Jedro

Dodelitev nadomestnih zemljišč je le ena izmed oblik vračila premoženja v obliki odškodnine in ne gre, kot to napačno meni tožnica, za način vračila premoženja v naravi, ki ga kot primarno obliko vračila res določa ZDen (2. člen). Ker pa je druga tožnica kot podredni zahtevek postavila izplačilo odškodnine v obveznicah prvega tožnika, z odločitvijo o priznanju odškodnine v obveznicah prvega tožnika organ ni kršil določb ZDen, po tem, ko je ugotovil, da plačilo odškodnine v obliki dodelitve nadomestnih zemljišč po 42. členu ZDen ni možno in je zato sledil postavljenemu podrednemu zahtevku druge tožnice.

V denacionalizacijskem postopku se vrednost premoženja izračuna na podlagi določb ZDen oziroma na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, med drugim tudi na podlagi navedenega Odloka. Ugotovitev vrednosti premoženja po metodologijah, ki jih ZDen ne predpisuje, zato v denacionalizacijskem postopku ne more biti podlaga za odločanje.

Po 114. členu ZUP/86 (ki se po 6. členu ZDen uporablja v postopkih denacionalizacije) vsaka stranka trpi praviloma sama svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka. Stroški za pravno zastopanje se povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno. V obravnavanem primeru ne gre za postopek, v katerem bi bilo udeleženih več strank z nasprotnimi interesi. Pravno zastopanje v upravnem postopku ni predpisano in praviloma ni potrebno, zato pride v poštev le v primeru, ko gre za postopek, v katerem je udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi. V tem primeru pa za tak postopek ne gre.

Izrek

I. Zadevi I U 1079/2015 in IV U 146/2015 se zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združita in se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1079/2015. II. Tožbi se zavrneta.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopni organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbama prvega tožnika in druge tožnice in odpravilo dopolnilno odločbo Upravne enote Žalec (v nadaljevanju prvostopni organ), št. 321-223/93 z dne 10. 11. 2014 (1. točka izreka), odločilo, da se upravičenki A.A. vrne podržavljena parc. št. 519, travnik 5 v izmeri 13034 m2, vl. št. 541, k.o. …, v obliki odškodnine v obveznicah prve tožnice v višini 5.758,71 DEM oziroma 2.944,38 EUR, ki jih je prvi tožnik kot zavezanec dolžan izročiti upravičenki – drugi tožnici v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka), zavrnilo zahtevo druge tožnice za povračilo stroškov postopka na prvi stopnji (3. točka izreka) in zavrnilo zahtevo druge tožnice za povračilo stroškov pritožbenega postopka (4. točka izreka). V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da gre v zadevi za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 519, travnik 5, v izmeri 13034 m2, k.o. …, ki je bilo drugi tožnici podržavljeno na podlagi arondacijske odločbe z dne 20. 4. 1963 in iz katere izhaja, da je druga tožnica prejela za podržavljeno zemljišče denarno odškodnino v znesku 764.952 din, pri čemer je odškodnina za zemljišče znašala 364.952 din, odškodnina za hmeljsko žičnico 340.000 din, odškodnina za hmeljske sadike pa 60.000 din. V zadevi je med drugim odločalo že Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 95/2009 ter na podlagi tega sklepa Upravno sodišče, ki je s sodbo, IV U 255/2010 z dne 8. 11. 2011, zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek z navodili. Drugostopni organ je uvodoma navedel, da sicer drži, da je druga tožnica zahtevala vračilo premoženja v obliki nadomestnih zemljišč, vendar njenemu zahtevku organ ni mogel slediti. Sporazum med upravičenko in zavezancem o vrnitvi nadomestnega zemljišča namreč ni bil predložen (tretji odstavek 42. člena Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen), ker poskusi za sklenitev sporazuma niso bili uspešni. Prvostopni organ je torej pravilno postopal, ko je po tej ugotovitvi odločil o vračilu v obliki obveznic prvega tožnika. Iz sodbe U 1/2005 izhaja, da je treba v tej zadevi kljub drugačni opredelitvi kulture zemljišča v katastru upoštevati, da je bil očitno podržavljen hmeljski nasad, četudi ta kultura v času podržavljenja sploh ni obstajala in je bila vpisana v kataster šele leta 1979. Tako je treba ravnati tudi glede na 4. b člen Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Kot pa izhaja iz dosedaj izdanih sodb, obstoj hmeljišča s hmeljsko žičnico in hmeljskim nasadom sploh ni vprašljiv in je treba razčistiti le vprašanje, za kakšen sistem nasada je šlo – trajni ali sodobni trajni nasad. Drugostopni organ se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da gre za sodoben trajni nasad, kar je bilo ugotovljeno s pričami, to ugotovitev pa potrjuje tudi pridobljena razlaga sodobnega trajnega hmeljskega nasada in trajnega hmeljskega nasada Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije z dne 13. 7. 2012. Prvostopni organ je napačno izračunal vrednost po Odloku, ker je pri izračunu napačno upošteval posebej še ocenitev stroškov materiala in dela za postavitev lesene žičnice za hmelj v višini 37.147,00 DEM, s tem pa dvakrat obračunal vrednost investicije. Pravilen izračun vrednosti sodobnega trajnega nasada je tako po formuli iz 3. točke 4. č člena Odloka 23.545,79 DEM. Odškodnina v višini 764,952 din, ki jo je druga tožnica prejela ob podržavljenju, znaša po Odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju Odredba) 10.199,36 USD oziroma 9.094,39 EUR oziroma 17.787,08 DEM. Ta odškodnina se, ker predstavlja 75,5 % vrednosti podržavljenega premoženja, upošteva, zato je druga tožnica upravičena do odškodnine v višini 2.944,38 EUR. V zvezi z zavrnitvijo zahtev druge tožnice za povrnitev stroškov postopka pa je drugostopni organ navedel, da zastopanje po odvetniku ni bilo nujno, prav tako pa o stroških ne more odločati po načelu uspeha. Gre za postopek denacionalizacije, ki se začne na podlagi zahteve upravičenca do denacionalizacije in je tako odločitev o tem, ali bo uvedbo postopka predlagal ali ne, stvar volje upravičenca. Sodna praksa pa se je tudi postavila na stališče, da niti država niti zavezanec nista nasprotna stranka vlagatelju zahteve za denacionalizacijo (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 190/2001 z dne 21. 3. 2002).

2. Prvi tožnik je vložil tožbo, v kateri je navedel, da organ ni upošteval poglavitnega pritožbenega razloga in sicer, da parcele ni mogoče vrednotiti kot hmeljišče. Tako tudi novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, II Ips 210/2013 z dne 30. 1. 2014. V aktu o podržavljenju je sicer res navedena žičnica in hmeljske sadike, vendar zgolj na podlagi tega dejstva še ni mogoče skleniti, da je bila takšna tudi katastrska kultura. Poleg tega za določitev vrednosti ne zadostuje le podatek o katastrski kulturi, temveč je pomemben tudi podatek o katastrskem razredu. Tega podatka pa v zadevi ni, pač pa je bilo avtomatsko upoštevano, ker je bila parcela travnik 5, da gre za hmeljišče 5. Če bi organ cenil parcelo kot travnik 5, bi po Odloku vrednost znašala 12.222,24 DEM, kar pomeni, da bi odškodnina, dana ob podržavljenju presegla 100 % vrednosti podržavljenega premoženja in pogoji za denacionalizacijo ne bi bili podani. Prvi tožnik je zato predlagal, da sodišče odločbo odpravi in jo vrne toženki v ponovni postopek.

3. Druga tožnica je v tožbi uvodoma izpostavila, da je v tej zadevi naslovno sodišče odločalo že petkrat, nazadnje s sodbo, IV U 255/2010. Organ ponovno ni sledil napotilom sodišč. Takšno ravnanje je nedopustno, zato druga tožnica predlaga, da sodišče o zadevi odloči meritorno. Druga tožnica izpodbija drugostopno in prvostopno odločbo v celoti, uveljavlja vse tožbene razloge. Organ ni upošteval, da je druga tožnica primarno uveljavljala vrnitev v obliki nadomestnih zemljišč. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je drugi tožnici ponudil nepremičnini s parc. št. 331, travnik v izmeri 126 m2 in parc. št. 332/1, njiva v izmeri 3530 m2, k.o. …. Ker pa ti dve nepremičnini ne dosegata vrednosti nacionalizirane nepremičnine, je druga tožnica terjala za preostanek odškodnino v obliki obveznic. Tako bi moral organ takemu zahtevku ugoditi, ker pa ni, je kršil ZDen. Četudi pa takšna odločitev ni nezakonita, pa je drugostopni organ odločil v škodo druge tožnice in s tem tudi kršil njene ustavne pravice (14., 23., 67. in 69.člen Ustave). Toženka je napačno uporabila določbe Odloka. Po 4. b členu vrednost trajnega nasada predstavlja vsota vrednosti zemljišča in investicije v trajni nasad (IVTN), ki se nato še korigira s količniki iz 4. c in 4. č člena. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da znaša vrednost samega zemljišča brez investicije 33.636,85 DEM, dodatna vrednost investicije v trajni nasad z leseno žičnico pa še nadaljnjih 37.147,00 DEM, skupaj torej 70.783,84 DEM. Drugostopni organ pa je napačno upošteval, kot da je bilo drugi tožnici nacionalizirano le zemljišče, ni pa upošteval vrednosti, ki jo predstavlja investicija v sadike in žičnico. Drugostopni organ je s tem ravnal ne samo v nasprotju s četrtim in petim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), temveč je kršil načelo prepovedi reformatio in peius. Prav tako zaradi sodobnosti nasada ni podlage za odbitek zaradi manjše vrednosti tehnologije in znaša količnik 1, kot je na to opozoril že izvedenec. Prav tako ni podlage za 0,4 količnik amortizacije, saj bi ta količnik pomenil, da je bila investicija v času denacionalizacije že 50 % amortizirana. Uporaba tega količnika pride v poštev le, ko v postopku ni mogoče ugotoviti dejanske starosti investicije in je za te primere pač uporabljen količnik 50 %. V tej zadevi pa je tudi po izvedencu ugotovljeno, da je šlo za praktično nov nasad in novo žičnico, ob nacionalizaciji staro le 3 leta in je treba uporabiti količnik 0,89. Šlo je za moderni hmeljski nasad z leseno hmeljsko žičnico, kar je tehnologija, ki se še danes uporablja. Življenjska doba takih nasadov znaša 27 let. Ker je bila ob podržavljenju dejanska starost 3 leta, to pomeni, da je bila življenjska doba še 89 %, posledično pa je treba uporabiti količnik 0,89. Enako izhaja tudi iz pisnega poročila Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo. Ker organ tega ni upošteval, je kršil 8. in 10. člen ZUP. Mnenje izvedenca je treba v tem primeru uporabiti, ker gre za dejansko vprašanje (dejanska vrednost premoženja) in ne za vprašanje uporabe prava. Toženka tudi izhaja iz dveh napačnih vidikov pri izračunu odškodnine in sicer v izračunu vrednosti prejete odškodnine ob podržavljenju kot vrednost upošteva poleg zneskov za zemljišče tudi znesek za žičnico in znesek za sadike, ko pa podaja zaključen vrednosti odškodovanja ob podržavljenju, pa upošteva le eno postavko, vrednost samega zemljišča. To predstavlja nasprotje med razlogi, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Toženka povsem ignorira dejansko vrednost hmeljskih sadik in žičnice kot gradbenega objekta. S tem je toženka kršila tudi načelo enakosti obravnavanja in enakopravnosti. Neenakost obravnavanja je v tem, da v primeru, ko vračilo v naravi ni možno, upravičenec prejme manjšo odmeno, kot če dobi premoženje v naravi, ki se lahko proda na trgu po dejanski vrednosti. Organ bi moral upoštevati izračun, kot ga je opravil izvedenec in bi morala biti vrednost 66.112,02 DEM oziroma 33.802,54 EUR. To pa pomeni, da druga tožnica ni prejela niti 30 % vrednosti premoženja ob nacionalizaciji in je zato upravičena do celotne vrednosti. Torej poleg ponujenih nepremičnin, katerih vrednost skupaj znaša 8.501,31 EUR, je druga tožnica upravičena še do odškodnine v obliki obveznic v višini 31.468,56 EUR. Podredno pa je druga tožnica predlagala, da se ji prizna odškodnina v višini 39.969,87 EUR v obliki obveznic. Nezakonita je tudi odločitev, da se ji ne priznajo stroški postopka. 114. člen ZUP je jasen. Denacionalizacijski zavezanci so podaljšana roka države, torej tiste države, ki je zakrivila nacionalizacijo, zato ni res, da nasprotna stranka ni povzročila tega stanja. S tem, ko je zahtevku nasprotovala, pa je povzročala stroške. Tudi pa če druga tožnica ne bi bila upravičena terjati stroškov od nasprotne stranke, pa jih je upravičena terjati od Republike Slovenije, ker je jasno, da je z zahtevkom uspela. Gre dejansko za obnovo nacionalizacijskega postopka, postopek je zakrivila Republika Slovenija in zato ji mora povrniti stroške. To tudi nasprotuje ustavnemu načelu enakosti, ker isti vlagatelji, o katerih zahtevkih se odloča pred rednim sodiščem, stroške dobijo povrnjene. Zastopanje po odvetniku je bilo tudi nujno. Druga tožnica je ostarela oseba, postavljena pod skrbništvo, prava neuka stranka, gre za zapleteno pravno zadevo. Tako tudi Višje sodišče v Celju, Cp 24/2001 z dne 19. 6. 2002. Sicer se je pa glede stroškov postavilo tudi sodišče v sodbi, U 1/2005. Druga tožnica je zato predlagala, da se odločbi odpravita, primarno naj sodišče odloči, da je Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov dolžan drugi tožnici izročiti v last in posest bremen prosti nepremičnini s parc. št. 331, travnik v izmeri 126 m2, in parc. št. 332/1, njiva v izmeri 3530 m2, obe k.o. …, in ji v tam namen izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo, v roko 15 dni pod izvršbo, v nasprotnem primeru to listino nadomesti ta odločba, prvi tožnik je dolžan kot nadaljnjo odškodnino drugi tožnici izročiti obveznice v višini 31.468,56 EUR, v treh mesecih od pravnomočnosti te odločbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od navedenega zneska od poteka treh mesecev od pravnomočnosti odločbe, dalje do plačila, pod izvršbo, oziroma podredno, prvi tožnik je dolžan drugi tožnici izročiti odškodnino v obliki obveznic v višini 39.969,87 EUR v treh mesecih od pravnomočnosti te odločbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od navedenega zneska od poteka treh mesecev od pravnomočnosti odločbe, dalje do plačila, pod izvršbo, v obeh primerih pa so toženka, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov in prvi tožnik solidarno dolžni drugi tožnici povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Priglasila je tudi stroške upravnega spora.

4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, je pa opozorila na obe zadevi, poslala je upravne spise.

5. Stranka z interesom A.A. v zadevi I U 1079/2015 je v odgovoru na tožbo povzela svojo tožbo, ki jo je podala v zadevi IV U 146/2015, prerekala vse navedbe tožnika v tej zadevi, predlagala zavrnitev tožbe in naložitev stroškov postopka tožniku, ki jih je tudi specificirala.

6. Stranka z interesom A. v zadevi IV U 146/2015 je opozoril na tožbo v zadevi I U 1079/2015 in predlagal, da se zadevi obravnavata skupno.

K I. točki izreka:

7. Ker se v zadevah izpodbija isti upravni akt, je sodišče na podlagi 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) združilo zadevi I U 1079/2015 in IV U 146/2015 v skupno obravnavanje in odločanje. Ker je bila tožba v zadevi I U 1079/2015 vložena prej kot v zadevi IV U 146/2015, se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1079/2015. K II. točki izreka:

8. Tožbi nista utemeljeni.

9. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se zato, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, ki jih je organ navedel v svoji odločitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami prvega tožnika in druge tožnice pa še dodaja:

10. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o obliki in višini odškodnine, ki gre upravičenki – drugi tožnici za podržavljeno nepremičnino s parc. št. 519, travnik 5 v izmeri 13034 m2, vl. št. 541, k.o. ….

11. Prvi tožnik meni, da organ obravnavane nepremičnine ne bi smel vrednotiti kot hmeljišče glede na vpisano vrsto rabe v katastru ob podržavljenju, pri čemer se sklicuje na novejšo sodno prakso – sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 210/2013 z dne 30. 1. 2014. Iz citiranega sklepa med drugim izhaja, da je opredelitev vrste rabe izpodbojna, vendar pa je to mogoče dokazati le s strokovnim mnenjem, izdelanim na način, kot se ugotavlja vrsta rabe zemljišč, ki bi bilo lahko podlaga za vpis takega podatka v uradnih katastrskih evidencah. Uvrstitev zemljišča v določeno kulturo je strokovni postopek, ki ga mora izvesti pooblaščena oseba, zato se drugačna vrsta rabe, kot je navedena v katastru, ne more dokazovati s pričami.

12. Po presoji sodišča je druga tožnica uspela izpodbiti opredelitev vrste rabe obravnavane nepremičnine parc. št. 519 v katastru (in čemur je organ zato tudi pravilno sledil) kot travnika 5. Že iz odločbe o podržavljenju jasno izhaja, da so se na podržavljeni nepremičnini nahajale hmeljske sadike in žičnica, iz česar torej jasno izhaja, da je bilo ne glede na uradno opredelitev vrste rabe ob podržavljenju podržavljeno zemljišče z drugačno vrsto rabe, kot je to izhajalo iz evidence v katastru, kar je z določitvijo in priznanjem odškodnine tudi za hmeljske sadike in žičnico (poleg odškodnine za samo zemljišče) priznal oziroma potrdil tudi takratni državni organ, ki je obravnavano zemljišče podržavil. To potrjuje tudi v tem postopku izdelano izvedeniško mnenje izvedenca B.B. (ki ga je v postopku predložila kot dokaz druga tožnica in katerega je organ tudi ovrednotil v skladu s 191. členom ZUP/86), posredno pa tudi zaslišane priče v postopku, tako, da ne drži, da je drugačna vrsta rabe izkazana le s pričami, kot meni prvi tožnik. Nenazadnje pa iz sodnih odločb, izdanih v zvezi z obravnavanim postopkom, torej konkretno nepremičnino, tudi izhaja, da naslovno sodišče in Vrhovno sodišče RS pritrjujeta ugotovitvi organa o vrsti rabe obravnavane nepremičnine kot hmeljišča (sodba, U 1/2005 z dne 8. 11. 2005, sklep Vrhovnega sodišča RS, X Ips 95/2009 z dne 10. 11. 2010, sodba, IV U 255/2010 z dne 8. 11. 2011). Organ pa je tudi pravilno upošteval katastrski razred 5 za hmeljišče, ker ta katastrski razred izhaja iz odločbe o podržavljenju. Glede na povedano pa je drugostopni organ pri izračunu vrednosti odškodnine, ki upravičenki gre glede na 72. člen ZDen, upošteval ne samo dano odškodnino za zemljišče, temveč tudi odškodnino, ki jo je upravičenka prejela za postavki hmeljske sadike in žičnica, in jo odštel od ugotovljene vrednosti podržavljenega premoženja.

13. Druga tožnica uvodoma meni, da bi organ glede na podani primarni zahtevek druge tožnice za dodelitev nadomestnih zemljišč in ob upoštevanju, da vrednost predlaganih nadomestnih zemljišč ni dosegala vrednosti podržavljene nepremičnine, moral odločiti tako, da bi drugi tožnici priznal odškodnino v obliki nadomestnih zemljišč, za razliko do celotne vrednosti podržavljenega zemljišča pa bi ji moral priznati odškodnino v obveznicah prvega tožnika. Že drugostopni organ je drugi tožnici pojasnil, da je priznanje odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč po tretjem odstavku 42. člena ZDen možno, če je med upravičencem in zavezancem za dodelitev nadomestnih zemljišč Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS sklenjen sporazum, do česar v obravnavani zadevi ni prišlo. Tako določa tudi citirani tretji odstavek 42. člena ZDen, ki pravi, da se v primerih iz prvega odstavka tega člena (torej, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža, gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen) upravičenec in zavezanec lahko sporazumeta, da da zavezanec upravičencu nadomestno nepremičnino. Iz podatkov spisa (natančneje: pripravljalne vloge druge tožnice z dne 30. 10. 2006) pa tudi izhaja, da do sklenitve poravnave med drugo tožnico in Skladom ni prišlo, ker, kot je tožnica navedla, ''Sklad ni ponudil nadomestnih zemljišč v zahtevani vrednosti, prav tako ni ponudil povrnitve stroškov postopka, kar vse je razlog, da do poravnave ni prišlo''. Tožbeni ugovor, da je druga tožnica soglašala z vračilom ponujenih nepremičnin, tako ne drži popolnoma. Sodišče še dodaja, da je dodelitev nadomestnih zemljišč ''le'' ena izmed oblik vračila premoženja v obliki odškodnine in ne gre, kot to napačno meni tožnica, za način vračila premoženja v naravi, ki ga kot primarno obliko vračila res določa ZDen (2. člen). Ker pa je druga tožnica kot podredni zahtevek postavila izplačilo odškodnine v obveznicah prvega tožnika, z odločitvijo o priznanju odškodnine v obveznicah prvega tožnika organ ni kršil določb ZDen, po tem, ko je ugotovil, da plačilo odškodnine v obliki dodelitve nadomestnih zemljišč po 42. členu ZDen ni možno in je zato sledil postavljenemu podrednemu zahtevku druge tožnice.

14. Druga tožnica tudi ugovarja, da je drugostopni organ odločal v njeno škodo in s tem zagrešil bistveno kršitev določb postopka in kršil tožničine ustavne pravice, ko je napačno uporabil določbe Odloka pri izračunu vrednosti podržavljene nepremičnine. Uvodoma sodišče ugotavlja, da sta se zoper prvostopno odločbo pritožili obe stranki – prvi tožnik in druga tožnica. Že iz tega razloga ni mogoče pritrditi drugi tožnici, da je drugostopni organ kršil načelo prepovedi reformatio in peius, s tem, ko je drugi tožnici priznal manjši znesek odškodnine, saj je prvi tožnik to – torej priznanje manjšega zneska odškodnine oziroma celo zavrnitev zahteve za denacionalizacijo zaradi nad 100 % vrednosti podržavljenega premoženja dane odškodnine – uveljavljal in je imel drugostopni organ podlago, da je v okviru preveritve pritožbenih navedb ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja ter materialnopravnih določb, ki veljajo za ta primer, tako tudi odločil. 15. V zvezi z zatrjevanim napačnim izračunom vrednosti podržavljene nepremičnine pa sodišče ugotavlja naslednje: - po 4. b členu Odloka vrednost trajnega nasada, izračunana po 3. in 4. členu tega odloka (IVTN), predstavlja skupno vrednost zemljišča in investicije v sodoben trajni nasad v prvem letu rodnosti, ki pa se korigira glede na količnik vrednosti zemljišča (KVZ), količnik vrednosti investicije (KVI), količnik manjše vrednosti tehnologije investicije v času podržavljenja glede na sodoben nasad (KMVT) in količnik amortizacije (AM).

16. Že iz citirane določbe izhaja, da je v po tej formuli izračunani vrednosti trajnega nasada upoštevana vrednost investicije in ne zgolj zemljišča, ki pa je nato še korigirana z v nadaljnjih določbah Odloka predpisanimi količniki. Takšno razlago potrjuje ne že sama jezikovna razlaga citirane določbe, temveč tudi v Prilogi I k Odloku predpisani količniki za zemljišča po katastrskih okrajih, katastrskih razredih in katastrskih kulturah, ki so za hmeljišče drugačni (višji) od količnika za npr. travnik. Prvostopni organ zato ni imel podlage, ko je pri izračunu vrednosti podržavljene nepremičnine upošteval poleg izračuna vrednosti trajnega nasada po formuli iz 4. b člena Odloka še vrednost hmeljskega trajnega nasada z leseno žično oporo (torej vrednost celotne investicije v trajni hmeljski nasad z leseno žično oporo), ki jo je izračunal izvedenec B.B. v svojem izvedeniškem mnenju, predloženem v postopek s strani druge tožnice. Ta se je (kot izhaja iz mnenja) pri tem oprl na predhodna mnenja Inštituta … ter velikega števila cenitev hmeljskih nasadov (B. d.d.) in torej ne na določbe Odloka, izdanega na podlagi 44. člena ZDen. Drugostopni organ je zato izračun vrednosti pravilno korigiral tako, da je pri izračunu vrednosti sodobnega trajnega nasada (hmeljišče) uporabil formulo iz 3. točke 4. č člena Odloka. Iz enakega razloga pa zato tudi ni mogoče slediti ugovorom druge tožnice, da bi moral organ upoštevati količnike, ki jih je pri izračunu vrednosti upošteval izvedenec in ne količnike, ki jih določa Odlok, glede na to, da gre po mnenju druge tožnice za dejansko vprašanje in ne za uporabo prava. V denacionalizacijskem postopku se namreč vrednost premoženja izračuna na podlagi določb ZDen oziroma na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, med drugim tudi na podlagi Odloka. Ugotovitev vrednosti premoženja po metodologijah, ki jih ZDen ne predpisuje, zato v denacionalizacijskem postopku ne more biti podlaga za odločanje. Drugostopni organ pa tako tudi ni ignoriral vrednosti hmeljskih sadik in žičnice v vrednosti podržavljene nepremičnine, saj je vrednost le-teh – kot že povedano – upoštevana v formuli za izračun vrednosti trajnega sodobnega nasada kot hmeljišča. 17. Druga tožnica še ugovarja, da je drugostopni organ odločil napačno, ko je zavrnil njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji in v pritožbenem postopku. Po 114. členu ZUP/86 (ki se po 6. členu ZDen uporablja v postopkih denacionalizacije) vsaka stranka trpi praviloma sama svoje stroške, ki jih ima zaradi postopka, kot so stroški za prihod, zamuda časa ter izdatki za takse, za pravno zastopanje in strokovno pomoč (prvi odstavek). Če je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi interesi, mora stranka, ki je postopek povzročila, pa se je ta končal v njeno škodo, povrniti opravičene stroške, ki jih je imela z udeležbo v postopku. Če je v takem primeru katera od strank deloma zmagala s svojim zahtevkom, mora povrniti nasprotni stranki del stroškov v sorazmerju s tistim delom svojega zahtevka, s katerim ni zmagala. Stranka, ki je iz nagajivosti povzročila nasprotni stranki stroške v postopku, ji mora te stroške povrniti (drugi odstavek). Stroški za pravno zastopanje se povrnejo samo tedaj, če je bilo zastopanje potrebno in opravičeno (tretji odstavek). Kot je drugi tožnici pojasnil že drugostopni organ, v obravnavanem primeru ne gre za postopek, v katerem bi bilo udeleženih več strank z nasprotnimi interesi. Denacionalizacijski postopek je predlagalni postopek, ki se začne lahko le po volji upravičenca, namen sprejetja ZDen pa je v tem, da daje podlago za lastninjenje pomembnega segmenta do tedaj družbenega premoženja in da se popravi del krivic, ki so bile storjene nekdanjim lastnikom premoženja, odvzetega s predpisi, naštetimi v ZDen. Zakonodajalec ZDen ni zasnoval na institutu civilnega prava – vzpostavitvi prejšnjega stanja (Komentar k ZDen, 1. in 2. člen), zato že iz tega razloga ni mogoče slediti argumentaciji druge tožnice, da gre dejansko za obnovo nacionalizacijskega postopka, v katerem so denacionalizacijski zavezanci kot javnopravni subjekti podaljšana roka države – tiste države, ki je povzročila nacionalizacijo in da bi zato morala upravičenki povrniti stroške (če že ne zavezanci) vsaj Republika Slovenija. Tudi nasprotovanje zahtevi druge tožnice tega ne more izpodbiti, saj je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo do vračila premoženja upravičen le, če so izpolnjeni v ZDen določeni pogoji in ne že zato, ker je bila vložena zahteva. Da zavezanci oziroma država v denacionalizacijskih postopkih niso nasprotna stranka denacionalizacijskim upravičencem, pa je potrdilo tudi že Vrhovno sodišče RS v sodbi, I Up 190/2001 z dne 21. 3. 2002. S tem pa tudi ni kršeno ustavno načelo enakosti glede na odločitev v zvezi s stroški v nepravdnem postopku. V teh postopkih se namreč glede stroškov postopka uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (35. člen ZNP), v upravnih postopkih pa določbe ZUP/86. Postopka sta urejena različno, v odvisnosti glede na zadeve, ki se jih v teh postopkih obravnava. Tako je v upravnem postopku kot enega izmed temeljnih načel, ki jih morajo upravni organi pri odločanju v upravnih postopkih upoštevati, določeno varstvo pravic občanov in varstvo javnih koristi. Pri postopanju in odločanju morajo torej organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri tem pa morajo gledati na to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom (5. člen ZUP/86). To pa pomeni, da že sami organi skrbijo za to, da stranke niso prikrajšane pri uveljavljanju svojih pravic. Zato pa pravno zastopanje v upravnem postopku tudi ni predpisano in praviloma ni potrebno, pride v poštev le v primeru, ko gre za postopek, v katerem je udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi (dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor). Kot pa je sodišče že navedlo, pa v tem primeru za tak postopek ne gre. V sodbi, U 1/2005, pa sodišče tudi ni navedlo, da je druga tožnica upravičena do povrnitve stroškov pravnega zastopanja, temveč, da bo moral organ natančneje obrazložiti in navesti relevantna dejstva, zakaj meni, da zastopanje ni bilo potrebno. To pa je drugostopni organ tudi storil. Drugi tožnici pa je zaradi njene starosti in zdravstvenega stanja postavljena stalna skrbnica C.C., ki skrbi za njene pravne interese in slednja se je odločila, da jo v upravnem postopku in tudi sedaj v upravnem sporu zastopa pooblaščenec, ki je pravni strokovnjak.

18. Glede na povedano je sodišče tožbi prvega tožnika in druge tožnice zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je tudi pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

19. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka druge tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Druga tožnica pa je stroške priglasila tudi kot stranka z interesom v zadevi I U 1079/2015. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja povrnitve stroškov postopka strank z interesom, je glede tega vprašanja treba uporabiti določbe ZPP v zvezi s prvim odstavku 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je druga tožnica kot stranka z interesom (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba prvega tožnika zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe druge tožnice kot stranke z interesom v odgovoru na tožbo prvega tožnika take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča druga tožnica kot stranka z interesom takšnih navedb v zvezi s tožbo prvega tožnika ni podala, saj je povzela v odgovoru na tožbo vsebino svoje tožbe v zadevi IV U 146/2015, s temi pa ni prispevala k razjasnitvi zadeve, saj je sodišče vse navedeno upoštevalo pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta, ko je presojalo (tudi) njeno tožbo, za katero je tudi ugotovilo, da je neutemeljena. Glede na navedeno drugi tožnici kot stranki z interesom stroški postopka ne gredo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, ter v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.