Jedro

Pri postopku za odvzem strokovnega naslova ne gre za obnovo postopka, ampak za samostojen postopek, ki se začne, poteka in konča neodvisno od postopka podelitve naslova. Zato v obravnavanem primeru ni ustrezna analogna uporaba določil ZUP o obnovi postopka. Prav tako se sodišče ne strinja s tožnikom, da bi šlo za retroaktivno uporabo Statuta Univerze v Ljubljani. Iz spremenjenih členov od 176. do 180. nikjer ne izhaja, da bi postopek odvzema strokovnega oziroma znanstvenega naslova veljal samo za tiste naslove, ki so bili pridobljeni po začetku veljavnosti te spremembe statuta. Če diplomsko delo ni bilo izvirno, gre za trajajoče stanje, ki traja od oddaje diplome dalje ves čas, zato ni mogoče govoriti o retroaktivni veljavi Statuta.

Pač pa je sodišče odločbo odpravilo iz drugih razlogov. Toženka namreč ni hotela upoštevati pisne izjave tožnika za odločbo pomembnih dejstvih in okoliščinah, ker jih je podal šest dni po preteku 30-dnevnega roka. Iz 178.c člena Statuta Univerze v Ljubljani nikjer ne izhaja, da bi bil to prekluzivni rok. Glede na to, da je izjavo tožnika dobila še pred izdajo odločbe, bi jo toženka morala upoštevati. Na ta način je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, pa tudi obrazložitev odločbe je pomanjkljiva, saj se toženka ni opredelila do tožnikovih navedb v postopku, čeprav bi lahko vplivale na odločitev. Tožnik je namreč med drugim zatrjeval, da ima njegova naloga popolnoma izvirne rešitve, ki se niti malo ne ujemajo z rešitvami druge naloge.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Senata Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani z dne 14. 12. 2012 o odvzemu strokovnega naslova A.A. odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožniku odvzela strokovni naslov diplomirani varnostni inženir, ki ga je pridobil z zagovorom diplomskega dela z naslovom „...“ pod mentorstvom prof. dr. A.A. V obrazložitvi odločbe navaja, da je dekan Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani obvestil dekana tožene stranke, da so na Zdravstveni fakulteti odkrili diplomsko delo tožnika in ugotovili, da gre pri tem delu za popolno ujemanje teksta in grafičnih predstavitev od 1. do 53. strani z diplomskim delom „...“ avtorice B.B Primerjava obeh del kaže na identičnost 8. poglavja v diplomskem delu tožnika z 9. poglavjem v diplomskem delu B.B. Dekan tožene stranke je predlagal senatu, da sprejme sklep o izvedbi postopka o odvzema strokovnega naslova. Senat je sprejel sklep o uvedbi postopka in imenoval pooblaščeno osebo za vodenje postopka ter člane komisije za pripravo ločenih pisnih poročil o utemeljenosti mnenja, da je tožnik v delu svoje naloge v nasprotju z uveljavljenimi načini citiranja prikazal diplomsko delo B.B. kot svoje delo. V nadaljevanju tožena stranka podrobno povzema, kaj so člani komisije napisali v svojih ločenih pisnih poročilih. Pooblaščena oseba je posredovala tožniku poročilo o izvedbi postopka o odvzemu njegovega strokovnega naslova in ga pozvala, naj se v roku 30 dni od prejema poziva pisno izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe o odvzemu strokovnega naslova. Tožnik je posredoval pisno izjavo pooblaščeni osebi dne 14. 12. 2012, kar je šest dni po preteku 30-dnevnega roka, ki je določen v 178.c členu Statuta Univerze v Ljubljani. Ker je tožnik posredoval svojo pisno izjavo po preteku roka, je pooblaščena oseba ni upoštevala pri pripravi poročila o izvedbi postopka niti je ni mogel upoštevati Senat Fakultete pri sprejemu te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da je pridobitev strokovnega naslova pridobljena po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kajti pridobitev strokovnega naslova je kot upravni akt. Ves postopek odvzema strokovnega naslova pa kaže na to, da gre za obnovo postopka. ZUP v 260. členu določa, da se postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, nadalje pa v 263. členu določa, da se po preteku treh let od dokončnost odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. To pomeni, da je bilo napačno uporabljeno pravo, kar pomeni, da so podani razlogi za odpravo odločbe o odvzemu strokovnega naslova. Razen tega so spremembe Statuta Univerze v Ljubljani, s katerimi je omogočen odvzem strokovnega naslova, začele veljati 26. maja 2012. To pomeni, da spremembe veljajo samo za bodoče življenjske primere, v tem primeru za pridobljene strokovne naslove po uveljavitvi sprememb statuta, nikakor pa ne za nazaj, kot je primer tožnika, ki je strokovni naslov pridobil 26. junija 2007. Ustava v 155. členu določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj, ter da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Tožnik predlaga, naj sodišče razpiše glavno obravnavo ter naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo oziroma podrejeno, naj odpravi in zadevo vrne v ponovno odločitev, toženi stranki pa naloži, da mora tožniku vrniti stroške postopka v 15 dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo oporeka temu, da naj bi pomenilo odločanje o odvzemu strokovnega naziva izredno pravno sredstvo obnove upravnega postopka. Gre za poseben ugotovitveni postopek oziroma za nov upravni postopek. Gre za dva različna postopka, ki sta urejena v posebnih poglavjih statuta. Tožena stranka tudi prereka kršitev načela prepovedi retroaktivnosti statuta. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da se kršitev statuta z izdajo diplome ni končala, temveč se je zgolj začela in je trajala vse do njenega odvzema. Takšno stališče je zavzela tudi teorija, ki je poudarila, da so bile kršitve prepisovanja diplomskih nalog že prej prepovedane, zato ne morejo uživati pravnega varstva. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča in tožena stranka sta vložili več pripravljalnih vlog, v katerih vsaka še dodatno utemeljuje stališča v zvezi z obravnavano zadevo. Tožena stranka v eni od pripravljalnih vlog tudi navaja, da kot članica univerze nima pravne subjektivitete, saj nastopa v pravnem prometu v imenu in za račun univerze in tako nima sposobnosti samostojnega nastopanja v postopkih pred sodišči. Zato ni podana pasivna legitimacija tožene stranke in je iz tega razloga potrebno obravnavani zahtevek zavrniti. Temu stališču tožnik nasprotuje, saj je izpodbijano odločbo podpisal dekan fakultete in ne rektor univerze.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

V zvezi z navedbo tožene stranke, da članica univerze nima pravne subjektivitete, sodišče najprej pojasnjuje, da če je tožnik navedel kot toženo stranko: Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, to ni nikakršna pomanjkljivost in da zaradi tega ni potrebno šteti, da je tožil napačno pravno osebo. V tretjem odstavku 10. člena Zakona o visokem šolstvu je določeno, da članice univerze pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva, za katerega zagotavlja sredstva Republika Slovenija, nastopajo v pravnem prometu s pooblastili, ki jih določa akt o ustanovitvi univerze in statut, v imenu in za račun univerze. Nadalje 30. člen Statuta Univerze v Ljubljani v prvem odstavku določa, da je članica univerze zavod brez pravne subjektivitete, ko v imenu in za račun univerze izvaja dejavnost v okviru nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega razvojnega in raziskovalnega programa, za katera zagotavlja sredstva Republika Slovenija. Pri izvajanju nacionalnega programa visokega šolstva in nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa nastopa članica v imenu in za račun univerze. Nadalje je v drugem odstavku 30. člena statuta določeno, da je članica univerze hkrati zavod z lastnostjo pravne osebe in nastopa pri izvajanju dejavnosti 16. člena tega statuta v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun. Dejavnosti iz 16. člena pa so izobraževalna, raziskovalna, umetniška, razvojna, strokovna in svetovalna dejavnost oziroma druge s tem povezane dejavnosti, ki so opredeljene v prilogi tega statuta. Pri tem pa iz tega besedila ni razvidno, ali je tudi odvzem znanstvenih naslovov del teh dejavnosti. Tako je na nek način odprto vprašanje, ali morajo tožeče stranke pri tovrstnih postopkih tožiti članico univerze ali univerzo. Ker iz predpisov to ni nedvoumno razvidno, po mnenju sodišča nobena stranka ne more biti prikrajšana za sodno varstvo zgolj zaradi tega, ker ni navedla na prvem mestu bodisi univerzo bodisi članico univerze. Izpodbijani akt je izdal senat Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Tožnik tako pravilno toži Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo, poleg tega pa je v tožbi navedena fakulteta kot del univerze in je tako pravilno navedeno ime tožene stranke.

Med strankama je sporno vprašanje, ali gre pri odvzemu strokovnega naziva za obnovo postopka podelitve naziva ali gre za nov postopek. Po mnenju sodišča so neutemeljene tožbene navedbe o tem, da naj bi bilo potrebno pri začetku postopka za odvzem naziva upoštevati določila ZUP o obnovi postopka, kjer so določeni roki, v katerih je še možno začeti postopek obnove. Pri postopku za odvzem naslova ne gre za obnovo postopka, ampak gre za povsem samostojen in od podelitve naslova neodvisen postopek, ki se začne, poteka in konča neodvisno od postopka podelitve naslova. Iz navedenega razloga v tem primeru ni ustrezna analogna uporaba določil ZUP o obnovi postopka. Enako stališče je upravno sodišče zavzelo tudi v sodbi opr. št. I U 26/2012 z dne 20. 2. 2013. Prav tako se sodišče ne strinja s tožnikom, da bi šlo v obravnavani zadevi za retroaktivno uporabo Statuta Univerze v Ljubljani. Spremembe Statuta Univerze v Ljubljani, objavljene v Uradnem listu RS št. 38/2012 z dne 25. 5. 2012 določajo v poglavju G odvzem strokovnega ali znanstvenega naslova. V 3. členu novele statuta končna določba določa, da ta sprememba začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Iz spremenjenih členov od 176. do 180 nikjer ne izhaja, da bi postopek odvzema strokovnega oziroma znanstvenega naslova veljal samo za tiste naslove, ki so bili pridobljeni po začetku veljavnosti te spremembe statuta. Kot razlog za odvzem naslova je v 176. členu določeno, da zaključno delo, ki je predpisano po študijskem programu, v pomembnem delu ni rezultat diplomantovega lastnega dela, njegove ustvarjalnosti in dosežkov (4. alineja 176. člena spremenjenega statuta). V kolikor diplomsko delo ni bilo izvirno, gre za trajajoče stanje, ki traja od oddaje diplome dalje ves čas, zato ni mogoče govoriti o retroaktivni veljavi statuta. Podobno stališče je zavzelo tudi vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 328/2012 z dne 11. 9. 2013, ko je šlo sicer za odvzem magistrskega naslova, vendar pa je revident pridobil naslov magister v letu, ko je veljal statut, ki določb o odvzemu magsitsrskega naslova ni imel. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da ne gre za nezakonit poseg v pridobljene pravice za nazaj, ampak za „nepravo retroaktivnost“, pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve, vendar z učinkom za naprej.

Pač pa je sodišče odločbo odpravilo iz drugih razlogov. Tožena stranka namreč ni hotela upoštevati pisne izjave tožnika o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe o odvzemu strokovnega naslova iz razloga, ker jih je podal šest dni po preteku 30-dnevnega roka. Očitno pa je to pisno izjavo prejela še pred izdajo odločbe, saj jo v odločbi navaja. Iz 178.c člena Statuta Univerze v Ljubljani, kjer je določeno, da se diplomant najkasneje v roku 30 dni od prejema poziva pisno izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe, nikjer ne izhaja, da bi bil to prekluzivni rok. Glede na to, da je tožena stranka izjavo tožnika dobila še vedno pred izdajo odločbe, bi jo morala upoštevati. Na ta način je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, saj je tožena stranka sicer tožniku dala možnost, da se pred izdajo odločbe izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, vendar pa, ker te izjave ni hotela upoštevati, je bilo s tem kršeno tudi načelo zaslišanja stranke. Prav tako pa je zaradi tega obrazložitev odločbe pomanjkljiva, saj se tožena stranka ni opredelila do tožnikovih navedb v postopku, čeprav bi se morala opredeliti in bi te navedbe lahko vplivale na odločitev o zadevi. V tej izjavi je namreč tožnik med drugim tudi zatrjeval, da ima njegova naloga popolnoma izvirne rešitve, ki se niti malo ne ujemajo z rešitvami naloge B.B. Sodišče je iz tega razloga odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je prišlo do kršitev pravil postopka. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati izjavo tožnika ne glede na to, da je bila podana po poteku 30 dnevnega roka.

K točki II izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila strokov upravnega spora v skladu z 1. točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR.

K točki III izreka: Stroške postopka je zahtevala tudi tožena stranka, vendar pa ji stroški ne pripadajo, kajti skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pripada pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora le tožniku v tistih primerih, kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta.