Jedro

Tožnica se zoper odločbo prvostopenjskega organa ni pritožila. Pogoji za tožbo zaradi molka (drugostopenjskega) organa zato niso bili izpolnjeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu tega sklepa navedenim sklepom je prvostopenjsko sodišče ob smiselni uporabi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožničino tožbo zaradi molka (drugostopenjskega) upravnega organa.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da že ob vložitvi tožbe niso bili izpolnjeni pogoji za tožbo zaradi molka organa. O tožničinem zahtevku za izdajo odločbe za odkazilo drevja je bilo odločeno z odločbo prvostopenjskega organa z dne 30. 12. 2009, ki je bila tožnici puščena v predalčnik 23. 12. 2009. Zoper to odločbo tožnica po podatkih upravnega spisa ni vložila pritožbe. Tožbe zaradi molka zato ne more opravičiti s predložitvijo pritožbe z dne 5. 4. 2010, saj bi bila ta, tudi če bi bila vložena, prepozna. S prepoznim pravnim sredstvom pa si tožnica niti procesnih pravic ne more varovati. Sodišče še dodaja, da lahko po 56. členu Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) prvostopenjski organ odločbe o izbiri drevja za posek vroča tudi po postopku navadne vročitve.

3. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je tožnica vložila pritožbo, v kateri navaja, da se sodišče prve stopnje sklicuje na zgoraj navedeno odločbo, s katero pa posek drevja ni bil odobren. Tožba se vsekakor nanaša na molk tožene stranke, ki ni odločila o pritožbi tudi po novi vlogi v nadaljnjih sedmih dneh. Odločba z dne 30. 12. 2009 ji nikakor ni mogla biti vročena 23. 12. 2009, temveč kvečjemu 15. 1. 2010. Na odločbo se je pritožila 26. 1. 2010, dne 5. 4. 2010 pa je bila tožena stranka pozvana, da izda odločbo v sedmih dneh. Pri tem pripominja, da 56. člen ZG govori o nalogah Zavoda za gozdove Slovenije, ne pa tudi o načinu vročanja odločb, vendar pa je v obravnavani zadevi vsekakor šlo za vročanje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Če je sodišče ugotovilo, da se je pritožila prepozno, bi moralo tožbo zavreči po 7. točki in ne ob smiselni uporabi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo, tožnici pa povrne stroške za pritožbo zoper sklep.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča (ki mu v pritožbi zoper izpodbijani sklep pritrjuje tudi tožnica), da je bila v obravnavani zadevi (dne 28. 7. 2010) vložena tožba zaradi molka tožene stranke. Iz priloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, Krajevna enota Vrhnika, dne 30. 12. 2009 izdal odločbo, s katero tožnici poseka drevja na tam navedenih parcelah ni odobril. Ta odločba je bila tožnici skladno s pravili vročanja po ZUP dne 25. 1. 2010 (in ne 15. 1. 2010, kot trdi v pritožbi) puščena v hišnem predalčniku, kar izhaja iz obvestila, pripetega k odločbi. Sklicevanje na 56. člen ZG je v obravnavani zadevi zato brezpredmetno. Ker odločba stranki ni mogla biti vročena, še preden je bila izdana, je pri navedbi datuma, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku (23. 12. 2009), v izpodbijanem sklepu očitno prišlo do pisne pomote, vendar pa ta na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

7. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnica neutemeljeno trdi, da organ o njeni zahtevi (oziroma pritožbi) ni odločil. V upravnem spisu se pritožba tožnice zoper odločbo z dne 30. 12. 2009 ne nahaja, pa tudi iz odgovora tožene stranke na tožbo izhaja, da se tožnica zoper to odločbo ni pritožila. V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnica sicer navaja, da je pritožbo vložila dne 26. 1. 2010, vendar pa te svoje trditve ni z ničemer dokazala. Med postopkom pred sodiščem prve stopnje je sicer predložila „pritožbo zoper odločbo A 134/09“, datirano z dne 5. 4. 2010 (ki bi se glede na vsebino lahko nanašala na odločbo z dne 30. 12. 2009), vendar pa tudi za to pritožbo ni izkazala, da jo je zoper prvostopenjsko odločbo v upravnem postopku tudi dejansko vložila. Ker ji je bila odločba z dne 30. 12. 2009 nesporno vročena 25. 1. 2010, bi bila pritožba z dne 5. 4. 2010, tudi če bi bila vložena, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, prepozna.

8. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi pogoji za tožbo zaradi molka (drugostopenjskega) organa niso bili izpolnjeni. Pritrditi je sicer treba pritožbeni navedbi, da bi sodišče prve stopnje moralo v konkretni zadevi, ob predhodnem preizkusu, tožbo, ob ugotovitvi, da pritožba zoper (prvostopenjski) upravni akt ni bila vložena oziroma je (ali bi) bila prepozna, zavreči po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, vendar pa to na pravilnost odločitve ni vplivalo.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1. 10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).