Jedro

Če po preteku treh mesecev še obstajajo razlogi za omejitev gibanja, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. V konkretnem primeru se tožnik le na splošno sklicuje, da že pri prvotni omejitvi gibanja niso obstajali razlogi, zaradi katerih mu je bilo gibanje omejeno, vendar je tudi Vrhovno sodišče že razsodilo, da je prvotni sklep o omejitvi gibanja pravilen. Tožnik ne navaja razlogov, ki bi kazali na to, da bi bila sedaj njegova istovetnost nesporno ugotovljena, ostali razlogi za omejitev gibanja (dejstvo, da tožnik ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času in da jo je vložil po tem, ko je bil že v postopku odstranitve) pa so take narave, da niso mogli ponehati

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku podaljšala omejitev gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov, vendar največ za en mesec, in sicer od dne 20. 6. 2014 od 15.00 ure do dne 20. 7. 2014 do 15.00 ure. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da mu je bil dne 21. 3. 2014 že izdan sklep o omejitvi gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in suma zavajanja in zlorabe postopka. Zoper sklep je vložil tožbo, kateri je upravno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zoper to sodbo pa je tožena stranka vložila pritožbo na vrhovno sodišče, ki o pritožbi še ni odločilo. Kljub opravljenemu osebnem razgovoru dne 22. 4. 2014 identiteta tožnika še ni bila ugotovljena, tožnik pa tudi v tem času ni predložil nobenih osebnih dokumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče njegovo identiteto nesporno ugotoviti. Prav tako po mnenju tožene stranke še naprej obstajajo razlogi za sum, da tožnik zavaja in zlorablja postopek. Vse to pa so zadostni razlogi za podaljšanje omejitve gibanja na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

Tožnik v tožbi navaja, da je zoper sklep o omejitvi gibanja vložil tožbo in je z njo tudi uspel, ker je upravno sodišče sklep odpravilo. O vloženi pritožbi zoper sodbo pa vrhovno sodišče še ni odločilo. Tožnik je mnenja, da mu je ves ta čas nezakonito odvzeta svoboda gibanja. Nedopustno se mu zdi, da je bil prvotni sklep o omejitvi gibanja odpravljen, tožniku pa je gibanje omejeno še za en mesec. Ker je bil prvotni sklep tožene stranke nepravilen, je taka tudi odločitev v izpodbijanem sklepu o podaljšanju omejitve gibanja. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne. Neutemeljene so navedbe tožnika, da je bil prvotni sklep o omejitvi gibanja nepravilen, saj mora o tem odločiti še vrhovno sodišče, kamor je tožena stranka vložila pritožbo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je vpogledalo v sodni spis opr. št. I U 553/2014, kjer se nahaja sklep o omejitvi gibanja št. 2142-74/2014/3 (1313-06) z dne 21. 3. 2014, tožnik pa je bil ob reševanju tožbe zoper ta sklep tudi že zaslišan na sodišču dne 4. 4. 2014. Iz navedenega sklepa je razvidno, da je tedaj tožena stranka tožniku omejila gibanje iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po 1. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi z 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ pa izhaja, da se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razloga, ker prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) ter če je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Upravno sodišče je sicer res prvotni sklep o omejitvi gibanja odpravilo, vendar je tožena stranka zoper to sodbo sodišča vložila pritožbo, kateri je vrhovno sodišče ugodilo in s sodbo opr. št. I Up 169/2014 z dne 8. 5. 2014 sodbo upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Sodba vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. I U 553/2014 je bila že poslana strankam. Pooblaščenka tožnika jo je prejela dne 28. 6. 2014, kar je po tem, ko je vložila tožbo. S to sodbo je torej vrhovno sodišče s tem, ko je tožbo zoper prvotni sklep o omejitvi gibanja zavrnilo, dejansko potrdilo pravilnost prvotnega sklepa o omejitvi gibanja.

Vrhovno sodišče je v svoji sodbi potrdilo, da obstajajo vsi trije razlogi za omejitev gibanja. Med drugim vrhovno sodišče navaja, da se je tožnik ob prihodu v Republiko Slovenijo izkazal s ponarejenim potnim listom in bi po mnenju sodišča, če je že pripotoval s takim dokumentom, moral to priznati na mejni kontroli in takoj povedati svoje prave podatke. V lastnoročno napisani izjavi je navedel druge rojstne podatke, kot policistom v A. in kasneje v upravnem in sodnem postopku. Ob dejstvu, da je navajal tudi različne kraje rojstva, so navedene okoliščine tudi po presoji vrhovnega sodišča pri toženi stranki upravičeno vzbudile dvom v tožnikovo zatrjevano identiteto. Vrhovno sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel možnost. V času bivanja v Republiki Sloveniji od 7. 3. do 14. 3. 2014 je imel možnost izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, vendar tega ni storil. Oba soobsojenca iz kazenskega postopka sta po končanem kazenskem postopku zaprosila za mednarodno zaščito, tožnik pa ne. Če sta imela možnost dva ostala obdolženca, je utemeljeno mogoče sklepati, da je tako možnost imel tudi tožnik, pa je ni izkoristil. Ko se je iz Turčije 15. 3. 2014 ponovno vrnil v Slovenijo tudi ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito in mu je bila zato izdana odločba o vrnitvi in tudi v Centru za tujce ni takoj izrazil namere, da bo zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav je imel tako možnost. To je storil šele 19. 3. 2014. Tudi po mnenju vrhovnega sodišča je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožniku je bila ob ponovnem prihodu v Republiko Slovenijo 15. 3. 2014 takoj izdana odločba o vrnitvi, zato je bil v Centru za tujce in že v postopku odstranitve iz države. Ti postopki običajno niso dolgotrajni, zato je tožnik že po nekaj dneh zaprosil za mednarodno zaščito očitno z namenom, da prepreči oziroma onemogoči odstranitev iz države. Prav tako pa je vrhovno sodišče ocenilo, da je bil ukrep omejitve gibanja nujen in sorazmeren.

Pravna podlaga za podaljšanje omejitve gibanja je četrti odstavek 51. člena ZMZ, iz katerega izhaja, da če razlogi za omejitev gibanja po preteku treh mesecev še obstajajo, se omejitev lahko podaljša še za en mesec. Sodišče ugotavlja, da so vsi razlogi za omejitev gibanja še vedno podani. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bile sedaj podane drugačne okoliščine, ki bi lahko vplivale na omejitev gibanja. Tožnik se v tožbi le na splošno sklicuje na to, da že pri prvotni omejitvi gibanja niso obstajali razlogi, zaradi katerih mu je tožena stranka omejila gibanje, kar je ugotovilo tudi upravno sodišče. Vendar pa, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je po vložitvi tožbe pooblaščenka tožnika že prejela sodbo vrhovnega sodišča, iz katere je razvidno, da je prvotni sklep tožene stranke o omejitvi gibanja pravilen. Tožnik v tožbi ne navaja razlogov, ki bi kazali na to, da bi bila sedaj njegova istovetnost nesporno ugotovljena, ostali razlogi za omejitev gibanja pa so take narave, da niso mogli ponehati, saj obstaja dejstvo, da tožnik ni vložil prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času in da jo je vložil po tem, ko je bil že v postopku odstranitve.

Ker se vse tožbene navedbe nanašajo na to, da je bil prvotni sklep o omejitvi gibanja odpravljen in da naj bi bil zato nepravilen, teh tožbenih navedb glede na sodbo vrhovnega sodišča ni mogoče upoštevati, saj je vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil prvoten sklep o omejitvi gibanja zakonit in pravilen. Ker vsi razlogi, zaradi katerih je bilo tožniku omejeno gibanje, še vedno obstajajo, je izpodbijani sklep o podaljšanju omejitve gibanja utemeljen in je zato sodišče tožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).