlo s tem, ko je prvo tožena stranka snemala in radiodifuzno oddajala predstavo ter posnetek predstave brez dovoljenja imetnika materialnih sorodnih pravic, drugotožena stranka pa je kot organizator festivala prvo toženi stranki omogočila nedovoljeno snemanje in radiodifuzno oddajanje predstave, s čimer sta toženi stranki kršili materialne sorodne pravice tožeče stranke iz naslova navedene predstave iz 1. in 4. točke 121. člena ZASP (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Ur.l.RS št. 21/95 s spremembami in dopolnitvami).

7. Tožeča stranka je na podlagi 168. člena ZASP s tožbo zahtevala plačilo običajnega honorarja oziroma nadomestila za radiodifuzno oddajanje v znesku 15.000,00 EUR, povečanega za 200% civilne kazni in še plačilo odškodnine v znesku 31.715,216 EUR zaradi izgubljenega dobička, ki ji je nastala, ker sta bili zaradi televizijsko objavljene predstave »T.« odpovedani dve predstavi, ki naj bi bili še izvedeni.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da običajno nadomestilo za snemanje obravnavane predstave ter priobčitev javnosti znaša 10.000,00 EUR, zato je toženima strankama naložilo solidarno plačilo navedenega zneska. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je do snemanja prišlo namerno, saj je prvo tožena stranka posnela in predvajala celotno predstavo, zato je toženima strankama naložilo tudi solidarno plačilo civilne kazni v višini 100% ugotovljenega običajnega nadomestila (v obrazložitvi prvo stopenjske sodbe je sicer zapisano, da je tožeča stranka kar se civilne kazni tiče upravičena do maksimalnega povečanja, to je do civilne kazni 200%, vendar pa je iz izreka sodbe razvidno, da je sodišče tožeči stranki dejansko prisodilo civilno kazen v višini 100%, in ne v višini 200%, kot je zapisano v obrazložitvi sodbe).

9. Drugo tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ni z ničemer obrazložilo odločitve glede višine običajnega honorarja v višini 10.000,00 EUR, zato je podana kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te pritožbene trditve so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, da je višino običajnega honorarja ugotovilo upoštevaje dopis P. d.o.o., iz katerega izhaja, da znaša v tovrstnih primerih avtorski honorar od 7.000,00 EUR do 10.000,00 EUR. Glede na tematiko predstave – musical in zasedbo s svetovno znanimi plesalci, pa je utemeljeno pričakovati, da bi bil običajni honorar v najvišjem razponu, to je 10.000,00 EUR (6. točka obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je sledilo tožeči stranki in mnenju družbe, ki se profesionalno ukvarja s produkcijo, snemanjem in televizijskim predvajanjem, iz katerega izhaja višina prisojenega običajnega honorarja. Toženi stranki sta v postopku pred sodiščem prve stopnje višini nadomestila, ki jo je zatrjevala tožeča stranka le pavšalno ugovarjali, po prejemu dopisa P. d.o.o., pa višini v dopisu navedenega honorarja nista konkretizirano nasprotovali. Pritožbene trditve, da iz dolgoletnih izkušenj za televizijsko snemanje RTV pritožnica nikoli ni plačala več kot 50 % izplačanega honorarja umetnikom in bi moralo sodišče v zvezi z višino honorarja kot priči zaslišati direktorico R. M., C. Ž. in producenta J. Č. pa so pritožbene novote, ki jih je pritožnica podala prepozno, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj drugo tožena stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (337. člen ZPP).

10. Tudi pritožbene trditve v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitih zastopnikov toženih strank so neutemeljene. Sodišče je zakonita zastopnika toženih strank povabilo na narok 30.11.2010. Ker zakonita zastopnika toženih strank na narok nista pristopila in svoje odsotnosti nista opravičila, ju sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo.

11. Pritožnica s ponavljanjem trditev, ki jih je podala v postopku pred sodiščem prve stopnje s pritožbo ne more uspeti, saj s tem ne napada izpodbijane odločitve. V pritožbo tudi ne sodi povzemanje procesnih dejanj pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prepozno predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca ni odgovarjalo (360. člen ZPP).

12. Prav tako pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je dopis P. P. d.o.o. tožeča stranka v spis vložila šele 5.10.2010, po že opravljenem naroku za glavno obravnavo in je po vsebini prirejen za potrebe tega postopka, zato ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Navedeno kršitev določb pravdnega postopka bi morala pritožnica uveljavljati takoj, ko je to bilo mogoče, torej ob prejemu vloge tožeče stranke z dne 5.10.2010, najkasneje pa ob koncu glavne obravnave, česar pa ni storila, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene (286.b člen ZPP).

13. Kadar je več kršilcev neke pravice iz ZASP, je vsak izmed njih zavezan za celotno kršitev, zato je drugo tožena stranka skupaj s prvo toženo stranko solidarno odgovorna za kršitev sorodnih pravic. Navedeni znesek običajnega nadomestila je tožeči stranki prisojen materialnopravno pravilno na podlagi 168. člena ZASP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZASP.

14. Pritožba pa utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je v breme drugo tožene stranke prisodilo civilno kazen v višini 100 % povečanja običajnega nadomestila, ker je prvo tožena stranka namerno kršila materialne sorodne pravice tožeče stranke. Pogoj za določitev civilne kazni je, da je pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Tudi pri solidarni odgovornosti na podlagi 2. odstavka 165. člena ZASP pa mora biti ugotovljena odgovornost oziroma krivda vsakega kršilca za določeno kršitev. Če kdo ni individualno odgovoren, potem ni odgovoren niti solidarno z drugimi. Za civilno kazen ne velja načelo splošne odgovornosti za kršitev avtorskih pravic ne glede na krivdo in načelo, da vsi kršilci neke pravice po drugem odstavku 165. člena ZASP odgovarjajo za celotni kršitev ne glede na stopnjo krivde vsakega. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je drugo toženi stranki naložilo solidarno plačilo civilne kazni zato, ker je prvo tožena stranka pri kršitvi pravic tožeče stranke ravnala namerno. Iz tožbenih trditev namera ali huda malomarnost drugo tožene stranke ne izhaja. Tožeča stranka je trdila le, da je drugo tožena stranka dopustila prvo toženi stranki snemanje. Glede na trditve tožeče stranke, da je bila prvo tožena stranka uradna televizija festivala, pa dopustitev snemanja po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni hudo malomarnega ravnanja, pa čeprav je prvo tožena stranka posnela celo in ne le del predstave, ampak kvečjemu malomarno ravnanje, ki pa ne utemeljuje izreka civilne kazni zoper drugo toženo stranko. Zato je pritožba drugo tožene stranke v tem delu utemeljena. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo kot izhaja iz izreka sodbe tako, da je tožbeni zahtevek za solidarno plačilo civilne kazni v znesku 10.000,00 EUR zoper drugo toženo stranko kot neutemeljen zavrnilo (358. člen ZPP).

15. Pritožba je utemeljena tudi v stroškovnem delu. Držijo pritožbene trditve, da je pri odločitvi o stroških postopka primarno treba upoštevati uspeh pravdnih strank. V tem sporu je tožbeni zahtevek denarna terjatev z uveljavitvijo katere je tožeča stranka uspela do višine 13 % in takšen je tudi njen uspeh v pravdi, uspeh drugo tožene stranke pa je 87 %. Pritožbeno sodišče je stroškovno odločitev spremenilo tako, da je pri odmeri stroškov upoštevalo uspeh pravdnih strank. Stroške je odmerilo na podlagi določil v tem primeru veljavne odvetniške tarife, Ur.l RS št. 67/2003 in Zakona o sodnih taksah. Potrebni stroški tožeče stranke za pravdo znašajo 3.295,32 EUR (pripravljalna vloga 1.200 točk, prvi narok za glavno obravnavo 1.200 točk, naroki 14.9.2010, 30.11.2010, 11.6.2013 3 x po 600 točk, narok 17.4.2013 300 točk, 2% materialnih stroškov, 20 % DDV, taksa za tožbo 767,15 EUR). Potrebni stroški drugo tožene stranke pa v celoti znašajo 3.289,85 EUR (odgovor na tožbo 1.200 točk, prvi narok za glavno obravnavo 18.5.2010 1.200 točk, naroki 14.9.2010, 30.11.2010, 11.6.2013-3 x po 600 točk, narok 17.4.2013 300 točk, urnina 150 točk, poročilo stranki 50 točk, 2% materialnih stroškov, 20 % DDV, taksa za odgovor na tožbo tožbo 383,52 EUR, kilometrina 2 x 132,90 EUR). Upoštevaje uspeh v pravdi je po izvršenem pobotu tožeča stranka dolžna drugo toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.433,78 EUR.

16. V preostalem (nespremenjenem) delu (glede solidarnega plačila prvo in drugo tožene stranke zneska 10.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi in plačila civilne kazni prvo tožene stranke v znesku 10.000,00 EUR z obrestmi) je pritožbeno sodišče po določbi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

17. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Ker je drugo tožena stranka v postopku uspela glede polovice zahtevka, ki ga je s pritožbo izpodbijala, je upravičena do povračila polovice pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 750 točk za sestavo pritožbe (tarif. št. 21.1), 50 točk poročilo stranki (vrednost točke 0,459 EUR), 2% materialnih stroškov in 20% DDV na odvetniške storitve ter taksa za pritožbo 400,00 EUR kar skupaj znaša 849,45 EUR. Tožena stranka je upravičena do povračila 424,73 EUR pritožbenih stroškov. Navedbe v odgovoru na pritožbo tožeče stranke po prepričanju pritožbenega sodišča niso pripomogle k rešitvi zadeve, zato stroške odgovora na pritožbo ocenjuje v celoti kot nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).