Jedro

Delna invalidska pokojnina, odmerjena po prvi alineji tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1, se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu.

Glede na dejanske ugotovitve, da je bilo mnenje tožene stranke o ustreznosti delovnega mesta čistilec izdelano prej kot v enem mesecu od zahteve delodajalca, pri čemer to mnenje niti ni pogoj za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu z omejitvami in za krajši delovni čas od polnega, v ravnanju tožene stranke ni elementa protipravnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za odpravo prvega odstavka izreka odločbe tožene stranke št. 24 4050371 z dne 9. 11. 2005 ter odločbe št. I - 4050371 z dne 19. 12. 2005, za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine v znesku 76.729.29 SIT mesečno od 6. 9. 2005 dalje ter podredni zahtevek za priznanje odškodnine v višini, kot bi znašala pokojnina. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku utemeljeno priznala pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 11. 2005 dalje glede na to, da je to dan pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem ustreznem delovnem mestu.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje in se strinjalo, da je tožena stranka o pravici tožnika do invalidske pokojnine odločila pravilno. Prav tako je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o podrednem zahtevku z ugotovitvijo, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik, ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne sam niti njegov delodajalec nista dovolj medicinsko podkovana, da bi ugotovila, ali je novo delovno mesto, ki se mu lahko ponudi, ustrezno preostalim delovnim zmožnostim tožnika, pri katerem so se omejitve zgolj nekoliko spremenile; praksa tožene stranke pa je, da ne prizna nadomestila oziroma delne invalidske pokojnine, če upravičenec ne opravlja dela, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti in v trajanju, kot ustreza njegovi delovni zmožnosti. Tožnik je že pred sporno zadevo opravljal delo s skrajšanim delovnim časom. Zaradi ravnanja tožene stranke je bil ob polovico prihodkov skoraj dva meseca, kar je v nasprotju z ustavno pravico do socialne varnosti, ki jo določa 50. člen Ustave RS. Tožena stranka je za nazaj odpravila pravico do izplačila nadomestila, čeprav je razumljivo, da delodajalec ne more delavcu, ki so mu priznane nove pravice iz naslova invalidskega zavarovanja, isti hip zagotoviti ustreznega delovnega mesta. Zato delavcu nedvomno nastaja škoda v višini izgubljenega nadomestila. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve in druge stopnje tako, da se ugodi primarnemu ali vsaj podrednemu tožbenemu zahtevku.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti. Vezano je na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Po določbi drugega odstavka 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99, 72/2000, 124/2000, 109/2001, 108/2002, 135/2003, 72/2005, 69/2006) se delna invalidska pokojnina, odmerjena po prvi alineji tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1, izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Tožnik je invalid III. kategorije in sicer od 14. 9. 1998 dalje s pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, od 1. 12. 2002 do 5. 9. 2005 pa s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s polovico polnega delovnega časa. Z novo odločbo z dne 29. 8. 2005, ki jo je tožnik prejel 5. 9. 2005, je bila tožniku ponovno priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega z novimi omejitvami. Z odločbo z dne 21. 9. 2005 je tožena stranka tožniku ustavila izplačevanje nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom od 5. 9. 2005 dalje. Dne 15. 9. 2005 je delodajalec zaprosil toženo stranko za mnenje o ustreznosti delovnega mesta čistilec. Dopolnilno mnenje je bilo izdelano 18. 10. 2009. Na njegovi podlagi je delodajalec s 1. 11. 2005 s tožnikom sklenil pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu čistilec.

7. Revizija ne navaja, katerih določb zakona sodišče druge stopnje ni uporabilo oziroma jih ni uporabilo pravilno. Glede na bistvene dejanske ugotovitve, da je tožnik invalid III. kategorije, da mu je tožena stranka s pravnomočno odločbo z dnem 5. 9. 2005 ustavila izplačevanje nadomestila, ki ga je prejemal zaradi dela s krajšim delovnim časom, da mu je bila s tem istim dnem ponovno priznana pravica do dela z novimi omejitvami na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom in da je z delom na takem delovnem mestu pričel s 1. 11. 2005, je odločitev sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, glede na citirano zakonsko podlago pravilna.

8. Pravilna je tudi odločitev o podrednem zahtevku. V njem tožnik zahteva plačilo odškodnine v višini, kolikor bi znašala pokojnina. Zavod na podlagi prvega odstavka 276. člena ZPIZ-1 odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Odškodninska odgovornost po določbah OZ je podana, če je dokazan obstoj nedopustnega ravnanja, nastanka škode, vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo ter krivda. Tožniku naj bi škoda nastala zaradi tega, ker novo nadomestilo ni bilo odmerjeno že prej, torej od 5. 9. 2005 dalje. Glede na dejanske ugotovitve, da je bilo mnenje tožene stranke o ustreznosti delovnega mesta čistilec izdelano prej kot v enem mesecu od zahteve delodajalca, pri čemer to mnenje niti ni pogoj za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu z omejitvami in za krajši delovni čas od polnega, v ravnanju tožene stranke ni elementa protipravnosti. Zato njena odškodninska odgovornost, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, ni podana.

9. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja revizija, jo je revizijsko sodišče zavrnilo.