Jedro

V upravnem sporu ni mogoče izdati zamudne sodbe iz 318. člena ZPP.

Po tretjem odstavku 42. člena ZDen je priznanje odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč mogoče, če je med denacionalizacijskim upravičencem in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS o tem sklenjen sporazum.

Ker je bila odškodnina izračunana na podlagi 3. točke 4. člena Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, je neutemeljen revizijski ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava in v zvezi s tem očitek o arbitrarnem določanju vrednosti podržavljenega trajnega nasada hmeljišča. Vrednost IVTN se na podlagi 4.b člena izračuna po 3. in 4. členu Odloka. Količnik amortizacije (AM) pa je določen v 3. točki 4.b člena Odloka. Obstoj različnih stališč o uporabi določb predpisa ne pomeni spora o dejanskem stanju temveč o uporabi materialnega prava.

Postopki denacionalizacije se nanašajo na odločanje o zahtevah za denacionalizacijo in na vsebino teh zahtev. Stroške za pravno zastopanje vlagateljev zahtev za denacionalizacijo pa glede na določbe ZUP/86 nosijo stranke same.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Druga tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje združilo zadevi I U 1079/2015 (tožba prvega tožnika) in IV U 146/2015 (tožba druge tožnice) zaradi skupnega obravnavanja in odločanja (I. točka izreka), tožbi zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-69/2014/6 z dne 17. 6. 2015, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka). Z navedeno odločbo je drugostopenjski upravni organ ugodil pritožbama prvega tožnika in druge tožnice, odpravil odločbo Upravne enote Žalec št. 321-223/93 z dne 10. 11. 2014 in odločil, da se drugi tožnici vrne podržavljena parc. št. 15, k. o. A., v obliki odškodnine v obveznicah prvega tožnika v višini 2.944,38 EUR in zavrnilo zahtevi druge tožnice za povračilo stroškov postopka na prvi in drugi stopnji.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni ugovor, da bi moral upravni organ upoštevati njen primarni zahtevek za dodelitev nadomestnih zemljišč, ker med upravičencem (drugo tožečo stranko) in zavezancem za dodelitev nadomestnih zemljišč (Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije) ni bil sklenjen sporazum. Ker se je zoper odločitev organa prve stopnje pritožil tudi prvi tožnik in uveljavljal zmanjšanje zneska odškodnine oziroma celo zavrnitev zahteve za denacionalizacijo, je zavrnil tudi tožbeni očitek, da je pritožbeni organ kršil načelo prepovedi reformatio in peius. Na podlagi določb 3., 4. in 4.b člena ter 3. točke 4.č člena Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok) je zavrnil tudi tožbeno stališče o napačnem izračunu vrednosti podržavljenega hmeljskega nasada. Na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86)(1) je zavrnil tudi ugovor o napačni odločitvi zavrnitve njene zahteve za povrnitev stroškov upravnega postopka.

3. Zoper navedeno sodbo je druga tožnica vložila pritožbo in revizijo. Pritožbo je na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ki se v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu) kot nedovoljeno zavrglo že sodišče prve stopnje s sklepom I U 1079/2015-14 z dne 17. 3. 2016. 4. Dovoljenost revizije druga tožnica (v nadaljevanju revidentka) utemeljuje z navajanjem, da znaša sporna vrednost 30.858,16 EUR, ker ji je po izpodbijani odloči priznana odškodnina v vrednosti 2.944,38 EUR namesto 33.802,54 EUR. Revizijo pa vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava, zaradi česar naj bi bilo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Kršene naj bi ji bile pravice iz 14., 22., 23., 67. in 69. člena Ustave in iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

5. Sodišču prve stopnje očita, da je kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo ne da bi opravilo glavno obravnavo. Meni tudi, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo. Izpodbijana sodba pa naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Nezakonito naj bi bilo stališče, da njenemu primarnemu zahtevku za izročitev nadomestnih zemljišč ni mogoče ugoditi, saj je soglašala z izročitvijo ponujenih zemljišč z dodatno odškodnino v obliki obveznic zaradi manjše vrednosti teh zemljišč od podržavljenih.

6. Napačna naj bi bila tudi odločitev o denacionalizaciji v obliki izplačila odškodnine, saj so bile pri izračunu višine te odškodnine po njenem mnenju napačno uporabljene določbe Odloka. Navaja, da je višina odškodnine določena brez upoštevanja investicije v trajni nasad (tj. vrednosti novoposajenih sadik in novozgrajene žičnice) in z napačnim količnikom amortizacije 0,5 namesto 0,98, saj naj bi ob podržavljenju šlo za nov nasad.

7. Stališče toženke in sodišča pa naj bi tudi kršilo prepoved reformatio in peius, saj so bile predhodno izdane odločbe zanjo bolj ugodne. Upravni organ in nato sodišče naj se ne bi opredelila do vseh izpovedi prič in izvedenskega mnenja glede starosti nasada in hmeljske žičnice. Trdi, da je vrednost podržavljenega hmeljišča določena arbitrarno. Po pravilnem izračunu vrednosti podržavljene nepremičnine pa bi se po njenem mnenju izkazalo, da ob podržavljenju prejeta odškodnina ni presegla 30 % njene vrednosti, zaradi česar je upravičena do odškodnine v celotni vrednosti podržavljene nepremičnine.

8. Tudi odločitev sodišča glede povrnitve stroškov denacionalizacijskega postopka naj bi bila samovoljna in arbritrarna, saj naj bi bila do povračila teh stroškov upravičena na podlagi jasnih določb 114. člena ZUP. Meni, da je upravičena do povračila stroškov, ker je stroške povzročila nasprotna stranka, ki naj bi z nasprotovanjem denacionalizaciji povzročila postopek. Tudi sicer naj bi bila upravičena do povračila stroškov, saj je v postopku uspela. Navaja še razloge zaradi katerih naj bi bilo njeno zastopanje po odvetniku nujno. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in uveljavlja povrnitev stroškov upravnega in sodnega postopka.

9. Toženka na revizijo ni obrazloženo odgovorila.

K I. točki izreka:

10. Revizija ni utemeljena.

11. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je v obravnavani zadevi sporna višina odškodnine za podržavljeno nepremičnino, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, ta pa presega 20.000,00 EUR, saj znaša 30.858,16 EUR.

12. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

13. Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo, ker naj bi bil odgovor toženke prepozen. ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Primerna uporaba pa ne pomeni dobesedne uporabe, ampak uporabo ob upoštevanju narave upravnega spora in njegovih razlik glede na pravdni postopek. Zamudna sodba, kot jo ureja ZPP, temelji na opustitvi zakonske dolžnosti podati odgovor na tožbo. Ta vidik pa ZUS-1 ureja drugače, saj v 38. členu ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo. Predvideva le, da sodišče pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam (prvi odstavek) in da določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od trideset dni (drugi odstavek), pri čemer mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če jih ne pošlje niti na novo zahtevo ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (tretji odstavek). Iz navedenega izhaja, da mora toženka poslati upravne spise, lahko pa izkoristi možnost in na tožbo odgovori. Ker je odgovor pravica in ne dolžnost, odločitev toženke, da je ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe. Uporaba določb ZPP o zamudni sodbi v upravnem sporu bi zato pomenila neprimerno uporabo, saj ne bi upoštevala, da odsotnost odgovora oziroma njegova vsebinska neobrazloženost v upravnem sporu ne pomeni kršitve dolžnega ravnanja ampak način uresničevanja pravice (podrobneje je Vrhovno sodišče to stališče že obrazložilo v sodbi I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016).

14. Vprašanje odločanja pritožbenega upravnega organa v revidentkino škodo se nanaša na pravilnost in zakonitost postopka odločanja upravnega organa, kar ni predmet revizijske presoje (85. člen ZUS-1), razen če je sodišču prve stopnje v zvezi s tem mogoče očitati kršitev določb ZUS-1. Tega pa revidentka v reviziji niti ne zatrjuje. Kolikor se očitek o neobrazloženosti sodbe nanaša na to vprašanje pa je ta neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje na enak tožbeni očitek odgovorilo in v 14. točki obrazložitve pojasnilo, da je pritožbeni organ smel spremeniti odločitev v revidentkino škodo, saj sta se zoper prvostopenjsko odločbo pritožili obe stranki (prvi tožnik in revidentka).

15. Revidentkino mnenje, da bi moralo biti ugodeno njenemu primarnemu zahtevku za vrnitev nadomestnih zemljišč, pa temelji na njenem zmotnem prepričanju, da so v tej zadevi za tako obliko denacionalizacije izpolnjeni pogoji. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je po tretjem odstavku 42. člena ZDen priznanje odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč mogoče, če je med denacionalizacijskim upravičencem in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS o tem sklenjen sporazum. Da v obravnavanem primeru do sporazuma ni moglo priti, izhaja že iz revidentkinih navedb, da se je strinjala s ponujenimi zemljišči s tem, da se ji izplača še dodatna odškodnina v obliki obveznic. Omenjeni sklad namreč ni zavezanec za izplačilo odškodnine v obliki obveznic, zato revidentkino strinjanje z zemljišči, ki jih je ponudil ta sklad ni moglo pomeniti sklenitve sporazuma iz 42. člena ZDen. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovitvi upravnega organa, da med revidentko in skladom sporazum ni bil sklenjen, pritrdilo tudi ob upoštevanju revidentkine navedbe v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2016, da "do poravnave ni prišlo", ker ji sklad ni ponudil nadomestnih zemljišč v zahtevani vrednosti in ni ponudil povrnitve stroškov postopka. Očitek o nezakonitosti stališča, da zahtevku za nadomestna zemljišča ni mogoče ugoditi, ker med revidentko in zavezancem za vrnitev nadomestnih zemljišč ni bil sklenjen sporazum, je torej neutemeljen.

16. Iz dejanskega stanja zadeve, ugotovljenega v upravnem postopku, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1) in med strankama ni sporno, med drugim izhaja, da je bilo revidentki podržavljeno zemljišče s hmeljskimi sadikami in sodobno hmeljsko žičnico, torej sodoben trajni nasad. Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 95/2009 z dne 10. 11. 2010 (ko je prvič odločalo v tej zadevi) pojasnilo, da je za izračun vrednosti takega nasada v postopkih denacionalizacije treba uporabiti formulo iz 3. točke 4.č člena Odloka. Izračun vrednosti po tej formuli je namreč določen prav za sodobne trajne nasade, kar pomeni, da so v njej lastnosti takega nasada že upoštevane. Ker je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je bila odškodnina izračunana na tej podlagi, je neutemeljen revizijski ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava in v zvezi s tem očitek o arbitrarnem določanju vrednosti podržavljenega hmeljišča. 17. Glede na revizijske navedbe Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da se po navedeni določbi 4.č člena vrednost sodobnega trajnega nasada izračuna po formuli VSTN = (IVTN x KVI x AM) + (IVTN x KVZ) in ne po formuli iz 1. točke 4.č člena Odloka, ki velja za druge trajne nasade, in ki zato vključuje še količnik manjše vrednosti tehnologije investicije (KMVT, kot ga opredeljuje 4.b člen Odloka) iz 2. točke 4.b člena Odloka. Revidentka niti ne trdi, da izračun vrednost obravnavanega nasada ne bi bila izračunana po formuli iz 3. točke 4.č člena, le zmotno meni, da je bila napačno upoštevana vrednost IVTN, ker da vrednost, ki je bila upoštevana, ne vključuje vrednosti trajnega nasada. Vrednost IVTN je namreč po 4.b členu Odloka opredeljena kot vrednost trajnega nasada in je zato tudi element formule tako za izračun vrednosti trajnega nasada (VPN iz 1. točke 4.č člena) kot formule za izračun vednosti sodobnega trajnega nasada (VSTN iz 3. točke istega člena). Razlika med trajnim nasadom in sodobnim trajnim nasadom se zato ne odraža v tem elementu formule, temveč v količniku KMVT, ki znižuje vrednost in ga zato ni v formuli za sodoben trajni nasad.

18. To izhaja tudi iz opredelitve vrednosti IVTN, saj se ta na podlagi 4.b člena izračuna po 3. in 4. členu Odloka. Drugi odstavek 3. člena določa, da se vrednost zemljišča izračuna tako, da se površina zemljišča pomnoži s količnikom iz priloge 1, ki je sestavni del tega odloka. V navedeni prilogi so določeni količniki zemljišč glede na katastrski okraj, v katerem zemljišče leži, ter glede na katastrski razred in katastrsko kulturo zemljišč v posameznem okraju. Člen 4 pa določa izhodiščno vrednost zemljišča (3,94 DEM). To pomeni, da se vrednost IVTN izračuna na podlagi površine zemljišča, količnika, ki je v prilogi 1 že določen glede na katastrski okraj, v katerem to zemljišče leži in glede na katastrski razred in kulturo tega zemljišča, in izhodiščne vrednosti, določene v 4. členu Odloka. Če v obravnavanem primeru ne bi šlo za sodoben trajni nasad, bi bila njegova vrednost izračunana še z upoštevanjem količnika 0,5 (KMVT), ki ga za hmeljišča določa 2. točka 4.b člena Odloka. Uveljavljanje vrednosti zemljišč, izračunane po drugačnih metodah, za kar se zavzema revidentka, torej nima pravne podlage.

19. Enako velja za revizijska stališča glede upoštevanja količnika amortizacije (AM). Tudi ta je v 3. točki 4.b člena določen za vsa zemljišča, ne glede na dejansko starost nasada in investicij vanj. V zvezi s sicer posplošenimi očitki o kršitvah 33. in 69. člena Ustave pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je Ustavno sodišče v več svojih odločbah poudarilo, da zakonodajalec Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni zasnoval na institutu civilnega prava - vzpostavitvi prejšnjega stanja - in da na podlagi denacionalizacije tudi ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava. Že v sklepu U-I-169/02 z dne 8. 5. 2003 je prav na podlagi tega stališča kot očitno neutemeljene zavrnilo tudi očitke o kršitvah 33. in 69. člena Ustave, ker naj odškodnine, določene v denacionalizacijskih postopkih, ne bi dosegale tržnih vrednosti. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo in razlogi zanjo pa samo po sebi tudi ne more utemeljiti zatrjevanih kršitev človekovih pravic iz 14., 23., 67. in 69. člena Ustave.

20. V obravnavani zadevi je bilo pri izračunu vrednosti podržavljenega zemljišča na podlagi 3. točke 4.č člena Odloka upoštevano, da je šlo za sodoben trajni nasad, dejstva o dejanski starosti hmeljišča in dokazi zanje pa za izračun vrednosti po predpisih, ki veljajo za določanje vrednosti podržavljenega premoženja v postopkih denacionalizacije, niso pravno odločilni. Zato so neutemeljeni tudi revizijski očitki o napačnem stališču sodišča glede tega vprašanja in o kršitvah pravil postopka, ker sodišče ni opravilo glavne obravnave.

21. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče odločilo brez glavne obravnave kljub temu, da je med strankama spor o dejanskem stanju glede vrednosti nacionalizirane nepremičnine. Iz prej povedanega je razvidno, da je način ugotavljanja vrednosti podržavljenih kmetijskih zemljišč predpisan z Odlokom. Odlok je podzakonski predpis, ki ga je Vlada Republike Slovenije izdala na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen. Obstoj različnih stališč o uporabi določb predpisa pa ne pomeni spora o dejanskem stanju temveč o uporabi materialnega prava.

22. Po predpisanem načinu ugotavljanja vrednosti kmetijskih zemljišč v postopkih denacionalizacije je treba ugotavljati le dejstva o površini podržavljenega zemljišča, njegovi legi, katastrskem razredu, katastrski kulturi in ali je šlo za trajni ali za sodoben trajni nasad. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo revidentki podržavljeno zemljišče s parc št. 15 k. o. A. v izmeri 13.034 m2, ki je bilo ob času podržavljenja hmeljišče 5. razreda, in da je šlo za sodoben trajni nasad. Nobenemu izmed teh dejstev revidentka v tožbi ni ugovarjala, kar pomeni, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izračun vrednosti podržavljenega zemljišča, med revidentko in toženo stranko ni sporno. Če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, ni sporno, pa sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odloči brez glavne obravnave (na seji). Očitek o bistveni kršitvi določb ZUS-1, 14., 22. in 23. člena Ustave in 6. člena EKČP je po navedenem neutemeljen, saj temelji na revidentkinem zmotnem prepričanju, da je v obravnavani zadevi sporno dejansko stanje, na katerem temelji odločitev.

23. Neutemeljen je tudi očitek, da je stališče sodišča, da revidentka ni upravičena do povrnitve stroškov denacionalizacijskega postopka nezakonito, samovoljno in arbitrarno. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, ki se lahko začne le po volji vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, in da v obravnavanem primeru ne gre za postopek, v katerem bi bilo udeleženih več strank z nasprotnimi interesi. Pri tem se je sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 190/2001 z dne 21. 3. 2002, v kateri je Vrhovno sodišče to stališče že obrazložilo. Določb ZUP/86 o stroških pa ni mogoče razlagati tako kot jih razlaga revidentka, da je postopek denacionalizacije "zakrivila" država z nacionalizacijo, ki je nato terjala izvedbo denacionalizacijskih postopkov. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi I Up 566/2002 z dne 28. 5. 2003 se poprava krivic, ki je bila sicer podlaga za sprejem ZDen, v postopkih denacionalizacije nanaša na odločanje o zahtevah za denacionalizacijo in na vsebino teh zahtev, ne pa na stroške za pravno zastopanje vlagateljev zahtev za denacionalizacijo, ki jih glede na navedene določbe ZUP/86 nosijo same stranke.

24. Zato Vrhovno sodišče tudi v obravnavanem primeru pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da po določbah ZUP/86,(2) v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, kakršen je tudi obravnavani, ta (aktivna) stranka nosi svoje stroške pravnega zastopanja (114. člen ZUP/86). O tem obstaja tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (poleg že navedenih še npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 657/2003 z dne 8. 6. 2005). Kolikor pa revidentka svoje ugovore utemeljuje na določbah 114. člen ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl.), Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se določbe ZUP glede na njegov 324. člen ne uporabljajo za zahteve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona že v teku. Po določbah 114. člena ZUP/86 pa bi bila revidentka tudi ob stališču, da so denacionalizacijski zavezanci stranke z nasprotnimi interesi, upravičena le do potrebnih in opravičenih stroškov (drugi in tretji odstavek 114. člena ZUP/86). Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče pritrdilo tudi oceni upravnega organa, da pravno zastopanje revidentke v upravnem postopku ni bilo potrebno, ker ji je zaradi njene starosti in zdravstvenega stanja že postavljena stalna skrbnica, ki skrbi za njene pravne interese.

25. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

26. Ker revidentka z revizijo ni uspela, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Uradni list SFRJ št. 47/86 - prečiščeno besedilo, 83/89, RS 17/91, 4/92, 55/92

(2) Ki se v denacionalizacijskih postopkih uporablja na podlagi drugega odstavka 6. člena ZDen.