Jedro

Škoda je znana, ko oškodovanec zbere vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. V primeru, da sam ne pozna vrednosti stvari oziroma popravila, je ta pogoj izpolnjen, ko vrednost škode oceni strokovnjak. Subjektivni zastaralni rok torej začne teči takrat, ko oškodovanec razpolaga z zadostnimi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna potrdi.

II. Tožeča in tožena stranka sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 39.226,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2008 do plačila ter z izpodbijano vmesno sodbo (II.) ugotovilo, da je tožbeni zahtevek v višini 30.691,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi glede podlage utemeljen, (III.) odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper vmesno sodbo se je glede II. In III. točke izreka pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodne odločbe, podrejeno njeno razveljavitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka pritožbi nasprotuje, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba zoper vmesno sodbo ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v višini 30.691,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi glede podlage utemeljen. Pojasnilo je, da tožbeni zahtevek ni zastaran, tožeča stranka pa je škodne dogodke izkazala z listinami (Oceno vrednosti škode na objektih zaradi seizmičnega vpliva miniranja v kamnolomu z dne 18.4.2007, ki se nanaša na poškodbe od leta 2005 do 2006 ter Poročilom o cenah vrednosti škode zaradi seizmičnega vpliva miniranja, ki se nanaša na stanje konec leta 2007). Sodišče prve stopnje je v točki 6. izpodbijane sodbe izrecno pojasnilo, da je ugotovitve izvedenca obravnavalo kot navedbe tožeče stranke. Upoštevajoč, da v konkretnem primeru priloge predstavljajo dejansko podlago tožbe (ker so vse splošne dejanske navedbe razvidne iz tožbe, podrobneje pa so opisane v prilogah, pri čemer se je tožeča stranka v ta namen izrecno sklicevala na navedene dokazne listine), pritožbeni očitek, da tožeča stranka škodnih dogodkov ni zatrjevala, ni utemeljen.

6. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da ni pojasnjeno, v čem je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke ter da bi morala tožeča stranka za vsak posamezni škodni dogodek navesti obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (delno) ugodilo na podlagi sklenjenega zavarovanja iz naslova odgovornosti za storitve težke gradbene mehanizacije, prevozov, rušenja zgradb in zemeljska dela, z doplačilom za geološka raziskovanja, pri čemer je v točki 6. izpodbijane sodbe navedlo police ter Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti, ki predstavljajo pravno podlago tožbenega zahtevka. Pojasnilo je, da zaradi specifične dejavnosti, ki jo tožeča stranka opravlja, in za katero je tožena stranka vedela, saj je z njo ves čas sklepala enake police, za presojo razmerja kot specialen predpis veljajo določbe pogodbi priloženih pogojev, ki v 5. členu obravnavajo gradbeno, montažno in podobe dejavnosti. Zaradi specialne določbe 5. člena pogojev se tožena stranka na izključitve po 3. členu pogojev ne more sklicevati, pri čemer višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi v delu, da zavarovana odgovornost ne izključuje izvajanja dejavnosti s podizvajalci. Pritožnica se v zvezi s tem tudi v pritožbi zgolj neobrazloženo sklicuje na drugačno sodno prakso (pri čemer je ne navaja) ter na splošne pogoje, ne da bi svoj ugovor kakorkoli konkretizirala.

7. V zvezi z ugovorom zastaranja se je sodišče prve stopnje oprlo na določbo 4. odstavka 357. člena OZ. Pritožnica materialnopravne presoje sodišča prve stopnje ne graja, očita pa mu po njenem mnenju nepravilen zaključek, da je bil pogoj znane škode izpolnjen šele, ko je vrednost škode ocenil strokovnjak. Pri tem nepravilno povzema stališče izpodbijane sodbe; sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je škoda znana, ko oškodovanec zbere vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. V primeru, da sam ne pozna vrednosti stvari oziroma popravila, je ta pogoj izpolnjen, ko vrednost škode oceni strokovnjak. Subjektivni zastaralni rok torej začne teči takrat, ko oškodovanec razpolaga z zadostnimi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka (prim. II Ips 7/2004). Višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da gre za tak primer tudi v konkretni zadevi. Zaradi tega je zastaranje potrebno šteti od izdelave mnenja dr. D. Ž. (za škode, nastale v letu 2006 je bilo mnenje izdelano 18.4.2007), tako da pred navedenim dnem zastaralni rok ni mogel teči. Ko je 1.3.2010 tožeča stranka poravnala škodo s kompenzacijo, 3-letni zastaralni rok še ni iztekel. Enako velja za škode iz leta 2007. 8. Pritožba je neutemeljena v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo ugovor tožene stranke glede izključitve škode po določbi 4. odstavka 5. člena splošnih pogojev zavarovanja. Po navedeni določbi ni krita škoda na stvareh, če je po naravi dela treba računati na poškodovanje stvari kljub izpolnjevanju varnostnih predpisov, ali če gre za stvari, ki so bile ob miniranju oddaljene manj kot 75 m od točke miniranja, če ni drugače dogovorjeno. Glede tega ugovora je sodišče prve stopnje v točki 5. izpodbijane sodbe pojasnilo, da je tožeča stranka navedena dejstva dokazovala z listinami, ogledom ter predlogom za zaslišanje prič, zaradi česar je preizkus zatrjevane škode mogoč. Sodišče prve stopnje bo torej trditve tožeče stranke in navedeni ugovor tožene stranke podrobneje obravnavalo v sklopu ugotavljanja utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, kot je to izrecno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, zaradi česar višje sodišče tudi ta ugovor tožene stranke ocenjuje kot neutemeljen.

9. Pritožba je neobrazložena v delu, v katerem izpodbija sklep sodišča prve stopnje, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo. Ker pritožba v tem delu nima razlogov, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo zoper vmesno sodbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna nositi tožeča stranka sama.