Jedro

Le v primeru objektivne nemožnosti preživljanja otrok, ki so se rodili proti volji staršev zaradi zdravniške napake (neuspeli splav), je oškodovalec (toženec) dolžan povrniti oziroma v bodoče plačati stroške, ki so jih roditelji imeli oziroma bodo imeli za preživljanje otroka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se prvostopna sodba spremeni tako, da sedaj glasi: - „Tožena stranka je dolžna plačati tožnici 19.392,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - od 6.345,75 EUR od 4. 11. 2002 dalje do plačila; - od 1.831,33 EUR obresti v znesku 1.831,33 EUR; - od 1.267,92 EUR od 1. 5.2002 dalje do plačila; - od 187,16 EUR od 1. 5. 2003 dalje do plačila; - od 132,06 EUR od 1. 1. 2004 dalje do plačila; - od 130,73 EUR od 1. 1. 2005 dalje do plačila; - od 630,71 EUR od 1. 1. 2006 dalje do plačila; - od 276,60 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila; - od 266,97 EUR od 1. 1. 2008 dalje do plačila; - od 364,26 EUR od 1. 1. 2009 dalje do plačila; - od 2.855,16 EUR od 1. 1. 2010 dalje do plačila; - od 5.104,08 EUR od 1. 1. 2011 dalje do plačila vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

- V presežku se zavrne zahtevek tožeče stranke.

- Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.656,69 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba tožene stranke, tožeče stranke pa v celoti, zavrneta.

III. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti za 383,30 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo in zapadlo premoženjsko škodo plačati 35.528,39 EUR (za nepremoženjsko škodo 6.345,75 EUR, za zapadlo premoženjsko škodo 29.182,54 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov zapadlih plačil, kot je razvidno pod točko I izreka. V točki II in III izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici od 1. aprila 2014 do vključno 30. aprila 2018 in od 1. maja 2018 dalje plačati odškodninsko rento v znesku 438,36 EUR mesečno, in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v roku 15 dni, v bodoče v plačilo zapadle mesečne rentne obroke pa do vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odločbi o pravdnih stroških (točka IV izreka) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov v znesku 5.827,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper obsodilni del je pritožbo vložila tožena stranka, zoper zavrnilni del pa tožeča stranka.

3. Tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbenih izvajanjih zoper prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo izpostavlja, da je prvostopno sodišče precenilo vrsto, naravo, intenziteto in obseg bolečin oziroma nevšečnosti, ki jih je tožnica trpela zaradi nezaželjene nosečnosti in v posledici take precenitve tožnici odmerilo previsoko odškodnino za prestane fizične bolečine in nevšečnosti zaradi nezaželjene nosečnosti. Pri tem je prvostopno sodišče tudi dejansko in materialnopravno nepravilno zavrnilo ugovor toženke o deljeni odgovornosti tožnice k nastanku škodnega dogodka. Tožnica bi se lahko pri drugem pregledu odločila za ponoven splav, in ker tega ni storila je podana njena deljena odgovornost. - Materialnopravno je zmotna presoja prvostopnega sodišča, da tožnici pripada tudi odškodnina za premoženjsko škodo. V slovenski zakonodaji ni pravne podlage za prisojo odškodnine zaradi nezaželjenega rojstva v posledici neuspelega splava. Do takega zaključka tudi ne privede sklicevanje na sodno prakso evropskih držav. Ker ni materialnopravne podlage za prisojo odškodnine za premoženjsko škodo, je potrebno v tem obsegu zahtevek zavrniti. V kolikor bo pritožbeno sodišče drugačnega mnenja pa tožena stranka prvostopno sodbo izpodbija tudi glede višine odškodnine za premoženjsko škodo. Prvostopno sodišče se v razlogih izpodbijane sodbe sklicuje na izvedenski mnenji L.R. in zlasti izvedenca S.L., pri čemer je izvedenec L.R. kot podlago za oceno mesečnih stroškov za preživljanje otroka upošteval zneske, ki ga država plačuje za oskrbnino otroka rejnikom. Tako sklicevanje pa ne zadostuje, ker je dolžnost prvostopnega sodišča, da obrazloži zakaj sprejema izvedensko mnenje kot strokovno in pravilno. Pri ugotovitvi nepokritih stroškov preživljanja otrok je nadalje prvostopno sodišče povsem zanemarilo dejstvo, da tožnica od naravnega očeta ni zahtevala zvišanja preživninske obveznosti, ki je bila za vsakega otroka določena nazadnje v znesku okrog 94,00 EUR mesečno. Pri tako nizki preživninski obveznosti je zahtevek za zvišanje preživnine utemeljen. Zvišana preživnina pa bi lahko pokrila celotne nepokrite potrebe otrok. Sicer pa so stroški preživljanja otrok, kot jih je ugotovil izvedenec L.R., nesprejemljivo visoki in celo za določene mesece presegajo znesek minimalne plače. - Pri ugotovitvi višine odškodnine za premoženjsko škodo je nadalje prvostopno sodišče povsem prezrlo napotila višjega sodišča, da je potrebno upoštevati tudi zaposlitvene možnosti tožnice ter njene statusne in premoženjske spremembe in ostale okoliščine, ki vplivajo na sposobnost preživljanja otrok po tožnici. Zraven tega pa bodoča renta lahko traja le do polnoletnosti otrok, pod pogojem, da za to obstajajo pogoji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka zavrnilni del prvostopne sodbe izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Osrednji pritožbeni ugovor je ta, da prvostopno sodišče ni pravilno ugotovilo nepokritih potreb otrok in s tem povezane višine odškodnine za uveljavljano premoženjsko škodo. Socialna denarna pomoč, ki jo je prejemala tožnica je bila namreč namenjena le tožnici in ne za preživljanje otrok. Iz navedenega razloga navedene socialne pomoči prvostopno sodišče ne bi smelo upoštevati kot znesek za delno pokritje potreb otrok. V kolikor pa bi navedena socialna denarna pomoč predstavljala družinski dodatek, ki je delno namenjen tudi otrokom, pa bi bilo potrebno razmejiti ta del in ga ne v celoti upoštevati pri pokrivanju mesečnih potreb otrok. Materialnopravno je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, ko tožnici iz navedenega razloga ni priznalo nadaljnjih 24.378,30 EUR, kolikor znaša znesek prejete socialne pomoči za tožnico. Nadalje pritožba tožeče stranke z obširnimi razlogi izpodbija odločbo o pravdnih stroških z navajanji, da je večina pravdnih stroškov nastala v zvezi z ugotavljanjem odškodninskega temelja, ne pa vtoževane višine odškodnine. Iz tega vidika je tudi zmotna odločitev prvostopnega sodišča glede pravdnega uspeha. Prvostopno sodišče je tudi neutemeljeno odločilo, ko tožeči stranki ni priznalo vseh priglašenih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da tožeči stranki na račun premoženjske škode prizna še znesek 24.378,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi ter pravilno odmeri pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe tožene stranke. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

6. Višje sodišče v Mariboru je na seji dne 2. 12. 2015 sklenilo, da je potrebno za popolno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti na prvi stopnji že izvedene dokaze in dodatno zaslišati še tožnico kot stranko. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 367. členom ZPP razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje. V skladu s šestim odstavkom 367. člena ZPP je senat tudi odločil, da se predmetna zadeva dodeli v odločanje sodniku posamezniku. Dne 21. 12. 2015 je bil opravljen narok za pritožbeno obravnavo, na katerem so bili ponovljeni že pred sodiščem prve stopnje izvedeni dokazi in dodatno zaslišana tožnica kot stranka.

7. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena. Pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

8. V predmetni pravdni zadevi je sodišče že večkrat odločilo. Najprej je sodišče odločilo s sodbo II P 11/2003 z dne 28. 03. 2008, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Takšno odločitev je Višje sodišče v Mariboru s sodbo in sklepom opr. št. I Cp 1517/2008 z dne 04. 11. 2008 v delu, ki se je nanašala na toženo stranko S.B.A., potrdilo. Pravilnost navedenega je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je revizijo tožeče stranke s sodbo opr. št. II Ips 384/2009 z dne 19. 05. 2011 zavrnilo. V zadevi je nato sodišče ponovno odločilo s sodbo opr. št. III P 1220/2008 z dne 03. 02. 2009, s katero je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo (prisojen ji je bil znesek 4.172,93 EUR za odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu, v presežku je bil tožbeni zahtevek zavrnjen). Takšno odločitev je Višje sodišče v Mariboru s sodbo in sklepom opr. št. I Cp 1115/2011 z dne 03. 11. 2011 delno spremenilo, tako da je prisojen znesek odškodnine 4.172,93 EUR zvišalo na znesek 6.172,93 EUR (poleg odškodnine za strah, je tožeči stranki prisodilo odškodnino še v višini 2.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin, medtem ko je glede plačila odškodnine v znesku 8.012,00 EUR in mesečne rente v znesku 267,00 EUR (točka II izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Glede na takšno delno pravnomočno odločitev, je pravdni postopek tekel zgolj še zoper Z.D.B. kot prvotoženo stranko in zavarovalnico kot drugotoženo stranko. Dalje pa je tožeča stranka, zaradi izčrpanja zavarovalne vsote, tožbo zoper drugotoženo stranko na naroku dne 28. 03. 2012 umaknila, s takšnim umikom pa je drugotožena stranka soglašala (spis, list. št. 360). Sodišče je zato pravdni postopek v delu, ki se je nanašal na drugotoženo stranko, ustavilo (sklep sprejet na naroku dne 28. 03. 2012, spis, list. št. 360), predmetni pravdni postopek pa je nato v nadaljevanju tekel zgolj še med tožečo stranko in prvotoženo stranko, to je Z.D.B. S sodbo opr. št. III P 932/2011 z dne 28. 03. 2012 je nato sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo premoženjske škode v znesku 8.012,00 EUR ter plačila mesečne rente v znesku 267,00 EUR v celoti zavrnilo (točka I. izreka). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom opr. št. I Cp 840/2012 z dne 02. 10. 2012 sodbo III P 932/2011 z dne 28. 03. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. V vmesnem času je Vrhovno sodišče RS dopustilo še revizijo po sklepu opr. št. II DoR 3/2012 z dne 29. 03. 2012 zoper sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1115/2011 z dne 03. 11. 2011 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. III P 1920/2008 z dne 03. 02. 2009 - revizija je bila dopuščena v okviru vprašanja zadostnosti odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti, ki je bila tožeči stranki pravnomočno prisojena v višini 2.000,00 EUR. Tej reviziji je bilo s sklepom opr. št. II Ips 282/2012 z dne 21. 02. 2013 ugodeno, sodbi sodišča druge in prve stopnje pa v pravnomočnem zavrnilnem delu odločitve glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti razveljavljeni in zadeva v tem obsegu vrnjena v novo sojenje.

9. Glede na obrazložene sodne odločbe Višjega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča RS ter delni umik tožeče stranke zoper drugotoženo stranko, je prvostopno sodišče v ponovljenem pravdnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. III P 881/2012, moralo odločati o: - tožbenem zahtevku iz naslova zapadle premoženjske škode v celoti, - tožbenem zahtevku iz naslova bodoče mesečne rente v celoti ter - delno o tožbenemu zahtevku iz naslova nepremoženjske škode (telesne bolečine in nevšečnosti nad prisojenimi 2.000,00 EUR do zahtevanega zneska).

Dejansko stanje:

10. Iz navedb pravdnih strank in izvedenega dokaznega postopka nesporno izhaja: - da je tožeča stranka kot 17-letno dekle bila pri ginekologinji dne 05. 11. 1999 seznanjena, da je noseča in da nosi dvojčka. Tožeča stranka nosečnosti in rojstva otrok ni želela, zaradi česar ji je bila izdana napotnica za umetno prekinitev nosečnosti, - da je bila tožeča stranka dne 08. 11. 1999 sprejeta na ginekološko porodniški oddelek S.B.A., zaradi umetne prekinitve nosečnosti z dvojčki. Ob sprejemu je bila noseča 9 tednov in 2 dni. Postopek umetne prekinitve nosečnosti je bil opravljen v splošni anesteziji, tožeča stranka pa je bila dne 10. 11. 1999 odpuščena v domačo oskrbo, - da je tožeča stranka morala na kontrolni pregled čez 3 ali 4 tedne, kamor se je ta zglasila dne 17. 12. 1999. Izbrana ginekologinja je pri pregledu ugotovila normalno stanje po izvedenem splavu, zaradi glivičnega vnetja pa je lečeča ginekologinja predpisala ustrezna zdravila, predpisala pa ji je tudi kontracepcijo, - da se je tožeča stranka zaradi slabega počutja in znakov nosečnosti pri izbrani ginekologinji ponovno zglasila na pregled dne 21. 01. 2000. Takrat je ginekologinja ugotovila nosečnost tožeče stranke in dejstvo, da splav v S.B.A. ni bil uspešen, zaradi česar je tožeča stranka še vedno noseča z dvojčki v 20. tednu nosečnosti. Ginekologinja je tožečo stranko napotila bolnišnico, kjer so prav tako potrdili njeno nosečnost, - da se tožeča stranka za ponovno umetno prekinitev nosečnosti ni odločila, pri čemer iz izpovedbe tožeče stranke in njene matere izhaja, da se za prekinitev nosečnosti tožeča stranka konec meseca januarja 2000 ni odločila, ker je zaradi dolgotrajne nosečnosti že obstajala nevarnost za življenje tožeče stranke, umetna prekinitev nosečnosti pa bi bila opravljena tako „da bi rodila mrtva otroka“, - da je na nadaljnje kontrolne preglede tožeča stranka hodila v ambulanto za patološko nosečnost Ginekološke klinike kliničnega centra, kjer ni bilo ugotovljenega pomembnejšega odstopanja od normalnega poteka dvoplodne nosečnosti, - da je tožeča stranka dvojčka rodila v 33. tednu nosečnosti, in sicer dne 22. 04. 2000. Otroka sta se rodila zdrava, porod pa je potekal brez posebnosti. Mati in otroka so bili v domačo oskrbo izpuščeni 19. 05. 2000. Otroka sta bila nato po izvedencu pediatru pregledana dne 19. 08. 2004, ko je izvedenec za sina ugotovil, da v somatskem statusu ne odstopa od normale, enaka pa je bila ugotovitev tudi za hčerko z dodatkom, da ta škili na desno oko in ima kariozno zobovje, - da tožeča stranka z očetom dvojčkov ni v zvezi, temveč slednji plačuje zgolj preživnino, - približno dve leti po rojstvu otrok se je tožnica spoznala z M.V., s katerim sta prvo hodila kot fant in dekle. V mesecu juniju leta 2006 se jima je rodila hčerka, leta 2008 pa sta pričela živeti skupaj, leta 2010 pa sta se poročila. Meseca avgusta 2012 se jima je rodil še sin, tako da sedaj v družini živijo štirje otroci, - vse od rojstva otrok pa do meseca julija leta 2011 je bila intenzivna iskalka zaposlitve (ves čas je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje), vendar zaposlitve ni dobila. V letu 2010 je preko Zavoda za zaposlovanje dobila delo za usposabljanje v pizzeriji, kjer je delala tri mesece in je prejemala plačo okrog 400,00 EUR mesečno. Še v istem letu si je sama našla zaposlitev pri gospodarski družbi B. v R., kjer je dobila delo za določen čas, in sicer tri mesece, kolikor je dejansko tudi delala in za delo prejemala plačo okrog 560,00 EUR mesečno. Meseca julija 2011 pa ji je uspelo najti zaposlitev v R Avstriji, kjer še dela danes. Kot delavka v proizvodnji je sprva zaslužila 1.200,00 EUR mesečno, sedaj pa prejema plačo okrog 1.400,00 EUR mesečno, - M.V., s katerim je v partnerski zvezi nekje od leta 2003 dalje in s katerim je pričela živeti skupaj leta 2008 ter se z njim poročila leta 2010, pa je bil ves čas zaposlen pri gospodarski družbi L. P. Po poklicu je trgovec, dela pa v proizvodnji. Ko sta pričela živeti skupaj (leta 2008) je zaslužil okrog 800,00 EUR mesečno, sedaj pa zasluži okrog 1.300,00 do 1.400,00 EUR mesečno, - v času skupnega življenja z M. sta nekaj časa živela pri njenih starših, nato pa si poiskala najemniško stanovanje v Sloveniji in nato v Avstriji, nato pa sta kupila stanovanjsko hišo v P., kjer sedaj živi vsa družina. Za nakup hiše sta vzela kredit. Višina kredita tožnice znaša 750,00 EUR, njenega moža pa 500,00 EUR mesečno.

K odškodnini za nepremoženjsko škodo:

11. Za prisojo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo morajo biti kumulativno izpolnjene štiri predpostavke: 1.) protipravno ravnanje, 2.) škoda, 3.) vzročna zveza in 4.) krivda. Dokazno breme za prve tri nosi tožeča stranka, četrta se domneva.

12. Kot že obrazloženo je s sodbo opr. št. III P 1220/2008 z dne 03. 02. 2009 sodišče tožeči stranki priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4.172,93 EUR, ki sta jo nerazdelno bili dolžni plačati Z.D.B. (prvotožena stranka) in zavarovalnica (do umika tožbe drugotožena stranka). Pri tem je bil drugotožena stranka zavezana plačati zakonske zamudne obresti od 10. 04. 2011 dalje, prvotožena stranka pa od 04. 11. 2002 dalje (točka I. izreka). V presežku je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen. Iz tožbenih navedb in obrazložitve predmetne sodbe je razvidno, da je tožeča stranka iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti vtoževala odškodnino 2.000.000,00 SIT, iz naslova strahu odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 1.000.000,00 SIT. Sodišče ji je s sodbo z dne 03. 02. 2009 prisodilo znesek 4.172,93 EUR (1.000.000,00 SIT) iz naslova odškodnine za strah, medtem ko ji odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni priznalo in je v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. S sodbo in sklepom opr. št. I Cp 1115/2011 z dne 03. 11. 2011 je Višje sodišče v Mariboru sodbo opr. št. III P 1920/2008 z dne 03. 02. 2009 v delu v katerem se je sodba nanašala na plačilo nepremoženjske škode delno spremenilo, tako da je znesek 4.172,93 EUR nadomestilo z zneskom 6.172,93 EUR (točka I. izreka). Iz obrazložitve sodne odločbe izhaja, da je poleg odškodnine za strah v višini 4.172,93 EUR, Višje sodišče tožeči stranki priznalo še odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, katere je tožeča stranka utrpela zaradi nenačrtovanega rojstva otrok kot posledice zdravniške napake v znesku 2.000,00 EUR. V presežku je potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka iz tega naslova, prav tako je potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

13. Po dopuščeni reviziji zoper takšno določitev je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. II Ips 282/2012 z dne 21. 02. 2013 (revizija je bila dopuščena v okviru materialnopravnega vprašanja višine odškodnine prisojene za telesne bolečine in nevšečnosti) v pravnomočnem zavrnilnem delu odločitve glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti sodbo sodišča I. in II. stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovno odločanje.

14. Glede na postavljen tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode ter odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je sodbe razveljavilo le v zavrnilnem delu, je torej v predmetni pravdni zadevi sodišče v ponovljenem postopku moralo odločiti še o zahtevku tožeče stranke za nepremoženjsko škodo iz naslova utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti zaradi nenačrtovanega in nezaželenega rojstva otrok kot posledica strokovne napake, in sicer v obsegu nad 2.000,00 EUR (kolikor je bilo tožeči stranki iz tega naslova že pravnomočno priznano) do zahtevanih 8.345,85 EUR (prej 2.000.000,00 SIT). V tem oziru je glede na napotke Vrhovnega sodišča RS (točka 13. obrazložitve sklepa) sodišče moralo ugotoviti pravno relevantno okoliščino stopnje in trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti, ki so tožeči stranki nastale kot posledica ugotovljene zdravniške napake, ter v skladu z ugotovljenim in določbo 200. člena ZOR odmeriti višino odškodnine za to obliko nepremoženjske škode (spis, list. št. 418).

15. Materialnopravno podlago za odločitev v predmetni zadevi predstavlja Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) in Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), kot veljavna v času nastanka škodnega dogodka. Pravni temelj odškodninske odgovornosti za škodo, ki nastane v zvezi z opravljanjem dejavnosti v zdravstvu predstavlja poostrena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 134. člena ZOR), temelječa na zavezi po strožji profesionalni skrbnosti tistih, ki to dejavnost opravljajo. Objektivna je le odgovornost zdravstvene ustanove za ravnanje svojih delavcev, ki pa se je zdravstvena ustanova razbremeni, če uspe dokazati, da je v okoliščinah primera njen delavec (zdravnik) ravnal kot je treba (170. člen ZOR). V praksi se strokovne napake pripetijo praviloma zaradi zdravnikove malomarnosti. Ta se kaže v nevestnosti, neskrbnosti, neznanju in lahkomiselnosti zdravnika, ki ni v skladu s standardnimi pravili zdravniške doktrine oziroma profesionalnim ravnanjem. Kot tako medicinsko napako opredeljuje tudi določba tedaj veljavnega 45. člena ZZDej, ki določa, da zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci opravljajo zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino in kodeksom medicinske deontologije oziroma drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Pri opravljanju svojega dela morajo ljudi obravnavati pod enakimi pogoji in na enak način ter spoštovati njihove ustavne in zakonske pravice. Edino merilo prednosti je nujnost zdravstvenega posega. Tudi Zakon o zdravniški službi v 3. členu določa, da je zdravnik pri sprejemanju strokovnih odločitev sicer neodvisen, vendar pa mora izbrati način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši. Nadalje pa mora pri svojem delu ravnati po spoznanju znanosti in strokovno preverjenih metodah.

16. Kot je sodišče pojasnilo že v sodbi opr. št. III P 1220/2008, izdani v obravnavani zadevi dne 03. 02. 2009, iz dokaznega postopka, predvsem izvedeniškega mnenja, ki mu je sodišče zaradi strokovnosti in obrazloženosti v celoti sledilo, izhaja, da je tožena stranka storila strokovno napako, ko je po splavu ginekologinja očitno spregledala ali pa napačno ocenila velikost tožničine maternice in s tem povezan sum, da se tožničina nosečnost nadaljuje kljub umetni prekinitvi nosečnosti, čeprav bi ginekologinja navedeno morala zaznati. Ravnanje slednje je bilo tako nevestno, neskrbno in nestrokovno, pritožbeno sodišče pa se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev v sodbi in sklepu opr. št. I Cp 932/2011 z dne 03. 11. 2011. Ker je torej zdravnica ravnala contra lege artis, je podana protipravnost njenega ravnanja kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti ter s tem odškodninska odgovornost zdravstvene organizacije (tožene stranke), kjer je zdravnica zaposlena. Obstoj strokovne napake v pritožbenem postopku ni več sporen.

17. V zvezi s predpostavko škode je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 384/2009 z dne 19. 05. 2011, izdano v postopku revizije v predmetnem postopku, menilo, da zaradi nenačrtovanega rojstva otrok kot posledice zdravniške napake škoda vsekakor lahko nastane (točka 16. obrazložitve). Dalje pa je Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 282/2012 z dne 21. 02. 2013 v zvezi z vprašanjem nastale nepremoženjske škode, zavzelo stališče, da je v konkretnem primeru tožeči stranki zaradi strokovne zdravniške napake (nenačrtovano rojstvo otrok) nastala škoda, ki se je manifestirala v bolečinah in nevšečnostih med nosečnostjo, porodom in poporodnim okrevanjem (točka 12. obrazložitve).

18. Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Mariboru v sodbi in sklepu opr. št. I Cp 1115/2011 z dne 03. 11. 2011, saj je menilo, da gre v primeru nenačrtovanega rojstva otrok kot posledice zdravniške napake za odškodnino zaradi posega v pravico ženske, da odloča o svojem telesu in o tem, ali bo rodila otroka ali ne. V podobnih zadevah je v Evropi odškodnina pogosto dodeljena za bolečine in strah v času nosečnosti, poroda, izgube dohodka v času nosečnosti in razumnem roku po rojstvu. Razloga za to gre iskati predvsem v poskusu ureditve primerov iz medicinske stroke. Če zdravniki ne bi bili odgovorni za morebitno nastalo škodo kot posledico malomarnega opravljanja postopkov, kot je npr. umetna prekinitev nosečnosti, bi to pomenilo, da se tolerira opravljanje zdravstvene dejavnosti na tovrsten način (npr. malomarno ravnanje, točka 13. obrazložitve). Višje sodišče se je dalje postavilo na stališče, da je tožeča stranka poleg odškodnine za strah (ki ni več predmet obravnave v ponovljenem postopku), upravičena tudi do pravične odškodnine za pretrpljene telesne bolečine, saj je bila zaradi nenačrtovanega in nezaželenega rojstva otrok kot posledice zdravniške napake, po ugotovitvi, da je še vedno noseča in da bo rodila, deležna številnih pregledov pred in po rojstvu otrok, pri čemer ne more biti sporno, da že porod brez posebnosti (kot je bil pri tožeči stranki) povzroča bolečine ženski, ki rojeva (točka 17. obrazložitve).

19. Zaradi medicinske strokovne napake pri tožeči stranki ni prišlo do prekinitve nosečnosti (kot si je tožeča stranka želela), v posledici česar je tožeča stranka ostala noseča ter se je bila prisiljena soočiti z vsemi telesnimi spremembami in znaki nosečnosti (enako kot vsaka noseča ženska). V tem oziru ji je zaradi nezaželene nosečnosti nastajala škoda, ki se je manifestirala v bolečinah in nevšečnostih med nosečnostjo, porodom in poporodnim okrevanjem. V tem oziru gre torej za pravno priznano škodo kot eno izmed predpostavk odškodninske obveznosti.

20. V okviru te predpostavke odškodninske obveznosti ni prišlo do pretrganja vzročne zveze, prav tako ni podana deljena odgovornost oškodovanca, iz razloga ker se tožeča stranka ni odločila za ponovno umetno prekinitev nosečnost. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč kljub temu, da bi tožeča stranka nameravano nosečnost lahko sicer še prekinila do konca meseca januarja 2009, takšno ravnanje tožeče stranke ni pretrgalo vzročne zveze med zdravniško napako zdravnice ter nastalo posledico - rojstvom otrok (enakega stališča je bilo tudi Višje sodišče v odločbi I Cp 1115/2011 z dne 03. 11. 2011). Odklonitev splava pri tožeči stranki in s tem preprečitev nezaželenega rojstva otrok je namreč vprašanje sodelovalne dolžnosti pacienta - tožeče stranke pri odpravi za otroka nevarne in za tožečo stranko nezaželene nosečnosti, ne pa vprašanje pretrganja vzročne zveze. Zaradi nesodelovanja (odklonitve) tožeče stranka pri izvedbi splava se lahko le doseže znižanje odškodnine po določbi petega v zvezi s četrtim odstavkom 266. člena ZOR, pri tem pa je potrebno presojati, ali je ravnanje oškodovanca (tožeče stranke) razumno in življenjsko sprejemljivo (točka 14. obrazložitve odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1115/2011 z dne 03. 11. 2011).

21. Kot že obrazloženo je bilo v postopku ugotovljeno, da je zaradi neskrbnega pregleda tožeče stranke pri ginekologinji dne 17. 12. 1999 v končnem rezultatu prišlo do rojstva zdravih dvojčkov in da rojstvo zdravih otrok samo po sebi ne predstavlja škode za tožečo stranko. Tožeča stranka bi se v primeru, da bi bilo dne 17. 12. 1999 ugotovljeno, da se nosečnost kljub opravljenem splavu nadaljuje, odločila za ponovno umetno prekinitev nosečnosti (temu tožena stranka tekom postopka ne osporava). V mesecu decembru 1999 splav zagotovo ne bi predstavljal takšne nevarnosti za tožečo stranko kot jo je predstavljal poseg koncem meseca januarja 2010, ko je bilo dne 24. 01. 2000 pri isti ginekologinji ugotovljeno, da se nosečnost nadaljuje in da splav dvojčkov z dne 08. 11. 1999 ni bil uspešen. Kot dalje izhaja iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja se tožeča stranka takrat ni odločila za ponoven splav, saj jo je bilo strah za lastno življenje in ker bi „rodila mrtva otroka“. Ali drugače povedano, tožeča stranka ob skrbnem in strokovnem postopanju ob pregledu pri ginekologinji z dne 17. 12. 2009 ne bi nadaljevala z nosečnostjo, o kateri je bila po isti ginekologinji seznanjena šele dober mesec kasneje, ko se očitno iz razloga strahu za lastno zdravje in življenje ter moralnih razlogov (velikost plodov) ni odločila za ponovno prekinitev nosečnosti. Takšna odklonitev splava s strani tožeče stranke je tudi po presoji pritožbenega sodišča razumna in življenjsko sprejemljiva ter zato ne more vplivati na zmanjšanje odškodnine po odločbi četrtega in petega odstavka 266. člena ZOR (enakega stališča je bilo Višje sodišče v Mariboru v sklepu I Cp 1115/2011 z dne 03. 11. 2011, točka 15. obrazložitve)

22. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča (enako tudi Višje sodišče v Mariboru v sklepu I Cp 1115/2011 z dne 03. 11. 2011, točka 15. obrazložitve) v konkretnem primeru ni podlage za deljeno odškodninsko odgovornost iz razloga, ker tožeča stranka kontrolnih pregledov po splavu (poskusu splava) ni opravila v določenih rokih. Takšnim navedbam tožene stranke ni mogoče slediti, saj je tožeča stranka prvi pregled z dne 17. 12. 1999, ko je bila storjena zdravniška napaka, iz katere izvirajo vse nastale posledice, opravila dejansko zgolj nekaj dni po dogovorjenem roku. Tak potek časa je prej v škodo tožene stranke kot tožeče stranke, saj je bil nadaljevanje nosečnosti tožeče stranke dne 17. 12. 1999 vsekakor zaradi rasti zarodkov bolj zaznavno kot poprej.

23. Prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe (točka 16 do 27 razlogov prvostopne sodbe) na podlagi izpovedbe tožnice, zdravniške dokumentacije, zlasti pa na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca obširno, popolno in pravilno ugotavlja obseg, intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti, katere je tožnica trpela zaradi nezaželjene nosečnosti. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka, glede na telesne bolečine in neugodnosti, s katerimi se je soočala v času dvoplodne nosečnosti, dokaj dolgega poroda (več kot 12 ur) ter poporodne rehabilitacije, iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti upravičena do pravične denarne odškodnine v znesku 8.345,85 EUR (prej 2.000.000,00 SIT). Tako prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je v skladu z določbo 200. člena ZOR. Glede na to, da je bilo tožeči stranki iz naslova telesnih bolečin že pravnomočno prisojen znesek 2.000,00 EUR, je tožeča stranka torej upravičena še do odškodnine v znesku 6.345,85 EUR. Nasprotna pritožbena izvajanja tožene stranke zoper odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo so neutemeljena.

K odškodnini za premoženjsko škodo:

24. Poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo je tožeča stranka zahtevala tudi plačilo premoženjske škode, ki ji zaradi zdravniške napake nastaja in ji bo nastajala tudi v prihodnje, v smislu stroškov povezanih s preživljanjem dvojčkov. Slednje je tožeča stranka utemeljevala na dejstvu, da ji zaradi medicinske napake, v posledici česar sta se rodila dvojčka, nastaja premoženjska škoda zaradi potrebe po preživljanju dveh otrok. Višino premoženjske škode uveljavlja z višino nepokritih stroškov preživljanja otrok, katere mora po zatrjevanju tožeče stranke v celoti za nazaj (restitucijski zahtevek) in za naprej (institucijski zahtevek) kriti tožena stranka. Restitucijski in institucijski zahtevek temeljita na določbi 195. člena ZOR.

25. V zvezi s predpostavko škode se je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 384/2009 z dne 19. 05. 2011, izdano v postopku revizije v predmetnem postopku, pridružilo razlagi nižjih sodišč, da dogodek rojstva zdravega otroka ne more predstavljati škode. Vendar pa je v zvezi s tem poudarilo, da temeljno vprašanje v zvezi s tožbenim zahtevkom iz naslova te odškodnine ni ali rojstvo otrok predstavlja škodo, temveč ali je zaradi nenačrtovanega rojstva otrok nastala določena škoda, ki lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. V zvezi z navedenim je bilo mnenja, da zaradi nenačrtovanega rojstva otrok kot posledice zdravniške napake, škoda vsekakor lahko nastane.

26. Nezaželena rojstva zdravih otrok zaradi zdravniške napake so v Sloveniji in v svetu relativno redek pojav. Enotne sodne prakse ali usklajene doktrine na tem področju v Republiki Sloveniji še ni, zato je sodišče, pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, raziskalo tudi kakšno je stališče tuje (evropske) sodne prakse.

27. Po pregledu tuje judikature sodišče ugotavlja, da harmonizacije na ravni EU ni, rešitve znotraj posamezne jurisdikcije niso enotne, medtem ko med različnimi jurisdikcijami prihaja še do večjih sprememb. Pri tem pa si je tuja sodna praksa enotna pri razlikovanju med dvema vrstama zahtevkov: 1.) prva vrsta zahtevkov so t.i. zahtevki iz naslova „Wrongful life“: gre za zahtevke, kjer – običajno izrazito umsko ali kako drugače prizadeti – otrok zahteva plačilo odškodnine, ki jo utemeljuje na stališču, da v kolikor do strokovne napake izvajalca zdravstvene storitve ne bi prišlo, on/ona sploh ne bi bil rojen, pri tem pa ni odločilno, ali je do malomarnosti prišlo pred ali po spočetju, zahteva pa se povrnitev premoženjske ali nepremoženjske škode; 2.) druga vrsta zahtevkov so t.i. zahtevki iz naslova „Wrongful birth“: v tem primeru kot tožeče stranke z zahtevkom za odškodnino nastopajo starši otroka, do rojstva katerega pa po njihovih navedbah ne bi prišlo, če ne bi bilo malomarnosti na strani izvajalca zdravstvenih storitev. V tem oziru ni odločilno ali je otrok zdrav ali ne, starši pa načeloma zahtevajo povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode(1). V predmetni pravdni zadevi gre za drugo vrst zahtevkov – kot tožeča stranka nastopa mati, ki zahteva plačilo nematerialne in materialne škode.

28. V večini evropskih držav je vprašanje kompenzacije za stroške preživljanja otrok sicer bilo predmet obravnave v sodni praksi in teoriji, vendar si odgovori niso enotni. Čeprav določene države – denimo Belgija, Češka, Nemčija, Italija, Nizozemska, Poljska, Španija, Švica – za rojstvo zdravega otroka priznavajo odškodnino vsaj v določenem obsegu, pa nadalje ni zanemarljivo število držav, ki zahtevkov za povrnitev premoženjske škode v takšnih primerih generalno ne priznavajo – med te spadajo: Avstrija, Danska, Anglija, Francija, Madžarska, Irska, Norveška in Škotska (pri tem Anglija in Škotska sicer priznavata odškodnino kot obliko izgube dohodka matere v času nosečnosti). V nekaterih izmed držav, denimo Malti, Estoniji, Romuniji, stališče do tega vprašanja še ni jasno(2). V zvezi z vprašanjem, ali dopustnost takšnih zahtevkov zanika vrednost otroka kot človeka, tuja sodna praksa, ki nasprotuje priznavanju takšnih odškodnin, stoji na stališču, da otrok ne more biti smatran kot škoda, saj družba rojstvo normalnega zdravega otroka obravnava kot blagoslov in ne prikrajšanje, prisoja odškodnine v takšnih primerih pa bi tako v celoti zanikala svetost in vrednost človeškega življenja(3). Tudi nizozemsko sodišče je mnenja, da bi priznanje odškodnine, kljub rojstvu zdravega otroka, nasprotovalo splošnim moralnim vrednotam družbe(4). Nasprotno pa iz sodne prakse nemških, švicarskih in danskih sodišč izhaja, da priznanje kompenzacije za stroške preživljanja ni v nasprotju s samo vrednoto otroka kot osebe, zaradi koristi tako otroka kot staršev, pa se staršem ne sme odvzeti možnost uveljavljati kompenzacije v korist celotne družine(5). Slednjemu stališču se pridružuje tudi naslovno sodišče. V takšnih primerih gre po svoji naravi namreč za odškodnino zaradi posega v pravico ženske, da odloča o svojem telesu in o tem, ali bo rodila otroka ali ne. Zato je treba ločiti rojstvo otroka (in njegovo pravico, da je spoštovan kot človek), od preživnine, ki sama po sebi ni v nasprotju s pravnim redom in omogoča sredstva za boljše preživljanje otroka in družine (tako tudi Vrhovno sodišče RS v reviziji v predmetni zadevi).

29. Iz tuje judikature in sodne prakse je torej razvidno, da kljub neobstoju enotnega stališča o upravičenosti do odškodnine za premoženjsko škodo, liberalnejši pristop, ki ga zastopa vrsta držav, za rojstvo zdravega otroka priznava odškodnino zlasti v primeru, ko je odločitvi staršev, da ne bodo imeli otroka, botroval finančni razlog. Po tem stališču se priznava odškodnina za premoženjsko škodo v primeru, kadar preživljanje sicer zdravega otroka predstavlja neobičajno veliko breme za starše zaradi omejenih sredstev staršev za preživljanje otroka. Tako stališče je navedeno tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 384/2009 z dne 19. 05. 2011, izdano v predmetni zadevi. Po takem stališču se po mnenju pritožbenega sodišča odškodnina za premoženjsko škodo lahko v našem pravnem redu prizna za navadno (dejansko) škodo, ki je že nastala (poplačilo že nastalih stroškov preživljanja otrok) ter tudi za bodočo škodo v obliki mesečne rente v višini pokritja bodočih stroškov preživljanja otrok. Vse pa pod pogojem, da za roditelje preživljanje sicer zdravega otroka predstavlja neobičajno veliko breme. Odškodnina, kot kompenzacija za stroške preživljanja otrok vrednotno v konkurenci z roditeljsko pravico pride v poštev le v primeru, ko preživljanje otrok za roditelje pomeni neobičajno veliko finančno breme. Roditelji so dolžni namreč tudi preživljati otroke, katerih si ob spočetju niso želeli in jih tudi ne načrtovali in se za njihovo preživljanje tudi žrtvovati. Po določbi drugega odstavka 4. člena(6) in prvega odstavka 123. člena(7) ZZZDR so namreč roditelji dolžni preživljati otroke v vsakem primeru. Gre za vrednoto, ki izvira iz roditeljske pravice in katero roditeljem nalaga zakon. Ali drugače povedano, le v primeru objektivne nemožnosti preživljanja otrok, ki so se rodili proti volji staršev zaradi zdravniške napake (neuspeli splav), je oškodovalec (toženec) dolžan povrniti oziroma v bodoče plačati stroške, ki so jih roditelji imeli oziroma bodo imeli za preživljanje otroka, v obliki odškodnine za premoženjsko škodo. Sicer pa so tudi tako rojene otroke dolžni preživljati roditelji.

30. Odgovor na vprašanje, ali preživljanje otroka predstavlja neobičajno veliko breme za starše zaradi omejenih sredstev staršev za preživljanje otroka, je dejanske narave in odvisno od vsakega posameznega primera posebej (tako Višje sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu I Cp 840/2012 z dne 02. 10. 2012, točka 10. obrazložitve).

31. Tekom postopka je tožeča stranka zatrjevala, da se je za prekinitev nosečnosti odločila zato, ker kot 17 letno dekle, brez zaposlitve in brez sredstev za lastno preživljanje, otrok ne bi mogla preživljati. Navedeno je v svoji prepričljivi izpovedbi izpovedala tožeča stranka, tožena stranka pa tem zatrjevanjem tekom pravde niti ni ugovarjala. Tako je zaslišana izpovedala, da je bila šokirana ko je izvedela, da je noseča, sploh ko je izvedela, da sta otroka dva. Glede na to, da je bila mladoletna in brez dokončane šole se je po posvetu s starši odločila za splav. Bila je še otrok. Po prihodu domov iz porodnišnice je bila popolnoma uničena, ni bila takšna mama kot bi morala biti. Ni imela nobenih dohodkov ter premoženja. Otroka sta bila brez očeta, saj ju ni maral. Otrok ni bila sposobna preživljati, zaradi skrbi za otroke je pustila šolo, prav tako pa je nihče ni želel zaposliti. Za splav se je odločila zato ker je vedela, da otrokoma ne more zagotoviti tistega kar potrebujeta in jima ne more ničesar nuditi. Z njima se je preživljala s tistim, kar so ji dali drugi, sama ni imela ničesar, niti preživnine, ki jo je dobila šele čez 8 mesecev, ko jo je iztožila od očeta. Izdatki za otroka so veliki, otroka bi rada šla na nogomet, karate, v plesno šolo, lutkovne predstave, balet, sama pa jima tega ne more privoščiti, ker nima denarja. Živeli so od socialne podpore, otroškega dodatka, preživnine, ostalo so pomagali starši. 32. Da so bile premoženjske razmere tožeče stranke za preživljanje otrok ob rojstvu otrok izredno omejene, pravzaprav ničelne, tudi po oceni pritožbenega sodišča izhaja iz dejstva, da je tožeča stranka, ki je bila v navedenem obdobju brez zaposlitve, brez kakšnega drugega premoženja, otroka lahko preživljala le s pomočjo staršev in socialnih pomoči države ter nato delno še s preživnino, katero je za otroka dolžan plačevati oče otrok, ki pa ni nikoli živel z materjo otrok in od katerega je morala le-ta preživnino izterjati po sodni poti. Tako je pritrditi tožeči stranki, da se je za splav odločila zaradi slabega ekonomskega in socialnega položaja. Kot mlado 17 - letno dekle brez dohodkov in brez premoženja objektivno v materialnem pogledu ni bila sposobna skrbeti za otroka. Odločitvi tožnice, da ne bo imela otroka so tako botrovali predvsem slabi ekonomski razlogi.

33. Sprejemljive so tudi navedbe tožnice, da zaradi rojstva dvojčkov, ki sta imela zdravstvene težave (škiljenje, astma), ki sicer niso v vzročni zvezi s storjeno zdravniško napako, nekaj časa po rojstvu otrok že zaradi njihove oskrbe ni mogla dobiti zaposlitve (tako tudi Višje sodišče v svojem razveljavitvenem sklepu I Cp 840/2012 z dne 02. 10. 2012, točka 10. obrazložitve) in s tem sredstev za preživljanje otrok. Tožnica pa tudi očitno kasneje, ko so se zadeve že nekoliko umirile (v letu 2003 se je navezala in pričela hoditi s sedanjim možem, v letu 2006 se jima je rodila hčerka, leta 2008 sta zaživela skupaj, leta 2010 sta se poročila) ni mogla dobiti zaposlitve. To izhaja iz izpovedbe tožnice na pritožbeni obravnavi, ko je prepričljivo povedala, da je zaposlitev ves čas intenzivno iskala (ves čas je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje), vendar službe ni dobila, le v letu 2010 jo je dobila, pa še to za krajše obdobje. Njene premoženjske razmere so se spremenile šele leta 2011, ko je v mesecu juliju dobila zaposlitev v R Avstriji, kjer je prejela plačo 1.200,00 EUR mesečno, sedaj pa zasluži 1.400,00 EUR mesečno. Bivanje in skupno življenje s partnerjem, vsaj v začetnem obdobju za tožnico in dvojčka, pa ni predstavljalo kakšne posebne razbremenitve v zvezi s preživljanjem in oskrbo otrok, ker je njen partner zaslužil v tistem obdobju (leta 2008, ko sta pričela živeti skupaj) okrog 800,00 EUR mesečno. S temi sredstvi se namreč ni moglo posebej preživljati še dvojčkov, ker je partner kot oče otroka moral prvenstveno preživljati še svojega otroka. To pa pomeni, da je preživljanje dvojčkov za tožnico vse od rojstva otrok pa do ureditve njenih premoženjskih razmer zaradi zaposlitve, predstavljalo neobičajno veliko breme, katerega tožnica objektivno, tudi ob vseh lastnih prizadevanjih (trajno iskanje zaposlitve) ni mogla izpolniti. Zaradi navedenih omejenih, pravzaprav nikakršnih sredstev tožnice za preživljanje otrok, je podana dejanska podlaga za izplačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini celotnih nepokritih sredstev za preživljanje otrok za obdobje od njihovega rojstva pa do ureditve premoženjskih razmer tožnice.

34. Po presoji pritožbenega sodišča so se v določenem obdobju po zaposlitvi tožnice in to najkasneje do začetka leta 2012, ko je tožnica že redno delala pol leta in s tem nekako znatno popravila svoje slabe premoženjske razmere (to je tožnica sama povedala), tožničine premoženjske razmere bistveno izboljšale. V začetku zaposlitve je prejemala plačo v znesku 1.200,00 EUR, sedaj pa jo prejema v znesku 1.400,00 EUR. Zraven tega je tožnica prejemala še otroški dodatek za vsakega otroka, ki sedaj znaša 800,00 EUR za vse štiri skupaj, torej 200,00 EUR za vsakega. Izboljšale pa so se tudi premoženjske razmere moža tožnice, ker ta sedaj prejema plačo v znesku 1.300,00 do 1.400,00 EUR mesečno. Naravni oče otrok pa za oba otroka plačuje preživnino v znesku nekaj pod 200,00 EUR mesečno. Znatno izboljšanje premoženjskega stanja tožnice glede na stanje pred zaposlitvijo pa izhaja tudi iz okoliščine, da sta z možem kupila stanovanjsko hišo v P., v kateri živi celotna družina. Na podlagi takšnega izboljšanja premoženjskih razmer tožnice in njene družine pritožbeno sodišče zaključuje, da vsaj od leta 2012 dalje preživljanje dvojčkov za tožnico ne predstavlja več tako neobičajno velikega finančnega bremena, da bi k preživljanju morala soprispevati oziroma ga kompenzirati še tožena stranka s plačilom odškodnine. Od 1. 1. 2012 dalje tožnica iz navedenih razlogov ni več upravičena do plačila odškodnine za vtoževano premoženjsko škodo. V tem delu je utemeljena pritožba tožene stranke.

35. Višina odškodnine za premoženjsko škodo je odvisna od več okoliščin, to je nepokritih in pokritih potreb otrok v različnih časovnih obdobjih, zaposlitvenih možnostih roditeljev, statusnih in premoženjskih razmer pri roditeljih, rojstvu drugih otrok itd. Odmera odškodnine za premoženjsko škodo v smislu rente za preživljanje otrok tako ne predstavlja zgolj računske sodbe med pokritimi in nepokritimi potrebami otrok, temveč je pri odmeri tovrstne odškodnine potrebno upoštevati načelo pravičnosti, upoštevaje vse okoliščine škodnega primera (enako sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 840/2012 z dne 2. 10. 2012).

36. Potrebne stroške za preživljanje otrok za obdobje od 1. 5. 2001 do 1. 1. 2012 je pravilno s pomočjo izvedenca finančne stroke S.L. ugotovilo prvostopno sodišče. Pri tem je izvedenec pri obračunu stroškov preživljanja otrok pravilno izhajal iz oskrbnine, katero država plačuje rejniku za otroka, pri čemer oskrbnina predstavlja sredstva za materialne stroške za otroka in denarni prejemek v znesku otroškega dodatka. Od tako ugotovljenih stroškov otroka je nadalje izvedenec pravilno odbil dejansko izplačane otroške dodatke ter prejeto in valorizirano preživnino, kar vse je tožnica prejela od države in naravnega očeta otrok za preživljanje otrok. Od ugotovljenih stroškov je prvostopno sodišče nadalje pravilno odbilo prejete zneske denarne socialne pomoči, ker tudi po presoji pritožbenega sodišča navedeni zneski denarne socialne pomoči, katera je sicer prejela tožnica, predstavljajo sredstva, ki jih je tožnica prejela zaradi preživljanja družine, torej tudi zaradi preživljanja in oskrbe otrok. Takšno pravilno stališče je prvostopno sodišče utemeljeno obrazložilo v točki 55 razlogov izpodbijane sodbe. Nasprotna pritožbena izvajanja tožeče stranke, da denarne socialne pomoči, katero je prejela tožnica, sodišče ne bi smelo upoštevati pri stroških preživljanja otrok, so neutemeljena. Neutemeljena pa so tudi pritožbena izvajanja tožene stranke zoper ugotovitev višine nastale premoženjske škode za navedeno časovno obdobje. Prvostopno sodišče je namreč na podlagi navedenega izvedenca povsem pravilno ugotovilo tudi višino nastale premoženjske škode za posamezna obdobja.

37. Na podlagi zgoraj navedenih izhodišč je tako tožnici priznati premoženjsko škodo iz naslova stroškov preživljanja dvojčkov za obdobje od 1. 5. 2001 do 31. 12. 2011. Ta v skupnem znesku znaša 13.046,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot jih je uveljavljala tožeča stranka in kot je razvidno iz izreka te sodbe. Pri prisoji zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.831,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2001 dalje, je pritožbeno sodišče upoštevalo tedaj veljavno določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z ustavno odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-267/06 in U-I-300/04, po kateri je tudi za zakonske zamudne obresti veljalo pravilo, da te nehajo teči, ko dosežejo glavnico.

38. Po spremenjeni prvostopni sodbi je pravdni uspeh obeh pravdnih strank polovičen. Upoštevaje navedeni pravdni uspeh in ker je prvostopno sodišče tožeči stranki utemeljeno in pravilno priznalo stroške postopka v skupnem znesku 10.788,22 EUR, tožen stranki pa v višini 5.474,85 EUR, je po pobotu pravdnih stroškov dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti še za 2.656,69 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

39. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka, je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. in 358. člen ZPP).

40. Toženi stranki je priznati polovičen pritožbeni uspeh in zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti za 383,30 EUR od utemeljeno priglašenih 766,60 EUR pritožbenih stroškov. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato krije sama svoje pritožbene stroške.

41. Določbe ZOR so uporabljene v skladu z določbo 1060. člena sedaj veljavnega OZ.

Op. št. (1) B. C. Steininger, „Wrongful Birth and Wrongful Life: Basic Questions“, Journal of European Tort Law, vol. 1, 2010, str. 125-155, str. 126. Op. št. (2) M. Hogg, „Damages for Pecuniary Loss in Cases of Wrongful Birth“, European Journal of Tort Law, 2010, str. 156-170. str. 160-161. Op. št. (3) Angleška sodna praksa v eni izmed najbolj odmevnih zadev na tem področju: McFarlane and Another proti Tayside Health Board, House of Lords, 2000, 2 Appeal Cases (AC) 59, kot sta to dejala Lord Millett (113f) in Lor Steyn (82f).

Op. št. (4) V. Ulfbeck/B. Askeland, „EC Tort Law and the Scandinavian Legal Family“ v H. Koziol/R. Schulze (ur.), Tort Law of the European Community, 2008, str. 489, 502. Op. št. (5) Glej denimo Entscheidungen des Schweizerischen Bundesgerichts (BGE) 132 III 359, 373; in BGH in BGHZ 76,249,255 0 NJW 1980,1451, B. C. Steininger, „Wrongful Birth and Wrongful Life: Basic Questions“, Journal of European Tort Law, vol. 1, 2010, str. 125-155, str. 131. Op. št. (6) Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok.

Op. št. (7) Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj.