Jedro

Potek obstoječe (kategorizirane) javne ceste po nepremičnini ter potekanje cestnega prometa po njej ob vložitvi zahteve za razlastitev sta okoliščini, glede na kateri se po zakonu šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnine, po kateri poteka obstoječa javna cesta, izkazana (tretji odstavek 19. člena ZJC-B). Začasna zapora prometa, samovoljno vzpostavljena s strani tožnikov v teku razlastitvenega postopka, ki je po odločbi inšpektorja morala biti odstranjena, ni okoliščina, ki bi bila glede na navedeno določbo relevantna za ugotovitev javne koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Vrhnika (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo v korist Občine Log - Dragomer kot razlastitvene upravičenke dovolila razlastitev nepremičnine parcelna št. 1323/4 k.o. ..., last tožnikov (v 1. točki izreka), odločila, da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico in posest na razlaščeni nepremičnini z dokončnostjo te odločbe (v 2. točki izreka), ugotovila, da se po dokončnosti odločbe v zemljiški knjigi zaznamuje izbris zaznambe o začetku razlastitvenega postopka (v 3. točki izreka), navedla, da po pravnomočnosti odločbe lahko dotedanja lastnika razlaščene nepremičnine zahtevata plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino, če zaradi gradnje javne ceste za predmetno nepremičnino ni bila plačana odškodnina po takrat veljavnih predpisih oziroma če se tedanji lastnik pravici do odškodnine ni odpovedal (v 4. točki izreka) ter ugotovila, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (v 5. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je razlastitvena upravičenka 18. 5. 2010 vložila zahtevo za razlastitev parcele 1323/4 k.o. ... v lasti tožnikov na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B). Z vpogledom v predložene listine je upravni organ ugotovil, da preko parcele 1323/4 poteka del kategorizirane javne ceste. Na ustni obravnavi, opravljeni na narokih 12. 7. 2010 in 3. 9. 2010, pa je bilo ugotovljeno, da je pred in na dan vložitve zahteve za razlastitev po navedeni kategorizirani javni cesti potekal javni promet. S tem je bila v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZJC-B javna korist za razlastitev nepremičnine parcela 1323/4 ugotovljena. Razlastitvena upravičenka pa je tudi izkazala, da je tožnikoma kot lastnikoma predmetne parcele ponudila odkup parcele, vendar se le-ta na poslani ponudbi z dne 15. 3. 2010, skupaj s cenitvijo sodnega izvedenca, nista odzvala. S tem je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 97. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) za vložitev zahteve za razlastitev. Za dosego javne koristi, ki v konkretnem primeru pomeni nemoten promet po kategorizirani javni cesti, je razlastitev nujna, saj razlastitvena upravičenka s ponudbo za odkup nepremičnine ni uspela pridobiti. Pri presoji sorazmernosti med javno koristjo razlastitvenega namena in posegom v zasebno lastnino je upravni organ štel, da je poseg v lastninsko pravico upravičen, če je javna korist izenačena z izgubo na strani zasebne lastnine, ter glede interesa tožnikov upošteval, da se aktualna raba nepremičnine zaradi razlastitve ne bo spremenila, kajti gre le za pravno ureditev dejanskega stanja - javna cesta je obstoječa in poteka preko parcele v lasti tožnikov kot razlastitvenih zavezancev, ki predmetne parcele že od nakupa nista imela v posesti (razen v času, ko sta izvedla delno zaporo javne ceste), torej z razlastitvijo ne bo nič drugače. Ugotovitev glede upravičenosti do odškodnine temelji na sedmem odstavku 19. člena ZJC-B. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 14. 1. 2011 pritožbi tožnikov zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa zavrnilo.

Tožnika vlagata tožbo iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Nasprotujeta ugotovitvi prvostopenjskega organa, da po razlaščeni parceli poteka občinska javna cesta, kajti v času, ko je upravni organ ugotavljal dejansko stanje, po spornem delu nepremičnine ni potekala javna cesta, saj sta tožnika sporni del cestišča ogradila s količki. Navajata, da je prvostopenjski organ nepravilno ugotovil, da je v konkretnem primeru izkazana javna korist za razlastitev, in izkazana sorazmernost med koristjo razlastitvenega namena in posegom v zasebno lastnino. Pojasnjujeta, da je razlastitvena upravičenka oziroma so njeni pravni predniki na nasprotni strani ceste javno dobro prodali, nato pa so protipravno in brez kakršnekoli podlage vzeli del nepremičnine tožnikov za cesto. Glede na tako nezakonito postopanje razlastitvene upravičenke menita, da poseg v njuno nepremičnino ni upravičen. Po mapnih kopijah bi morala biti sporna cesta - javno dobro široka celo sedem metrov in ne bi smela teči po parceli tožnikov. Da je v naravi drugače, je izključna krivda razlastitvene upravičenke, saj je del javne ceste prodala za gradbeno parcelo lastnikom parcel, ležečih na nasprotni strani cestišča, in sicer št. 1313/5 in 1313/6. Tak poseg je nedopusten in posega v ustavno pravico tožnikov do zasebne lastnine. Vse navedeno dokazujejo tudi mejniki na nasprotni strani ceste. Nikakor ne more biti sprejemljivo in v javnem interesu, da občina javno pot proda zasebnim lastnikom ter jim dopusti, da se širijo v preostalo javno dobro, hkrati pa se v interesu "javne koristi" širi na parcele drugih zasebnih lastnikov. Nepravilno je prvostopenjski organ ugotovil tudi, da je razlastitvena upravičenka s tožnikoma skušala zadevo pred vložitvijo zahteve za razlastitev sporazumno rešiti z odkupom sporne nepremičnine, saj je ponudila zelo nizko ceno 75 EUR/m2, pa še to ni predlagala odkupa celotne predmetne nepremičnine v izmeri 44 m2, temveč le 24 m2. Prvostopenjski organ je brez podlage zaključil tudi, da se aktualna raba nepremičnine zaradi razlastitve ne bo spremenila. Ne drži, da spornega dela nepremičnine tožnika ne bi imela v posesti od nakupa dalje, saj sporno nepremičnino ves čas uporabljata, ko pa sta dobila pravnomočno sodbo, na podlagi katere jima je razlastitvena upravičenka dolžna izročiti sporni del nepremičnine v izključno posest, sta posedovanje drugih oziroma razlastitvene upravičenke onemogočila, s tem da sta postavila količke. Nikakor torej ne drži, da z razlastitvijo ne bo nič drugače, kajti po razlastitvi tožnika svoje nepremičnine ne bosta mogla nemoteno uživati. Nerazumljiv je tudi izrek izpodbijane odločbe v 4. točki. Upravni organ bi na podlagi vseh listin, s katerimi je razpolagal, lahko ugotovil, da odškodnina ni bila plačana in da se pravni prednik tožnikov pravici do odškodnine tudi nikoli ni odpovedal. Razlastitvena upravičenka pa tudi ni predložila nobenega dokaza, ki bi izkazoval nasprotno, ne v upravnem ne v sodnem postopku. Tožnika pa tudi menita, da pogoji za razlastitev niso podani, ker postopek razlastitve ni bil sprožen v zakonsko določenih rokih, to je v štirih letih po uveljavitvi prostorskega akta, v skladu s 93. in 95. členom ZJC. Sodišču predlagata, naj njuni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, postopek razlastitve pa ustavi; zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka. V dokazne namene predlagata zaslišanje tožnika, postavitev izvedenca geodetske in geometrične stroke, opravo poizvedb v katastru in pridobitev vseh mapnih kopij v zvezi s spreminjanjem sporne parcele, ogled na kraju samem ter vpogled v upravne spise v zadevi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Razlastitvena upravičenka kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prereka navedbo tožnikov, da bi prvostopenjski organ moral ugotavljati, ali je obstoječa javna cesta potekala po njuni nepremičnini med postopkom, kajti tretji odstavek 19. člena ZJC-B terja ugotavljanje stanja ob vložitvi zahteve za razlastitev. Da je po obstoječi cesti promet tedaj potekal, pa je na ustni obravnavi povedal tudi sam tožnik. Sicer pa prizadeta stranka navaja, da sta tožnika samovoljno postavila količke ter s tem onemogočila potek cestnega prometa. Iz tega razloga jima je pristojni inšpektor z odločbo naložil, da količke odstranita. Tožnika sta se sicer sklicevala na samopomoč, vendar bi na podlagi pravnomočne sodbe kvečjemu lahko sprožila izvršilni postopek, pa ga nista. Samopomoč ni utemeljena tudi iz razloga, ker tožnika vse do postavitve količkov predmetne parcele nikoli nista imela v posesti in je ves čas po njej potekal cestni promet, in to že več deset let prej, preden sta tožnika postala lastnika te nepremičnine, ki sta jo pridobila na podlagi pogodbe z dne 5. 5. 2000, ki je bila izvedena v zemljiški knjigi šele 19. 5. 2004. Nerelevantne za postopek pa so tudi tožbene navedbe, da sta tožnika hotela zadevo rešiti na miren način, vendar po primerni ceni, saj se prizadeta stranka ni mogla strinjati s ceno 1.800,00 EUR/m2, ki ni primerna. Navedbe tožnikov, da naj bi pravni prednik prizadete stranke na nasprotni strani ceste javno dobro prodal, pa so neargumentirane in tudi nerelevantne. Tožnika netočno navajata, da naj bi bila prizadeta stranka pripravljena odkupiti le del parcele, kajti ponudba se je nanašala na celotno parcele 1323/4, ki meri 44 m2, tožnika pa sta solastnika te parcele vsak do 1/2, zato je prizadeta stranka vsakemu ponudila odkup solastniškega deleža do 1/2. Ponujena cena pa je bila v skladu z mnenjem A.A., ki je sodni cenilec za gradbeništvo, in v katerem je ta navedel, da tržna vrednost za m2 znaša 75,00 EUR. Neutemeljene so navedbe, da je 4. točka izreka izpodbijane odločbe nerazumljiva, kajti podlaga zanjo je v 105. in nadaljnjih členih ZUreP-1. Iz teh izhaja, da se lahko o odškodnini odloča šele po pravnomočnosti razlastitvene odločbe. Neutemeljene so tudi navedbe, da naj bi bil zamujen rok za vložitev zahteve za razlastitev, saj tretji odstavek 19. člena ZJC-B izrecno določa, da razlastitveni upravičenec ni vezan na rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Prizadeta stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je odločeno o razlastitvi parc. št. 1323/4 k.o. ... (v izmeri 44 m2) v lasti tožnikov - kot dela obstoječe javne ceste.

Poseben postopek razlastitve nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, je urejen v 19. členu ZJC-B. Ta določa, da če ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena ZJC, se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi (prvi odstavek). V nadaljevanju pa napotuje na uporabo določb 92. do 114. člena ZUreP-1, kolikor v tem členu posameznih vprašanj razlastitve ne ureja drugače. Z drugačno ureditvijo posameznih vprašanj pa izključuje uporabo tretjega odstavka 93. člena, drugega odstavka 95. člena, 98. člena, 100. in 103. člena ZUreP-1. V navedenih členih ZUreP-1 urejen postopek razlastitve ZJC-B nadomešča s specialno ureditvijo. Tako določa, da se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC ter da za vložitev zahteve razlastitveni upravičenec ni vezan na rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1. Zahtevi za razlastitev mora upravičenec priložiti le seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev, z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra in zemljiške knjige in ponudbo iz drugega odstavka 97. člena ZUreP-1. Postopek razlastitve se začne s samo vložitvijo te zahteve, o tem pa upravni organ po uradni dolžnosti obvesti zemljiško knjigo. Razlastitveni upravičenec pridobi lastninsko pravico na nepremičninah, po katerih poteka obstoječa javna cesta, z dokončnostjo odločbe o razlastitvi in lahko tedaj tudi prevzame nepremičnino v posest, če je v posesti še nima. Dotedanji lastnik nepremičnine, za katero zaradi gradnje ni bila plačana odškodnina po takrat veljavnih predpisih oziroma za katero se tedanji lastnik pravici do odškodnine ni odpovedal, lahko po pravnomočnosti odločbe zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino.

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da so za razlastitev predmetne nepremičnine izpolnjeni pogoji, ki jih določa drugi odstavek 92. člena ZUreP-1. Ugotovil je namreč, da po predmetni nepremičnini poteka obstoječa javna cesta, kar je razlastitvena upravičenka izkazala z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Log – Dragomer (cesta 467060, Cesta OF), prej Odlok o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v občini Vrhnika. Javna cesta je namreč le v skladu s predpisi kategorizirana prometna površina (2. točka prvega odstavka 14. člena ZJC). Zaradi ugotovitve okoliščine, ali je po obstoječi javni cesti ob vložitvi zahteve potekal cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC - tj. tako, da je prometno površino lahko vsak prosto uporabljal na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih - pa je bila na narokih 12. 7. 2010 in 3. 9. 2010 opravljena ustna obravnava. Na tej je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je cestni promet po obstoječi cesti, tudi po delu cestišča na predmetni parceli 1323/4, ob vložitvi zahteve 18. 5. 2010 ter pred tem potekal. Potek obstoječe (kategorizirane) javne ceste po nepremičnini ter potekanje cestnega prometa po njej ob vložitvi zahteve za razlastitev pa sta okoliščini, glede na kateri se po zakonu šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnine, po kateri poteka obstoječa javna cesta, izkazana (tretji odstavek 19. člena ZJC-B). Tožnika sicer ugovarjata, da javna korist za razlastitev ni bil pravilno ugotovljena, ker naj bi po delu cestišča, ki se nahaja na predmetni parceli 1323/4, cestni promet tedaj, ko je upravni organ to okoliščino ugotavljal, ne potekal. Vendar je navedba neutemeljena, saj je protispisna. Iz zapisnikov narokov z dne 12. 7. 2010 in 3. 9. 2010 namreč izhaja kot nesporno, da je po delu cestišča, ki se nahaja na predmetni parceli 1323/4, cestni promet potekal od vložitve zahteve za razlastitev (in tudi pred tem) vse do 9. 7. 2010, ko sta tožnika v okviru zatrjevane samopomoči promet onemogočila, s tem da sta postavila količke in verigo (glede na pravnomočno in izvršljivo sodbo v zadevi II Cp 1320/2010 z dne 15. 4. 2010, s katero je bilo razlastitveni upravičenki naloženo, da mora tožnikoma predmetno parcelo v 15 dneh izročiti v posest), ter nato ponovno od 26. 8. 2010 dalje, ko so bili količki odstranjeni na podlagi odločbe inšpektorja z dne 15. 7. 2010. Začasna zapora prometa, samovoljno vzpostavljena s strani tožnikov v teku razlastitvenega postopka, ki je po odločbi inšpektorja morala biti odstranjena, tudi upoštevajoč pravne učinke začetka razlastitvenega postopka iz tretjega odstavka 100. člena ZUreP-1, po katerem je razlastitveni zavezanec omejen v razpolaganju in pri uporabi nepremičnine (po petem odstavku 19. člena ZJC-B pa se poseben razlastitveni postopek, namenjen razlastitvi nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, začne z vložitvijo zahteve), ni okoliščina, ki bi bila glede na navedeni tretji odstavek 19. člena ZJC-B relevantna za ugotovitev javne koristi za razlastitev. V nadaljevanju pa sodišče pritrjuje tudi zaključkom organa, da je razlastitev predmetne nepremičnine za dosego javne koristi nujno potrebna - da se zagotovi nemoten potek prometa po kategorizirani občinski javni cesti in kot za tako vzpostavi njen premoženjskopravni status v skladu s prvim odstavkom 3. člena ZJC - ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino - obstoječa javna cesta kot taka zagotavlja prosto uporabo za promet vsem, lastnika pa že od pridobitve lastninske pravice na predmetnem delu cestišča nista izvrševala posesti. Tožnika sicer ugovarjata takemu zaključku ter navajata, da sta predmetni del cestišča, ki poteka po njuni parceli, imela vse od nakupa v posesti ter sta ga uporabljala. Taka njuna trditev pa je protispisna, saj iz zapisnika naroka z dne 12. 7. 2010 izhaja, da sta navajala, da „trenutno po spornem delu cestišča promet ne poteka, prej pa je potekal“, da „trenutno promet ne poteka glede na pravnomočno sodbo II Cp 1320/2010 z dne 15. 4. 2010, po kateri jima je razlastitvena upravičenka dolžna sporni del cestišča izročiti v posest“, „da je sporni del cestišča v skladu s sodno odločbo v tožnikovi posesti in na njem sedaj promet ne poteka, saj je 9. 7. 2010 ob 13. uri začel postavljati količke in verigo“. Iz zapisnika naroka z dne 3. 9. 2010 prav tako izhaja, da je tožnik izrecno navedel, da je 18. 5. 2010 in pred tem cestni promet po spornem delu zemljišča potekal. To pa pomeni, da sta tožnika predmetni del cestišča logično lahko uporabljala le kot drugi udeleženci cestnega prometa, ne pa na njem izvrševala posesti v smislu izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo (razen v času samovoljno izvedene zapore tega dela cestišča).

Tožnika brez podlage navajata tudi, da pogoji za razlastitev niso podani, ker postopek za razlastitev ni bil sprožen v skladu s 93. in 95. členom ZUreP-1 v štirih letih po uveljavitvi prostorskega akta. Po izrecni določbi tretjega odstavka 19. člena ZJC-B namreč razlastitveni upravičenec za vložitev zahteve ni vezan na rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 (pri čemer za obravnavano zadevo tako niti ni pomembno, v kakšnem obsegu se določba drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 z uveljavitvijo Zakona o prostorskem načrtovanju preneha uporabljati nasploh).

Po presoji sodišča pa so neutemeljene tudi tožbene navedbe, da razlastitvena upravičenka posega v njuno nepremičnino zgolj v posledici njenega (oziroma njenih pravnih prednikov) preteklega nezakonitega ravnanja, v okviru katerega naj bi na nasprotni strani obravnavane javne ceste javno dobro oziroma del ceste prodala zasebnim lastnikom za gradbene parcele, pri čemer omenjata parc. št. 1313/5 in 1313/6, obe k.o. ..., ter njenega dopuščanja, da so lastniki zemljišč na nasprotni strani ceste nezakonito posegli v cestišče. Nepremičnino, po kateri poteka obstoječa (kategorizirana) javna cesta, po kateri ob vložitvi zahteve za razlastitev poteka cestni promet, se lahko razlasti v posebnem razlastitvenem postopku, določenem v 19. členu ZJC-B (prvi odstavek tega člena). Pogoji za dopustnost razlastitve parcele 1323/4 kot dela obstoječe javne ceste pa so bili po presoji sodišča, kot že navedeno, v razlastitvenem postopku pravilno ugotovljeni. Glede na to tožnika ne moreta z uspehom uveljavljati, da bi se zaradi zagotovitve dela cestišča za predmetno javno cesto moralo poseči v zasebna zemljišča na nasprotni strani ceste, ob opustitvi dotedanje rabe njune parcele kot dela cestišča. To velja tudi za primer, če bi razlastitvena upravičenka v preteklosti ravnala tako, kot zatrjujeta. Le v primeru, če bi razlastitvena upravičenka (v času razlastitvenega postopka) razpolagala z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena, bi razlastitev njune parcele ne bila dopustna (tretji odstavek 92. člena ZUreP-1); tega pa niti ne zatrjujeta, in nista zatrjevala v razlastitvenem postopku. Prav tako so ob povedanem za presojo dopustnosti razlastitve njune nepremičnine nerelevantne njune navedbe o nezakonitih posegih v javno dobro lastnikov zemljišč na nasprotni strani predmetne obstoječe javne ceste (tudi če bi bile njune navedbe skladne z resničnim stanjem, je to stvar drugih postopkov, ne pa predmetnega razlastitvenega). Glede na to je upravni organ utemeljeno zavrnil izvajanje dokazov zaradi ugotavljanja s strani tožnikov zatrjevanih preteklih ravnanj razlastitvene upravičenke oziroma njenih pravnih prednikov, ter posegov tretjih oseb v javno dobro. Predloga za izvedbo takih dokazov (postavitev izvedenca geodetske in geometrične stroke, poizvedbe v katastru in pridobitev vseh mapnih kopij, kot so se za sporno parcelo spreminjale, ogled na kraju samem), podanega tudi v tožbi, prav tako ne sprejema sodišče, saj dejstva in okoliščine, kot jih zatrjujeta tožnika, za presojo dopustnosti razlastitve njune nepremičnine, glede na relevantne določbe ZJC-B in ZUreP-1 niso pravno pomembna. Ker se po Ustavi (69. člen) lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon, tožnika ob tem, ko so bili pogoji za dopustnost razlastitve njune nepremičnine, ki jih določa zakon, ugotovljeni, brez podlage zatrjujeta, da se z razlastitvijo posega v njuno ustavno pravico do zasebne lastnine.

V skladu s četrtim odstavkom 19. člena ZJC-B je razlastitvena upravičenka morala ob vložitvi zahteve za razlastitev s predložitvijo ponudbe iz drugega odstavka 97. člena ZUreP-1 izkazati, da je tožnikoma ponudila odkup nepremičnine, pa ji nato v roku 30 dni po vročitvi ponudbe nepremičnine ni uspelo pridobiti s sklenitvijo pogodbe. Ta pogoj je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in kar potrjuje tudi spisna dokumentacija upravnih spisov, izpolnila. Glede na to je brez podlage tožbena trditev, da je nepravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da je upravičenka poskušala pred vložitvijo zahteve za razlastitev nepremičnino odkupiti. Ocena tožnikov, da je upravičenka ponudila prenizko ceno 75 EUR/m2 (kot izhaja iz upravnega spisa, sta tožnika menila, da je primerna cena 1.800 EUR/m2), na presojo izpolnitve navedenega zakonskega pogoja ne more vplivati. Sicer pa iz ponudbe izhaja, da jo je glede cene upravičenka oblikovala po cenitvi tržne vrednosti nepremičnine, ki jo je izdelal sodni cenilec A.A. 19. 10. 2009. Iz ponudb ter pogodb namesto razlastitve v upravnem spisu, poslanih tožnikoma, pa je tudi razvidno, da je upravičenka ponudila tema odkup celotne parcele v izmeri 44 m2, kot kupnino v pogodbah pa navedla znesek 1.650 EUR za vsakega, glede na njuno solastništvo nepremičnine. Tožbene navedbe, da upravičenka ni ponudila odkupa celotne nepremičnine, so tako protispisne in neutemeljene.

Po presoji sodišča pa tožnika neutemeljeno ugovarjata tudi vsebini 4. točke izreka, ker ta ne vsebuje ugotovitve o upravičenosti tožnikov do odškodnine ali nadomestne nepremičnine. V skladu s sedmim odstavkom 19. člena ZJC-B namreč lahko prejšnji lastnik nepremičnine zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino (oziroma odločanje o zahtevku) po pravnomočnosti odločbe o razlastitvi.

Ker je bil po presoji sodišča postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.