Jedro

Če odločba tožene stranke vsebuje pouk o pravnem sredstvu, o roku, v katerem ga je treba vložiti, in o tem, kam ga je treba vložiti, in če je vloga, ki je bila sodišču odstopljena kot tožba, naslovljena in vložena pri upravnem organu, njene vložitve pri upravnem organu ni mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti tožeče stranke v smislu tretjega odstavka 29. člena ZUS-1. Tožba zoper takšno odločbo, ki je na pristojno upravno sodišče prispela po izteku roka za njeno vložitev, je zato prepozna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, navedenim v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke o izbiri koncesionarja, št. 014-20/2010/168 z dne 24. 9. 2010 (1. točka izreka), in odločilo o stroških postopka (2. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bil ugovor tožeče stranke že predmet obravnave v upravnem sporu v zadevi IV U 245/2010-22, ki je pravnomočno zaključena. O zadevi, čeprav gre za drugačen procesno pravni institut (ugovor, obravnavan kot predlog za obnovo), kot ga sedaj uveljavlja tožeča stranka (isti ugovor, obravnavan kot tožba), je torej že bilo pravnomočno odločeno (presojana ista odločba tožene stranke). Obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi IV U 245/2010-22 pomeni, da bi tožena stranka takšen ugovor takrat lahko štela samo kot tožbo, ne pomeni pa napotila sodišča, da je s tem tožeči stranki, po že pravnomočni presoji njene vloge in izpodbijanega upravnega akta, odprta še nadaljnja pravna pot za obravnavo iste vloge, kot tožbe. Dodaja, da tudi v primeru, če bi dopustilo takšen ugovor kot tožbo, bi le-to zavrglo kot prepozno, saj šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču dne 9. 12. 2011, ko je bila s strani tožene stranke odstopljena v pristojno reševanje, izpodbijana odločba o izbiri koncesionarja pa je bila tožeči stranki vročena dne 1. 10. 2010. Glede na prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev tožbe (prvi odstavek 28. člena ZUS-1) torej prepozno.

3. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je bil predmet presoje v zadevi IV U 245/2010-22 le sklep o obnovi postopka. V obravnavanem postopku, kjer se ugovor šteje kot tožba, pa je predmet presoje in odločanja odločba o izbiri koncesionarja, torej predmet presoje in odločanja ni ista zadeva. Sodišče se ni opredelilo do vseh okoliščin obravnavanega primera (izdan in odpravljen sklep tožeče stranke o obnovi postopka, izdana in odpravljena odločba tožene stranke v obnovljenem postopku, tek roka za vložitev tožbe), zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priglaša stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se prvostopenjsko sodišče do ugovora tožeče stranke vsebinsko nikoli ni opredelilo (odprava odločbe v zadevi IV U 245/2010-22 je temeljila na odpravi sklepa o obnovi postopka). Tožeča stranka je pravočasno podala ugovor, vendar ga je naslovila na prvostopenjski organ, kar pa ne vpliva na možnost presoje v okviru obnovitvenega oziroma tožbenega zahtevka. Zavrženje zahtevka iz razlogov, kot so navedeni v sklepu, ni utemeljeno. Predlaga, da se zahtevek stranke vsebinsko obravnava.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, pravilna, vendar ne iz razloga po 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki ga je kot nosilnega navedlo sodišče prve stopnje, temveč zato, ker je prepozna (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v tem postopku obravnavano vlogo tožeče stranke z dne 4. 10. 2010 („ugovor na odločbo“) sprva obravnavala kot predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo o izbiri koncesionarja, št. 014-20/2010/168 z dne 24. 9. 2010, ki mu je s sklepom, št. 014-20/2010/192 z dne 11. 10. 2010 ugodila. Sodišče prve stopnje je po vloženi tožbi izbranega koncesionarja (A., d. o. o.) s sodbo IV U 245/2010-22 z dne 25. 10. 2011 ta sklep o obnovi odpravilo, pri čemer je v obrazložitvi navedlo, da bi tožena stranka morala vlogo tožeče stranke z dne 4. 10. 2010 šteti za vloženo tožbo proti izpodbijani odločbi.(1) Tožena stranka je zato to vlogo tožeče stranke kot tožbo odstopila sodišču prve stopnje dne 9. 12. 2011, sodišče jo je prejelo dne 12. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je po prejemu te vloge tožečo stranko pozvalo, da ga obvesti o tem, ali naj se ta vloga šteje kot tožba zoper odločbo o izbiri koncesionarja. Tožeča stranka je v vlogi z dne 26. 1. 2012, ki jo je naslovila kot tožbo oziroma dopolnitev tožbe, v zvezi z vlogo z dne 4. 10. 2011, navedla, da naj se šteje za tožbo zoper izpodbijano odločbo, predmetna vloga pa kot dopolnitev tožbe.

8. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožeči stranki izpodbijana odločba tožene stranke o izbiri koncesionarja, št. 014-20/2010/168 z dne 24. 9. 2010, vročena dne 1. 10. 2010 in da je ta odločba vsebovala pouk o pravnem sredstvu, da zoper to odločbo ni dovoljena pritožba v upravnem postopku, dopustno pa je vložiti tožbo pri Upravnem sodišču RS v roku 30 dni po prejemu te odločbe. Vloga tožeče stranke z dne 4. 10. 2010 pa je bila naslovljena in vložena pri toženi stranki dne 4. 10. 2010. 9. Po določbi prvega odstavka 28. člena ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Tožba se vloži pri pristojnem sodišču neposredno pisno ali pa se mu pošlje po pošti (prvi odstavek 29. člena ZUS-1). Če tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pri drugem organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika (tretji odstavek 29. člena ZUS-1).

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vlogo z dne 4. 10. 2010, ki je bila sodišču prve stopnje odstopljena kot tožba in jo je kot tožbo po pozivu sodišča označila tudi tožeča stranka, naslovila in vložila na upravni organ (toženo stranko), kamor je prispela v tridesetdnevnem roku za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 (5. 10. 2010). Vendar pa je na prvostopenjsko sodišče, kamor bi jo tožeča stranka morala vložiti (prvi odstavek 29. člena ZUS-1), prispela po izteku tega roka (12. 12. 2011). Vrhovno sodišče sklepa, da ob upoštevanju, da odločba tožene stranke vsebuje pouk o pravnem sredstvu, o roku, v katerem ga je treba vložiti, in o tem, kam ga je treba vložiti, in dejstvu, da je bila vloga, ki je bila sodišču odstopljena kot tožba, naslovljena in vložena pri nepristojnem organu, njene vložitve pri napačnem organu ni mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti tožeče stranke.(2) Tožba, ki je na pristojno upravno sodišče prispela po izteku roka za njeno vložitev, je zato prepozna, posledično pa je prepozna tudi njena dopolnitev. Odločitev sodišča, da se tožba zavrže, je zato pravilna, vendar iz drugega razloga, kot ga je kot nosilnega navedlo sodišče prve stopnje.

11. Vrhovno sodišče ob tem pojasnjuje, da sodba sodišča prve stopnje IV U 245/2010-22 o odpravi sklepa o obnovi ne predstavlja v upravnem sporu izdane pravnomočne odločbe o isti zadevi v smislu 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V navedeni zadevi je bil namreč presojan sklep o dovolitvi obnove, zato ni bil presojan isti predmet spora oziroma isti upravni akt, kot v obravnavani zadevi, kjer je s tožbo izpodbijana odločba o izbiri koncesionarja.

12. Čeprav je sodišče prve stopnje zavrženje tožbe oprlo na drug razlog, kot je naveden v tem sklepu, je odločitev sodišča prve stopnje vendarle pravilna, saj gre v obeh primerih za enako odločitev (zavrženje tožbe).

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Ta sodba je predmet presoje v postopku revizije X Ips 9/2012. Op. št. (2): Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 318/2009, II Ips 1238/2008, I Up 34/2009 in druge.