Jedro

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti materialnopravnega stališča sodišča druge stopnje o neobstoju odškodninske odgovornosti zavarovancev tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici kot najemnici groba na pokopališču zaradi protipravne odtujitve bronastega kipa s tega groba.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti materialnopravnega stališča sodišča druge stopnje o neobstoju odškodninske odgovornosti zavarovancev tožene stranke za škodo, ki je nastala tožnici kot najemnici groba na pokopališču zaradi protipravne odtujitve bronastega kipa s tega groba.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 38.000,00 EUR in nepremoženjsko škodo v znesku 1.950,00 EUR, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 16. 6. 2014, ko je bil z groba na Pobreškem pokopališču v Mariboru s strani neznanih storilcev odtujen bronast kip v podobi žalujoče vdove. Kip je bil v naravni velikosti (višine 1,74 cm) in je bil po oceni izvedenca vreden 38.000,00 EUR. Tožnica je odškodninsko odgovornost uveljavljala zoper Mestno občino Maribor (v nadaljevanju MOM) in Pogrebno podjetje d.d. Oba sta imela svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženi stranki. MOM je bila nosilka gospodarske javne službe pokopališke dejavnosti, ki jo je opravljala preko koncesionarja Pogrebnega podjetja d.d. Po Odloku o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor je bilo Pobreško pokopališče razglašeno za zgodovinski spomenik. Bistvo spora v obravnavani zadevi je bilo, ali sta bila MOM in Pogrebno podjetje d.d. za varovanje pokopališča in posameznih grobov dolžna storiti več, kot sta, oziroma ali sta bila dolžna poskrbeti za takšne varnostne ukrepe, ki bi preprečili tatvino tožničinega kipa. Tožnica je zatrjevala, da sta tako MOM kot Pogrebno podjetje d.d. opustila varovanje kulturnega in zgodovinskega spomenika s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in nista storila vsega, kar je potrebno za preprečitev škode. Neskrbno ravnanje MOM predstavlja opustitev sprejetja pravnih pravil v odlokih in koncesijski pogodbi glede varovanja pokopališča kot kulturnega in zgodovinskega spomenika, kar ji nalaga že Zakon o varstvu kulturne dediščine. Odškodninska odgovornost Pogrebnega podjetja d.d. pa je podana, ker način varovanja pokopališča, kot so ga opravljali (ograja, dnevno odklepanje in zaklepanje vhodov, fizično varovanje z največ deset obhodov na mesec in video nadzor vhodov), ni bil ustrezen in ni zadostoval standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka. Po mnenju tožnice bi moralo biti na pokopališču zagotovljeno fizično varovanje 24 ur dnevno in nameščene varnostne kamere na strateških lokacijah, tako kot imajo to urejeno na pokopališču Žale v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da ni podan že temelj odškodninske odgovornosti. MOM ni mogoče očitati, da ni ravnala strokovno oziroma kot dober gospodar, kakor tudi ne, da je podana s strani MOM kakšna opustitev, ker v Odloku o pokopališkem in pogrebnem redu na območju MOM in pogodbi o koncesiji ni določil o tem, da je Pobreško pokopališče razglašeno za zgodovinski spomenik, pri čemer tožnica ni niti pojasnila vpliva vnosa takšnih določil v pravne akte. V Odloku o pokopališkem in pogrebnem redu na območju MOM so določila, ki se nanašajo na varovanje (8. in 20. člen), v Odloku o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine Maribor pa je določeno, da se varuje kompleks kot celota. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo Pogrebnega podjetja d.d kot upravljavca pokopališča pa je sodišče presodilo, da očitek tožnice o opustitvi ustreznega varovanja lahko pomeni le opustitev varovanja oziroma kršitev konkretno določenih dolžnosti, vsebovanih v ustreznih aktih. Nujni pogoj za opredelitev opustitve kot nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja je predhoden obstoj dolžnosti. Sodišče pojasni, da je ugotovilo določene dolžnosti, vendar v konkretnem primeru kršitev teh dolžnosti ni bilo. Sodišče druge stopnje takšno odločitev sodišča prve stopnje potrdi. Presodi, da tožeča stranka ni izkazala pogodbene odškodninske odgovornosti zavarovancev tožene stranke, ker ni niti zatrjevala, katera pogodbena določila naj bi bila kršena. Navedbe o tem, da naj bi z zavarovancem tožene stranke sklenila tudi shranjevalno pogodbo, pa označi za pritožbeno novoto. V zvezi z neposlovno odškodninsko odgovornostjo pritrdi pritožnici, da za nedopustno ravnanje ali opustitev ne gre samo v primeru, ko je prekršen predpis, splošne norme pravnega reda ali običajne norme obnašanja, temveč da je protipravno vsako ravnaje, katerega predvidljiva posledica je nastanek škode. Vendar je tudi po presoji sodišča druge stopnje upravljavec pokopališča z izvajanimi varnostnimi ukrepi zadostil obveznostim, ki jih ima kot pravna oseba, ki se profesionalno ukvarja z upravljanjem pokopališč (skrbnost dobrega strokovnjaka). Takšen način varovanja, kot ga zahteva tožnica, bi bil po presoji sodišča druge stopnje prezahteven ukrep, selektivno in nedosledno izvajanje fizičnega in tehničnega varovanja pa tatvin ne bi preprečilo.

2. V predlogu za dopustitev revizije tožnica takšnemu stališču sodišča druge in prve stopnje oporeka. Meni, da so podani razlogi za dopustitev revizije glede preizkusa pravilnosti materialnopravnega stališča o neobstoju odškodninske odgovornosti zavarovancev tožene stranke, ki jih v nadaljevanju konkretneje pojasni. Kot bistveno v zadevi izpostavlja pravilnost presoje, da je upravljavec pokopališča z izvajanimi varnostnimi ukrepi zadostil standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka in navede več okoliščin, ki po njeni presoji kažejo na zmotnost zavzetega stališča. Poudarja, da sta zavarovanca tožene stranke izvajala enake varnostne ukrepe tako za pokopališče Dobrava kot za Pobreško pokopališče, čeprav ima samo Pobreško pokopališče status zgodovinskega spomenika in bi torej zanj veljali strožji varnostni ukrepi. MOM kot nosilka gospodarske javne službe pogrebne dejavnosti upravljavcu pokopališča, ki je razglašeno za kulturni spomenik, tudi ni dajala navodil v zvezi z organizacijo in izvajanjem varnostnih ukrepov in ni opravljala nadzora glede primernosti varovanja. Nadalje opozarja, da sta bila v mesecu aprilu 2014 s Pobreškega pokopališča že ukradena dva, z umetnostnega vidika vredna in pomembna spomenika, vendar upravljavec pokopališča ni postrožil varnostnih ukrepov in o tem ni obvestil najemnikov, javnosti, MOM in Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kar je imelo za posledico nadaljnje odtujitve spomenikov v mesecu juniju 2014. V vseh treh primerih je šlo za bronaste skulpture žalujočih vdov. Opozarja še na neprimernost ograje, ki ni bila ustrezna za varovanje pokopališča in preprečitev tatvin. Poleg tega predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali ne gre v obravnavanem primeru uporabiti tudi določb Obligacijskega zakonika o shranjevalni pogodbi. V predlogu tožnica uveljavlja še procesne kršitve, zlasti neskrbno oceno dokazov, v zvezi s katerimi pa ne zastavi pravnega vprašanja. Po prepričanju tožnice gre v njeni zadevi za pomembna pravna vprašanja v smislu 367a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sodne prakse Vrhovnega sodišča o teh vprašanjih še ni, pravno vprašanje v zvezi s presojo primernosti varnostnih ukrepov pri izvajanju varovanja kulturnega spomenika pokopališča po standardu dobrega gospodarja in dobrega strokovnjaka pa je pomembno z vseh vidikov iz prvega odstavka 367a. člena ZPP.

3. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

4. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede v izreku opredeljenega pravnega vprašanja izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367a. člena ZPP, zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367c. člena ZPP dopustilo.