Jedro

Do prevzema denacionalizirane nepremičnine v upravljanje lahko upravičenec zahteva od zavezanca vrnitev prejetih koristi (najemnine) za čas od dneva vložitve zahteve za denacionalizacijo dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Utemeljena je podlaga tožbenega zahtevka za čas od dneva vložitve zahteve za denacionalizacijo dalje".

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji obveznost tožene stranke izplačati tožnikoma vrednost najemnine za tri poslovne prostore in dvoje stanovanj v hiši N. za čas od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (7.12.1991) do 1.1.1993, ko sta tožnika na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji prevzela upravo hiše. Ocenilo je namreč, da je odločba podlaga za vknjižbo vzpostavitve lastninske pravice v korist upravičencev tožnikov, do tedaj pa je tožena stranka imela pravni naslov za upravljanje in razpolaganje s spornim premoženjem in torej elementi neupravičene obogatitve niso izkazani.

V pritožbi, ki jo tožnika proti vmesni sodbi vlagata zaradi zmotne uporabe materialnega prava, poudarjata, da je sprejeta odločitev v neskladju z intencijo zakonodajalca (ZDEN). V danem primeru sploh ne gre za pravni posel, pač pa za drugačno pridobitev lastninske pravice, kjer velja smiselno uporabiti pravila, veljavna za priposestvovanje in dedovanje. Tožnika svoj zahtevek deloma opirata na ZOR, čeprav je treba predvsem uporabiti ZDEN kot poseben zakon za zadevno področje. Glede na določilo 6. člena tega zakona gre uporabiti ZOR le tam, kjer v Zakonu o denacionalizaciji ni ustreznih določb. 210. člen ZOR pa v 4. odstavku jasno določa obveznost vrnitve, če je nekdo prejel nekaj glede na podlago, ki se ni uresničila, ali pa je pozneje odpadla. ZDEN sicer res nima določb o razveljavitvi zgodovinskih zakonov, ki so bili podlaga za nacionalizacije in zaplembe, je pa prav ta predpis ugotovil neobstoj pravne podlage nacionalizacije in določil načine za odpravo njenih posledic. Tudi obravnavana (nacionalizirana) nepremičnina je bila torej v sredstvih tožene stranke brez veljavne podlage že v času pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. ZDEN uzakonja izjemo od splošnih načel obligacijskega prava in v 72. členu izključuje zahtevke upravičencev za odmeno za uporabo podržavljenega premoženja in se tako izogne vprašanju, od kdaj je to premoženje v sredstvih zavezanca brez temelja. Vendar to izjemo časovno omejuje le na čas od podržavljenja do uveljavitve Zakona o denacionalizaciji. Značilnost tega zakona je, da generalno popravlja posledice storjenih posegov v lastninske pravice z dnem svoje uveljavitve in nova lastninska razmerja vzpostavlja na originarni način. Časovni rez v dotedanje stanje je oster in se jasno izraža v dveh določbah, in sicer v členih 88 ter 72. V nadaljevanju pritožba podaja štiri poudarke, ki privedejo do zaključka, da gre upravičencem odmena za neuporabo od dneva uveljavitve ZDEN. Pritožbenemu sodišču torej tožnika predlagata, da izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da odloči, da obstoji obveznost tožene stranke nasproti tožnikoma in sodišču prve stopnje naloži, da odloči o višini zahtevka.

Pritožba je delno utemeljena.

Zakon o denacionalizacji - ZDEN (Ur.l. RS št. 27/91-I) v 2. odst. 72. člena določa, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve zakona ne priznavajo. Taki zahtevki se torej priznavajo šele za čas po uveljavitvi ZDEN, vendar konkretnih specialnih določil o pogojih za uveljavljanje tovrstnih zahtevkov ZDEN ne vsebuje. Glede na določbo 1. odst. 6. člena tega zakona je torej treba uporabiti splošne premoženjske oziroma odškodninske predpise, to je določila Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, v konkretnem primeru o neupravičeni pridobitvi (čl. 210 do 219). Tožnika namreč zahtevata vrnitev koristi, ki jo je tožena stranka pridobila z oddajanjem v najem poslovnih in stanovanjskih prostorov v hiši N. 6 v času od uveljavitve ZDEN do dneva, ko sta prevzela upravo te hiše (1.1.1993).

Do vrnitve podržavljenih nepremičnin upravičencem ne pride po samem zakonu, pač pa šele na podlagi vložene zahteve (1. odst. 61. člena ZDEN). Vse dokler tožnika zahteve za denacionalizacijo nista vložila, je torej toženka tudi po uveljavitvi ZDEN v dobri veri (ki se domneva) razpolagala z obravnavano nepremičnino na dotedanji način.

Tožnikoma je zato v skladu z določilom 214. člena ZOR prejeto najemnino, ki predstavlja takoimenovane civilne plodove, dolžna vrniti šele od dneva vložitve njune zahteve dalje.

V navedenem obsegu je drugostopno sodišče glede na povedano na osnovi določila 4. točke 373. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka te odločbe.