Jedro

V 2. odstavku 72. člena ZDen, ki je v razmerju do drugih splošnih predpisov, ki urejajo odškodninsko in premoženjsko področje specialni predpis, pa je določeno, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona (tedaj ZDen), ne priznavajo. Razlaga te določbe ZDen kot specialnega zakona, po načelu a contrario pa lahko pripelje le do materialnopravnega zaključka, ki ga je sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi sodišče druge stopnje, da so, ne glede na določbe ZTLR, ki se nanašajo na izročitev plodov ter druge zahtevke in protizahtevke, ki se lahko uveljavljajo v zvezi z izročitvijo stvari, in ki so povezani tudi z lastninsko pravico na stvari, zahtevki, kakršne v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka proti toženi stranki, utemeljeni (glede njihove pravne podlage) že na podlagi prej navedene določbe 2. odstavka 72. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da ne obstoji obveznost tožene stranke, da tožnikoma izplača vrednost najemnine za tri poslovne prostore in dvoje stanovanj v hiši v Ljubljani za čas od 7.12.1991 do 1.1.1993. Tožeča stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišče prve stopnje spremenilo in odločilo, da je utemeljena podlaga tožbenega zahtevka za čas od vložitve zahteve za denacionalizacijo dalje. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka ni izkazala obstoja škode, za katero bi odgovorjala tožena stranka. Tako po ZDEN kot po odločbi z dne 5.11.1992, je bila tožena stranka dolžna vrniti zasedeno nepremičnino, kar je že 1.1.1993 storila. Sodba ni pravilna tako po obligacijskih načelih neupravičene obogatitve kot po načelih stvarnega prava. Tožeča stranka je pridobila pravico do plodov šele z dnem, ko je postala lastnica nepremičnine.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Javni tožilec Republike Slovenije se o vročeni reviziji (390. člen ZPP) ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Tožena stranka kršitve drugih določb ZPP ne uveljavlja.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo najprej razsodilo o podlagi tožbenega zahtevka (330. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je predmet preizkusa na revizijski stopnji pravnomočna sodba, izdana na drugi stopnji (1. odstavek 382. člena ZPP), se revizijsko sodišče ne more ukvarjati z revizijskimi navedbami, da tožeča stranka ni dokazala obstoja škode.

Po mnenju revizije toženi stranki ne more biti naloženo povračilo škode, katere obstoj tožeča stranka zatrjuje, niti na podlagi pravil obligacijskega prava (na podlagi 210. ali 214. člena ZOR), niti na podlagi pravil stvarnega prava (27. ali 38. člen ZTLR).

V 27. in 38. členu ZTLR so na klasičen način urejena vprašanja plodov ter drugih zahtevkov in protizahtevkov, ki se lahko uveljavljajo v zvezi z izročitvijo stvari lastniku. Utemeljnost morebitnih zahtevkov za izročitev plodov (kot tudi drugih zahtevkov in protizahtevkov, ki se lahko uveljavljajo v zvezi z izročitvijo stvari) je po navedenih določbah ZTLR res povezana z vprašanjem lastninske pravice na stvari in njene pridobitve, vendar pa teh določb ZTLR v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Kakšno je razmerje med določbami Zakona o denacionalizaciji (ZDEN, U.L. RS št. 27/91) in drugimi splošnimi predpisi, ki urejajo premoženjsko in odškodninsko področje, je določeno v 1. odstavku 6. člena ZDEN. V 2. odstavku 72. člena ZDEN, ki je v razmerju do drugih splošnih predpisov, ki urejajo odškodninsko in premoženjsko področje specialni predpis, pa je določeno, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona (tedaj ZDEN), ne priznavajo. Razlaga te določbe ZDEN kot specialnega zakona, po načelu a cotrario pa lahko pripelje le do materialnopravnega zaključka, ki ga je sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi sodišče druge stopnje, da so, ne glede na določbe ZTLR, ki se nanašajo na izročitev plodov ter druge zahtevke in protizahtevke, ki se lahko uveljavljajo v zvezi z izročitvijo stvari, in ki so povezani tudi z lastninsko pravico na stvari, zahtevki, kakršne v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka proti toženi stranki, utemeljeni (glede njihove pravne podlage) že na podlagi prej navedene določbe 2. odstavka 72. člena ZDEN. Iskanje drugih pravnih podlag izven določb ZDEN (npr. v določbah ZTLR ali ZOR) za odločitev o podlagi tožbenega zahtevka tožeče stranke (le o tem pa je bilo v dosedanjem postopku odločeno) tako sploh ni potrebno.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je tožena stranka v postopku denacionalizacije vrnila tožeči stranki nepremičnine, ki so bile tožeči stranki odvzete v postopku nacionalizacije. Po uveljavitvi ZDEN in tudi še potem, ko je bila s strani tožeče stranke vložena zahteva za vrnitev podržavljenih nepremičnin, naj bi, kot to izhaja iz tožbenih trditev in tudi dosedanjih ugotovitev nižjih sodišč, tožena stranka v nepremičninah, ki so bile podržavljene in katerih vrnitev je bila v denacionalizacijskem postopku zahtevana, oddajala v najem poslovne prostore in dve stanovanji. Z oddajanjem v najem naj bi pridobila določene denarne zneske, ki jih tožeča stranka opredeljuje kot neopravičeno pridobljeno korist, katere vrnitev v tej pravdni zadevi zahteva.

V že omenjenem 2. odstavku 72. člena ZDEN je govor o odškodninskih zahtevkih iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja in odškodninskih zahtevkov iz naslova vzdrževanja nepremičnin. Zahteva tožeče stranke, ki ne zahteva plačila odškodnine ampak povrnitev s strani tožene stranke pridobljene koristi, pa brez dvoma sodi v okvir zahtevkov, ki so zajeti v 2. odstavku 72. člena ZDEN kot specialni zakonski določbi.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).