Jedro

Pravno podlago v konkretni zadevi predstavlja ZPIZ-1, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo. To pa pomeni, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti prejšnjega zakona (ZPIZ-1), ni mogoče uporabiti. Tožnik je že na Zavodu za zdravstvo zavarovanje Slovenije prejemal nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo, s tem da je bil vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu. ZPIZ-2 pa niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi bilo potrebno poškodbo, za katero je bilo že ugotovljeno, da je nastala pri delu, od uveljavitve ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 dalje, šteti za poškodbo izven dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 7. 2013 in št. ... z dne 15. 4. 2013. Ugotovilo je, da pri tožniku obstaja 80 % telesna okvara nastala zaradi poškodbe pri delu od 2. 4. 2012 dalje. Tožniku je priznalo invalidnino od 1. 8. 2012 dalje v znesku 82,90 EUR, ki se mu izplačuje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Sodišče je tudi odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 7. 2013. Odločbo št. ... z dne 15. 4. 2013 pa je spremenilo tako, da je besedilo „posledic poškodbe zunaj dela“ nadomestilo z besedilom „posledic poškodbe pri delu“. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) kot prepozno vloženo zavreči v delu, v katerem tožnik izpodbija dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 7. 2013 oziroma njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. S tem v zvezi navaja, da sta bili izdani dve odločbi in sicer glede ugotavljanja invalidnosti dokončna odločba št. ... z dne 31. 7. 2013 ter glede telesne okvare dokončna odločba št. ... z dne 30. 7. 2013. Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu je razvidno, da je tožnikova pooblaščenka dne 21. 8. 2013 prejela dve odločbi tožene stranke. V predpisanem 30 - dnevnem roku od dneva vročitve pa je vložila le tožbo zoper odločbo z dne 30. 7. 2013 glede priznanja invalidnine za telesno okvaro. Zoper odločbo v zvezi z ugotavljanjem invalidnosti pa tožnik v zakonsko določenem roku ni vložil tožbe, kar pomeni, da bi moralo tožbo v delu sodišče zavreči. Sodišče je glede vprašanja vročitve odločbe zaslišalo delavko zaposleno pri pooblaščeni odvetnici ter na podlagi izpovedi menilo, da je pri toženi stranki prišlo do pomote, saj je delavec, zadolžen za odpremo lahko namesto dveh odločb, v kuverto vložil le eno odločbo. Po mnenju tožene stranke pa je takšen zaključek napačen, saj je prav tako možno, da je do pomote prišlo pri delavki, ki je bila pri tožnikovi pooblaščenki zadolžena za sprejem pošte. Vročilnica je namreč dokaz o vročitvi pošiljke naslovniku. Gre za javno listino, ki dokazuje resničnosti tistega kar je na njej navedeno. Po mnenju tožene stranke pa tožnik ni uspel z dovolj visoko stopnjo verjetnosti dokazati, da je njegova pooblaščenka prejela samo eno odločbo in ne dveh, kot izhaja iz vročilnice. Tožena stranka pa se pritožuje tudi glede odločitve o ugotovitvi vzroka nastanka invalidnosti oziroma vzroka nastanka telesne okvare in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je svojo odločitev oprlo na pravnomočno ugotovljeno dejstvo, da je pri tožniku dne 2. 4. 2012 prišlo do poškodbe pri delu. Pravnomočno ugotovljeno dejstvo je po stališču sodišča prve stopnje prijava poškodbe pri delu in odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije iz katere je razvidno, da je bil tožnik zadržan z dela zaradi posledic poškodbe pri delu. Tožena stranka meni, da datum nastanka invalidnosti in datum nastanka telesne okvare ne moreta vplivati na vprašanje, kateri zakon uporabiti. Dejstvo je, da se je postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi postopek za uveljavitev pravice do invalidnine za telesno okvaro pričel 30. 1. 2013. Tedaj pa je že veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012). Skladno s 66. členom ZPIZ-2 pa za poškodbo pri delu šteje le poškodba, povzročena na način iz 1. alineje 66. člena ZPIZ-2, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ter poškodba povzročena na način iz omenjene alineje, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti. Kot pa je razvidno iz prijave nesreče pri delu z dne 4. 5. 2012, se je nesreča pripetila 2. 4. 2012, ko je tožnik odšel na delo. Na prehodu za pešce ga je podrlo osebno vozilo. Iz dopisa delodajalca z dne 15. 6. 2015 je razvidno, da se je tožnik na kraju nesreče nahajal zato, ker mu je bilo s strani delodajalca naročeno, da se bo na postajališču pridružil vozniku tovornega vozila, na kar bosta skupaj z vožnjo nadaljevala do A. in tam razložila bager. Delodajalec je v tem dopisu spremenil svojo prvotno izjavo (da se je tožnik ponesrečil na poti na delo) in sicer tako, da je sedaj navajal, da se je tožnik ponesrečil pri delu. Dejstvo, na katere se sklicuje sodišče (prijava nesreče pri delu in odločba za čas odsotnosti z dela s strani ZZZS) dokazujejo le dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do nezgode, ni pa sodišče materialnopravno pravilno ugotovilo obstoja pravnega standarda - poškodbe pri delu. Ugotovljena dejstva namreč ne izkazujejo, da je tožnik utrpel nesrečo na redni poti na delo niti ne v delovnem času in tudi ne v vzročni zvezi z opravljanjem dela. Tožnik se ni poškodoval na redni poti na delo z organiziranim prevozom delodajalca, temveč se je poškodoval na poti od doma do prevoza, ki ga je organiziral delodajalec. Omenjeno pa po določbi 2. alineje prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2 ne šteje kot poškodba pri delu, saj v konkretnem primeru manjka tudi povezava med vzrokom za nastanek poškodbe in možnostjo vpliva delodajalca na takšno poškodbo na redni poti na delo. Pa tudi sicer se nesreča ni pripetila v času službene poti, saj tožnik od delodajalca ni predložil potnega naloga. Tudi spremenjena izjava delodajalca, da se je nesreča pripetila med delovnim časom, ne dokazuje obstoja pogojev za priznanje poškodbe pri delu, kot so določeni v 1. alineji prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2. V času, ko se je zgodila nezgoda namreč tožnik še ni pričel z opravljanjem dela, temveč je šele odhajal na delo. Ker odločitev sodišča ni pravilna, posledično tudi ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov postopka. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (oziroma zavrže v delu, ki se nanaša na izpodbijanje dokončne odločbe št. ... z dne 31. 7. 2013) oziroma, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnik prepozno vložil tožbo zoper dokončno odločbo št. ... z dne 31. 7. 2013, s katero je bilo odločeno o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je namreč razčistilo, kdaj je bila navedena dokončna odločba vročena tožnikovi pooblaščenki. Edini dokaz, ki ga je predložila tožena stranka je vročilnica (B/1) iz katere izhaja, da naj bi se v pisemski ovojnici nahajali odločbi z dne 30. 7. 2013 in 31. 7. 2013. Iz prepričljive izpovedbe zaslišane B.B., zaposlene pri tožnikovi pooblaščenki pa izhaja, da je bila v pisemski ovojnici le ena odločba in sicer gre za dokončno odločbo št. ... z dne 30. 7. 2013. Da gre zgolj za eno odločbo izhaja tudi iz knjige oddane pošte, kjer je zabeleženo, da je bila tožniku posredovana le odločba z dne 30. 7. 2013, kot tudi iz knjige prejete pošte. Navedena je zgolj ena odločba ne pa dve, kot to zatrjuje tožena stranka. V tem primeru je sodišče prve stopnje vero utemeljeno poklonilo izpovedbi zaslišane priče, kajti tožena stranka kot je bilo že pojasnjeno drugih dokaznih predlogov s tem v zvezi, razen vročilnice, ni predlagala. S tem, ko je tožnik na glavni obravnavi izpodbijal tudi dokončno odločbo z dne 31. 7. 2013, tožba po stališču pritožbenega sodišča ni bila prepozna, kajti toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bila vročitev opravljena istega dne, kot je bila vročena odločba z dne 30. 7. 2013. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo pravilnost in zakonitost obeh prej citiranih dokončnih odločb. Z odločbo z dne 30. 7. 2013 je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 4. 2013, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Z dokončno odločbo št. ... z dne 31. 7. 2013 pa je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 4. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka razvrstila tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in mu priznala pravico do dela na drugem delu s stvarnimi omejitvami ter s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 21. 3. 2013 dalje. Odločila je tudi, da kontrolni pregled ni potreben in da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločeno s posebno odločbo ter da je delodajalec C. d.d. dolžan tožniku zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delu. V obeh primeri pa je sporen vzrok nastanka invalidnosti oziroma telesne okvare. Tožena stranka se je namreč postavila na stališče, da je invalidnost oziroma telesna okvara posledica poškodbe izven dela.

7. Sodišče prve stopnje je kot odločilno upoštevalo prijavo poškodbe pri delu, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa in iz katere izhaja, da je bil tožnik poškodovan pri prehodu čez cesto, ko ga je zbil osebni avtomobil. Nezgoda se je zgodila 2. 4. 2012 ob 7.00 uri zjutraj. Iz točke 18 podatka o nezgodi izhaja, da se je le-ta zgodila na poti na delo. Sodišče je nadalje upoštevalo tudi, da je že Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ugotovil, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, kar vse je razvidno tudi iz odločb omenjenega zavoda, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Res je, kot to navaja tudi tožena stranka, da je tekom sodnega postopka tožnik sodišču predložil še dodatna dokaza (A/12 in A/13), ki naj bi izkazovala, da je do nezgode pri delu prišlo med delovnim časom, torej v času trajanja delovnega procesa. Tožena stranka je predloženim dokazom izrecno nasprotovala zaradi prekluzije, sodišče prve stopnje pa je navedene dokaze kot nepotrebne, ob razlogovanju, da gre za pravno vprašanje, zavrnilo. To pa pomeni, da so pritožbene navedbe v zvezi z omenjenimi dokazi za rešitev zadeve pravno irelevantne, saj je sodišče prve stopnje presodilo, da je odprto zgolj pravno vprašanje ter posledično dokazov vezanih na ugotavljanje dejanskega stanja tudi ni izvajalo. Nobena od strank v postopku pa s tem v zvezi tudi ni uveljavljala kršitev določb postopka po določbi 286.b člena ZPP. Sodišče prve stopnje je upoštevaje prijavo poškodbe pri delu, ki se nahaja tudi v dokumentaciji upravnega spisa, enako kot pred njim tožena stranka štelo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči na poti na delo. V tem primeru pa je za odločitev, ali gre za poškodbo pri delu ali ne odločilno, kateri predpis je potrebno uporabiti pri presoji sporne zadeve.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) je namreč v 2. alineji prvega odstavka 63. člena določal, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje tudi poškodba povzročena na način iz 1. alineje prvega odstavka 63. člena, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo.

9. ZPIZ-2 pa v 2. alineji prvega odstavka 66. člena določa, da se za poškodbo pri delu po tem zakonu šteje poškodba, povzročena na način iz 1. alineje prvega odstavka 66. člena, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ter poškodba povzročena na način iz 1. alineje, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti.

10. Po stališču pritožbenega sodišča je odločilen predpis, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo, torej v predmetni zadevi ZPIZ-1. To pa pomeni, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti prejšnjega zakona (ZPIZ-1) ni mogoče uporabiti. Tožnik je že na Zavodu za zdravstvo zavarovanje Slovenije prejemal nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo, s tem da je bil vzrok začasne nezmožnosti za delo, poškodba pri delu. ZPIZ-2 pa niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi poškodbo, za katero je bilo že ugotovljeno, da je nastala pri delu, bilo potrebno od uveljavitve ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 dalje šteti, kot da gre za poškodbo izven dela. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še opozarja na načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.