Jedro

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zato, ker naj bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike, ki naj bi bile shranjene v mobilnem telefonu. Ker tožnica ni dokazala, da bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 408,80 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 7.000,00 EUR s pp in za povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka) ter tožnici naložilo, da toženki plača njene pravdne stroške v znesku 627,50 EUR s pp (II. točka izkreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.), in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica v pritožbi trdi, da je prvostopno sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da ni vezano na izrek pravnomočne kazenske obsodilne sodbe v zvezi z obstojem kaznivega dejanja in odgovornostjo storilca. Gre za nepravilno uporabo 14. člena ZPP, kar je vplivalo na nepravilnost in zakonitost sodbe in torej pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Kot izhaja iz trditvene podlage v tožbi je opis škodnega dogodka, ki pomeni protipravnost, dobeseden prepis izreka obsodilne kazenske sodbe. Ta sodba temelji tudi na vsebini zaslišanja tožnice kot priče v kazenskem postopku, iz katere izhaja, da je utrpela nematerialno škodo. O škodi sta v postopku pred sodiščem prve stopnje prepričljivo izpovedali tako tožnica kot tudi priči, takratni partner oziroma sedanji mož in tožničina sodelavka. Na drugi strani pa je bil priča A.A. povsem neprepričljiv. Pri tem sploh ni pravno odločilno, ali je slednja priča videl vsebino sporočil in slikovnega gradiva v tožničinem telefonu. Četudi tožnici ne bi uspelo dokazati, da je to gradivo na svojem telefonu posedovala, pa ji je vseeno uspelo dokazati, da ji je nastala škoda v obliki sorazmerno intenzivnih duševnih bolečin. Sicer pa je glede obstoja gradiva na svojem telefonu tožnica v dokazne namene podala svoje zaslišanje in zaslišanje njej najbližjih oseb. Temu dokaznemu sredstvu pa zaradi dejstva, ker ni podprto z listinsko dokumentacijo, ni mogoče odvzeti dokazne vrednosti. Prvostopno sodišče se končno sploh ni nič opredelilo do zatrjevanega strahu pred maščevanjem, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani in zato naj se pritožba kot neutemeljena zavrne, toženki pa priznajo stroški pritožbenega postopka. Navaja, da tožnica ni uveljavljala odškodnine zaradi škode, ki naj bi ji nastala zaradi posega v njeno zasebnost (protipravnega pregleda mobilnega telefona), pač pa zaradi duševnih bolečin, ki naj bi jih utrpela s tem, ker naj bi A.A. pregledoval njene intimne slike in bral intimna telefonska sporočila. Takšno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v kazenskem postopku in ni stvar kazenske sodbe. Zato je moralo v delovnem sporu prvostopno sodišče najprej ugotoviti obstoj protipravnega ravnanja, t.j. če je A.A. dejansko videl fotografije in SMS sporočila, shranjena v tožničinem telefonu oziroma če jih je tožnica tam sploh imela. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, predlagane s strani obeh strank in pravilno ugotovilo, da tožnici ni uspelo dokazati niti tega, da je tožnica sporne slike in sporočila sploh imela shranjene v telefonu, in tudi tega ne, da jih je A.A. pri pregledu telefona videl. Pri tem toženka tudi poudarja, da je tožnica (tudi kot policistka) vedela, da je smiselno in potrebno, da se vsi dokazi zavarujejo in shranijo. Tožnica pa je po vložitvi tožbe svoj telefon zavrgla, nekaj let kasneje pa je to storil tudi tožničin partner oziroma soprog, in to kljub temu, da je toženka že v odgovoru na tožbo (še pred zavrženjem telefonov) izpostavila nedokazanost obravnavanega dejstva. Pravilen pa je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da tožnici ni nastala pravno priznana nepremoženjska škoda.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Neutemeljen je očitek v pritožbi, da prvostopno sodišče ni upoštevalo vezanosti na kazensko obsodilno sodbo in je nepravilno uporabilo 14. člen ZPP. To določilo je jasno in delovno sodišče je v odškodninskem sporu vezano na pravnomočno obsodilno sodbo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, kar je prvostopno sodišče pravilno navedlo v izpodbijani sodbi. Tako je pravilno tudi ugotovilo, da je vezano na dejstva, ki izhajajo iz obsodilne sodbe (priloga A/2 in A/3), in sicer, da je 15. 2. 2010 A.A. ukazal, naj mu izroči svoj mobilni telefon, kar je slednja zaradi odnosa podrejenosti storila, nato pa brez odredbe preiskovalnega sodnika ali tožničine privolitve mobilni telefon oziroma podatke v njem pregledoval, s čimer je storil kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave. Samo na ta dejstva, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave, ter na kazensko odgovornost oziroma prištevnost, je bilo sodišče prve stopnje vezano.

Kazensko sodišče je v zvezi z znaki ugotovljenega kaznivega dejanja ugotovilo, da je obsojeni posegel v tožničino zasebnost, to pa je storil v nasprotju z zakonom, in sicer brez pisne odredbe sodišča za osebno preiskavo in brez privoljenja tožnice. Prvostopno sodišče je v zvezi s tem pravilno navedlo, da tožnica odškodnine ne uveljavlja zaradi posega v njeno zasebnost oziroma zaradi pregleda njenega mobilnega telefona. Pravilno je povzelo trditveno podlago iz tožbe in tožničino izpovedbo, da je škodo utrpela zato, ker naj bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike, ki naj bi bile shranjene v mobilnem telefonu. Ker ta dejstva niso bila ugotovljena v kazenskem postopku, je prvostopno sodišče v odškodninskem sporu moralo najprej ugotoviti, ali je tožnica sploh imela v telefonu shranjene kakšne intimne slike in zasebna sporočila in ali je A.A. vanje sploh vpogledal. Šele na podlagi pritrdilnega odgovora na to vprašanje bi se prišlo do odgovora o obstoju protipravnosti kot enega od elementov civilnega delikta. Dokazno breme za protipravnost (poleg vzročne zveze in škode) pa je na strani oškodovanca. Glede vprašanja, ali je tožnica v telefonu sploh imela kakšne intimne slike in sporočila, se je resnično spraševala toženka že v odgovoru na tožbo. Te njene ugovore bi tožnica zagotovo ovrgla z enostavno predložitvijo slik in sporočil, česar pa ni storila, ampak se je še naprej ves čas sklicevala na ugotovitve v obsodilni kazenski sodbi. Prvostopno sodišče je na podlagi tožničine izpovedbe lahko resnično ugotovilo (na kar se toženka izrecno sklicuje v odgovoru na pritožbo), da je tožnica ob vložitvi tožbe še imela telefon, prav tako njen mož, vendar sta oba vsak svoj telefon „zavrgla“. Fotografij pa ni predložila, ker s strani odvetnika ni bilo nobenega predloga. Kljub temu je sodišče prve stopnje ob zasliševanju prič (B.B., C.C. in D.D.) poizkušalo ugotoviti obstoj spornih slik in sporočil in vpogledovanje vanje. Vendar ker je zaslišani A.A. zanikal, da bi jih sploh videl, je prvostopno sodišče na podlagi ocene vseh izpovedb utemeljeno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi A.A. pregledoval njena zasebna sporočila in intimne slike.

Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki prvostopnega sodišča, da tožnica ni dokazala protipravnega ravnanja kot enega od štirih elementov civilnega delikta. Če pa protipravno ravnanje ni podano, tudi ni več mogoče govoriti o odškodninski obveznosti toženke.

7. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Ker niso podani uveljavljani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 352 ZPP).

9. Izrek o stroških temelji na členu 165/1 in členu 154/1 ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe, mora pa toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, in sicer: nagrada za odgovor na pritožbo 388,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), materialni stroški 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZodvT), skupaj 408,80 EUR.