Jedro

Zdravniška napaka nedvomno je povzročila nastanek škode tožnici v obliki preživljanja otrok, ki ga sama ob njihovem rojstvu ni bila finančno zmožna. Vendar pa bi bilo stališče, da je toženkina odgovornost za preživljanje dvojčkov neodvisna od tožničinih finančnih zmožnosti, nepravična in v nasprotju z namenom odškodnine. Rojstva zdravih otrok namreč ni moč označiti za škodo, zato je vprašanje škode povezano zgolj z njihovim preživljanjem, ki za starša (ki otrok ni želel) predstavljajo neobičajno veliko finančno breme.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in odškodnine za zapadlo premoženjsko škodo plačati 35.528,39 EUR (za nepremoženjsko škodo 6.345,75 EUR, za zapadlo premoženjsko škodo 29.182,54 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov zapadlih plačil, kot je razvidno iz I. točke izreka sodbe. V točki II in III izreka sodbe je odločilo, da je toženka dolžna tožnici od 1. aprila 2014 do vključno 30. aprila 2018 in od 1. maja 2018 dalje plačevati odškodninsko rento v znesku 438,36 EUR mesečno, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v roku 15. dni, v bodoče zapadle mesečne rentne obroke pa do vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V izreka) in odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov (točka IV izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino 19.392,73 EUR (za nepremoženjsko škodo 6.345,75 EUR, za zapadlo premoženjsko škodo 13.046,98 EUR; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov zapadlih plačil, kot je razvidno iz izreka sodbe. V ostalem delu je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo.

3. Tožnica je vložila revizijo zoper pravnomočno odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo in določitvi mesečne rente zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da se sodbe sodišča druge stopnje v tem delu ne da preizkusiti, saj je skopa in ne vsebuje nujno potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Navaja, da vtožuje škodo, ki jo predstavljajo mesečni stroški za preživljanje posameznega otroka, ki niso kriti niti iz preživninske obveznosti po očetu otrok niti iz socialnih transferjev, ter da se bodo potrebe otrok z leti zviševale. Podrobneje utemelji, zakaj je po njenem mnenju zaključek sodišča druge stopnje, da po njeni zaposlitvi preživljanje dvojčkov ne predstavlja neobičajno velikega finančnega bremena, nerazumen. Tožničin mož dvojčkov po 127. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ni dolžan preživljati, kot to zmotno meni sodišče druge stopnje. Poudarja, da za hišo plačuje visok mesečni obrok kredita in da od biološkega očeta za dvojčka prejema le 100 EUR mesečne preživnine, saj več od njega ni moč izterjati. Nadalje navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zavzeli zmotno materialnopravno stališče, da je do socialne pomoči upravičena vsa družina in ne le tožnica, kar podrobneje obrazloži. Bistvo njenih očitkov je moč strniti v navedbo, da se pri izračunu nepokritih potreb otroka ne bi smela upoštevati prejeta socialna pomoč tožnice, saj je bila le-ta namenjena njenemu preživljanju (ali pa vsaj določen del). Preživljanju otrok je bil po njenem mnenju namenjen znesek otroškega dodatka in preživnine. Meni, da toženka ni konkretizirano ugovarjala postavljenemu tožbenemu zahtevku iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, oziroma, da so bile te navedbe prepozne, zato bi moralo sodišče njenemu zahtevku v celoti ugoditi. Meni, da je sodišče zmotno odločilo tudi o stroških postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da se tožnici prisodi še nadaljnja vtoževana odškodnina za premoženjsko škodo v višini 44.012,48 EUR s pripadajočimi obrestmi in določi renta.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev - ne da bi uveljavljala zahtevek za povrnitev njenih stroškov revizijskega postopka.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S strani sodišč prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje je naslednje: Tožnica je bila kot 17-letno dekle pri ginekologinji dne 5. 11. 1999 seznanjena, da je noseča in da nosi dvojčka. Ker je bila nosečnost neželjena, je bila tožnici pri nosečnosti 9 tednov in 2 dni, dne 8. 11. 1999 na ginekološko porodniškem oddelku Bolnišnice ..., v splošni anesteziji, opravljena umetna prekinitev nosečnosti. Iz bolnišnice je bila 10. 11. 1999 odpuščena v domačo oskrbo z navodilom o 7-dnevnem počitku in kontrolnem pregledu pri izbranem ginekologu čez 3 ali 4 tedne. Izbrana ginekologinja v Zdravstvenem domu ...domu je dne 17. 12. 1999 ugotovila normalno stanje po izvedeni umetni prekinitvi nosečnosti. Zaradi slabega počutja in znakov nosečnosti se je tožnica pri ginekologinji ponovno oglasila 24. 1. 2000, ko je bilo ugotovljeno, da je tožnica z dvojčki v 20. tednu nosečnosti, kar je potrdil tudi nadaljnji pregled v Bolnišnici ... Tožnica se za ponovno umetno prekinitev nosečnosti ni odločila, ker je zaradi dolgotrajne nosečnosti že obstajala nevarnost za življenje tožnice, umetna prekinitev nosečnosti pa bi bila opravljena tako, „da bi rodila mrtva otroka“. Tožnica je v 33. tednu nosečnosti 22. 4. 2000 rodila zdrava otroka, porod pa je potekal brez posebnosti.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodili, da je ginekologinja, zaposlena pri prvi toženi stranki, ob ginekološkem pregledu tožnice 17. 12. 1999 storila strokovno zdravniško napako, kot jo opredeljuje 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti in da je na podlagi 170. člena v povezavi s prvim odstavkom 134. člena Zakona o obligacijskih razmerjih podan temelj odškodninske odgovornosti prve tožene stranke.

8. Tožnici je bila iz naslova nepremoženjske škode pravnomočno prisojena odškodnina v višini 8.345,75 EUR (2.000,00 EUR je bilo že izplačanih) in premoženjske škode v višini 13.046,98 EUR od zahtevanih 57.059,46 EUR. Tožnici je bil pravnomočno zavrnjen tudi zahtevek za prisoditev mesečne rente (za bodočo premoženjsko škodo). Predmet revizijskega preizkusa je zahtevek za povrnitev premoženjske škode in določitev rente iz naslova bodoče škode.

9. Temeljno vprašanje v tej pravdi je pravilno ovrednotenje višine premoženjske škode, ki je tožnici nastala zaradi nenačrtovanega rojstva otrok (neobičajno veliko finančno breme zaradi preživljanja otrok), za katerega je podana odškodninska odgovornost toženke. Obseg odškodnine je treba presojati na podlagi vzročne zveze med protipravnostjo in škodljivo posledico in na podlagi splošnih načel obligacijskega prava in družinskega prava. Po določbi drugega odstavka 4. člena in prvega odstavka 123. člena ZZZDR so roditelji dolžni preživljati otroke v vsakem primeru - tudi otroke, katerih rojstvo ni bilo želeno. V zvezi z vprašanjem vzročne zveze so po teoriji ratio legis vzročnosti v pravu relevantni samo tisti vzroki, ki jih pravna norma glede na svoj namen šteje za vzroke. Zdravniška napaka nedvomno je povzročila nastanek škode tožnici v obliki preživljanja otrok, ki ga sama ob njihovem rojstvu ni bila finančno zmožna. Vendar pa bi bilo stališče, da je toženkina odgovornost za preživljanje dvojčkov neodvisna od tožničinih finančnih zmožnosti, nepravična in v nasprotju z namenom odškodnine. Rojstva zdravih otrok namreč ni moč označiti za škodo, zato je vprašanje škode povezano zgolj z njihovim preživljanjem, ki za starša (ki otrok ni želel) predstavljajo neobičajno veliko finančno breme.

10. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč presodili, da se je tožnica za splav odločila zaradi slabega ekonomskega in socialnega položaja. Kot mlado 17-letno dekle brez dohodkov in brez premoženja, objektivno v materialnem pogledu ni bila sposobna skrbeti za otroka. Sodišči sta za relevantno šteli tudi okoliščino, da zaradi zdravstvenih težav dvojčkov (škiljenje, astma) nekaj časa po rojstvu že zaradi njihove oskrbe tožnica ni mogla dobiti zaposlitve. Tožnica je bila vse do julija leta 2011, ko se je zaposlila v Avstriji, nezaposlena. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je preživljanje dvojčkov za tožnico vse od rojstva otrok pa do ureditve njenih premoženjskih razmer z zaposlitvijo, predstavljalo neobičajno veliko breme, ki ga tožnica objektivno, tudi ob vseh lastnih prizadevanjih, ni mogla izpolniti.

11. Na podlagi 129. člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je tožnica zmožna preživljati otroka od 1. 1. 2012 dalje, oziroma, da je tožnica upravičena do odškodnine za premoženjsko škodo do začetka leta 2012, ko je tožnica že redno delala pol leta in s tem znatno izboljšala svoje slabe premoženjske razmere. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske sodbe je v začetku zaposlitve tožnica prejemala mesečno plačo v znesku 1.200,00 EUR, zdaj v znesku 1.400,00 EUR. Ob tem je tožnica prejemala še otroški dodatek za vsakega otroka 200,00 EUR mesečno in preživnino od biološkega očeta v znesku nekaj pod 200,00 EUR mesečno. Poleg tega so se izboljšale tudi premoženjske razmere tožničinega moža (s katerim sta začela živeti skupaj leta 2008 in imata tudi dva skupna otroka), ki sedaj prejema plačo v znesku med 1.300,00 - 1.400,00 EUR mesečno. Znatno izboljšanje premoženjskega stanja pa je sodišče druge stopnje oprlo tudi na dejstvo o nakupu stanovanjske hiše v P., v kateri živi celotna družina. Od 1. 1. 2012 dalje tožnica iz navedenih razlogov, po prepričanju sodišča druge stopnje, ni več upravičena do odškodnine, saj od tedaj dalje preživljanje dvojčkov za tožnico ne predstavlja več neobičajno velikega finančnega bremena.

12. Presoja sodišča druge stopnje glede materialnih zmožnosti tožnice je pravilna, obrazložena in oprta na pravno relevantne dejanske okoliščine. Neutemeljene so revizijske navedbe, da bi zaradi plačila potnih stroškov in stroškov malice, ki bremenijo tožnico, to terjalo drugačno materialnopravno stališče o njenih pridobitnih zmožnostih. Ti stroški, ki jih tožnica niti ne konkretizira, že izkustveno ne zmanjšujejo njenega dohodka v bistvenem delu. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje izboljšanje pridobitnih zmožnosti tožnice zmotno oprlo na dejstvo, da sta z možem kupila stanovanjsko hišo v P., češ da sodišče ni upoštevalo visokega obroka kredita, ki ga tožnica sedaj plačuje. Nakup nepremičnine je nedvomno izraz pridobitnih zmožnosti kupcev, v konkretnem primeru tožnice in njenega moža, zato je sodišče druge stopnje pravilno štelo, da se je izboljšanje finančnega stanja tožničine družine odrazilo tudi v nakupu nepremičnine. Ker sta tožnica in njen mož zaposlena in skupaj dobivata dohodke, ki presegajo povprečno plačo v Republiki Sloveniji in ker tožnica prejema tudi otroški dodatek in preživnino po naravnem očetu otrok, je neutemeljeno sklicevanje revidentke na povečane potrebe otrok, ki da jih ne more kriti, saj navedene okoliščine tega ne izkazujejo. Prav tako ni podana zmotna uporaba prava, ker se sodišče ni posebej opredelilo do pokritih in nepokritih potreb dvojčkov od 1. 1. 2012 dalje. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, potrebe otrok znašajo 438,36 EUR na mesec, kar pa ne predstavlja zneska, ki ga tožnica ob vseh navedenih okoliščinah ne bi zmogla pokriti iz svojih prejemkov. Nerazumljiv je tudi revizijski očitek glede zmotne uporabe 127. člena ZZZDR, ki zakoncu nalaga dolžnost preživljanja mladoletnih otrok svojega zakonca, saj se ta določba ne uporablja le v primeru, če je zakonec sam sposoben preživljati svoje otroke, čemur pa revidentka ravno oporeka.

13. Kot izhaja iz obrazložitve sodišč druge in prve stopnje, so bili potrebni stroški za preživljanje otrok za obdobje od 1. 5. 2001 do 1. 1. 2012 ugotovljeni s pomočjo izvedenca finančne stroke S. L. Izvedenec je pri obračunu stroškov preživljanja otrok izhajal iz oskrbnine, ki jo država plačuje rejniku za otroka, pri čemer oskrbnina predstavlja sredstva za materialne stroške za otroka in denarni prejemek v znesku otroškega dodatka. Od tako ugotovljenih stroškov otroka je nadalje izvedenec odbil dejansko izplačane otroške dodatke ter prejeto in valorizirano preživnino, kar vse je tožnica prejela od države in naravnega očeta otrok za preživljanje otrok. Od ugotovljenih stroškov je nato sodišče odštelo navedene zneske denarne socialne pomoči. 14. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče ne bi smelo od ugotovljenih stroškov odšteti zneska denarne pomoči, ker naj bi bil ta namenjen kritju zgolj tožničinih potreb preživljanja. Kot je revidentki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, na kar se v obrazložitvi sodbe sklicuje tudi pritožbeno sodišče, je iz odločbe CSD ... (priloga A35) razvidno, da je bila do denarne pomoči upravičena celotna družina, ne pa tožnica sama. Na podlagi tedaj veljavnega Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) do bile do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka niso mogle zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle vplivati. Iz 24. - 26. člena ZSV nadalje izhaja, da se pri odmeri denarne socialne pomoči upravičencu upošteva, med drugim, če je le-ta dolžan preživljati mladoletne otroke. To pomeni, da je tožnica zaradi otrok prejela višji znesek socialne pomoči, ki je bil namenjen kritju njenih stroškov preživljanja in kritju stroškov preživljanja njenih dveh otrok, zato je ta znesek sodišče pravilno upoštevalo kot njen dohodek, ki je bil namenjen tudi kritju stroškov preživljanja njenih dveh otrok.

15. Ker je presoja sodišča druge stopnje o finančnih zmožnostih tožnice za preživljanje dvojčkov od 1. 1. 2012 dalje pravilna, oprta na ugotovljena dejstva in pravilno pravno ovrednotena, je pravilna tudi zavrnitev prisoje rente za bodočo škodo.

16. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena (prim. pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4). Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena.

17. Glede revizijskega očitka o nekonkretiziranem in nepravočasnem ugovoru toženke je revidentki pojasniti, da iz 35. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka tožbenemu zahtevku ugovarjala po višini, 286.b člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa nalaga stranki, da kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče. Ker tožnica ni izkazala, da zatrjevanih kršitev brez svoje krivde ni mogla predhodno navesti, navedba le-teh v reviziji ni upoštevna (286. b člen ZPP).

18. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožnice v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.