Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Revident, ki uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja, mora to vprašanje natančno in konkretno opredeliti in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost po vsebini zadeve. Enako mora ravnati, če uveljavlja odstop od sodne prakse, pri čemer mora opraviti tudi primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje s sodnimi odločbami, s katerimi odstop utemeljuje.

Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker revidenta le pavšalno navajata, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, nista izkazala zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo Upravne enote Vrhnika, št. 492-2/2010 (218) z dne 28. 9. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35020-43/2010/2 z dne 14. 1. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo revidentov zoper izpodbijano odločbo, s katero je prvostopenjski organ v korist Občine ... dovolil razlastitev tam navedene nepremičnine, last revidentov; odločil, da razlastitvena upravičenka z dokončnostjo te odločbe pridobi lastninsko pravico in posest na razlaščeni nepremičnini; da se po dokončnosti te odločbe v zemljiški knjigi zaznamuje izbris zaznambe o začetku razlastitvenega postopka; da lahko dosedanja lastnika po pravnomočnosti te odločbe zahtevata plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino po tam navedenih pogojih in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavljata revidenta, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

7. Revidenta navajata, da gre v tem primeru po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno vplivalo na odločitev.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenta s splošno trditvijo, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in za odstop od sodne prakse Ustavnega sodišča, nista izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. Revidenta bi namreč morala po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 6. točka te obrazložitve) najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost po vsebini zadeve. Glede uveljavljanega odstopa od sodne prakse pa bi morala opraviti tudi primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami Ustavnega sodišča, s katerimi utemeljujeta odstop, in zatrjevano odstopanje utemeljiti (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 513/2009 in X Ips 187/2012). Tega pa revidenta nista storila s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča U-I-357/06 in U-I-278/10, saj nista opredelila pravnega vprašanja, glede katerega uveljavljata odstop od sodne prakse, niti ne pojasnita, v čem naj bi bila situacija v obravnavani zadevi primerljiva s situacijo, obravnavano v navedenih Ustavnih odločbah. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010, X Ips 149/2010, X Ips 159/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker revidenta le pavšalno navajata, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, nista izkazala dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1. 11. Ker revidenta nista izkazala izpolnjenosti uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).