Jedro

Provizijski sistem obračuna plače, pri katerem provizija dejansko vsebuje osnovno plačo, povečano za delovno dobo in delovno uspešnost, dodatke in stroške ter druga plačila, ni v nasprotju s splošnimi načeli ureditve plač, saj delovnopravna zakonodaja ne prepoveduje odvisnosti višine plače od doseženih rezultatov dela oziroma obračuna in izplačila plače v obliki provizije.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati prikrajšanje pri plači v višini zneskov in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz II. točke izreka; kar je tožeča stranka iz tega naslova zahtevala več, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek in podredni tožbeni zahtevek pod točko III in točko IV izreka, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarne zneske v višini in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila, ter od vsakega posameznega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter neto znesek izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.346,17 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da toženemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Tako sodišče v obrazložitvi sodbe zgolj povzema navedbe tožene stranke, ne pojasni pa, zakaj tožena stranka ni dolžna izpolniti pogodbe o zaposlitvi tako, kot se ta glasi. Nenaveden je zaključek sodišča prve stopnje, da je v vseh pogodbah o zaposlitvi določeno, da se osnovna plača in delovna uspešnost zavarovalnega zastopnika obračunata in izplačata v obliki provizije v skladu s splošnimi akti, ki urejajo nagrajevanje zavarovalnih zastopnikov. V zvezi s tem je tožnik že v tožbi opozoril, da je bilo šele v pogodbi o zaposlitvi iz leta 2006 določeno, da se osnovna plača in delovna uspešnost zavarovalnemu zastopniku obračunata in izplačata v obliki provizije. Ne glede na navedeno poudarja, da tožena stranka svoje obveznosti, ki je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, ni izpolnila. S pogodbo o zaposlitvi se je namreč zavezala, da bo tožniku izplačala osnovno plačo, plačo na podlagi delovne uspešnosti in dodatke. Iz plačilnih listov tožnika pa je razvidno, da je le-ta prejemal provizijo in ne osnovne plače in plače na podlagi delovne uspešnosti. Dejstvo je, da je tožnik vsak mesec prejemal različne zneske izplačil, ki niso bili razdeljeni tako, da bi bila razvidna osnovna plača in del plače na podlagi delovne uspešnosti. Tožena stranka bi zato svojo pogodbeno obveznost izpolnila le tako, če bi ugotavljala število zavarovanj, ki jih je bil dolžan skleniti tožnik za izplačilo osnovne plače, vsa ostala zavarovanja, ki bi presegala znesek osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, pa bi bila del plače na podlagi delovne uspešnosti. Tožena stranka je tožniku tako izplačevala zgolj provizijo, ki ni vsebovala osnovne plače in dela plače na podlagi delovne uspešnosti. V kolikor bi držalo zatrjevanje tožene stranke, da plačni sistem zavarovalnih zastopnikov temelji le na proviziji, potem Kolektivna pogodba zavarovalstva Slovenije ne bi eksplicitno določala osnovne plače. Tolmačenje, da plačilni sistem zastopnikov temelji le na proviziji, pomeni, da zastopniki ne prejemajo plače, ampak samo provizijo. Če je temu tako, potem ne bi bilo potrebno določiti osnovne plače za pričakovane rezultate dela in del plače za delovno uspešnost, saj je zavarovalnemu zastopniku vseeno, kakšne delovne rezultate doseže. V zvezi s povračilom stroškov, ki jih ima tožnik pri opravljanju del in nalog na službenem potovanju pa poudarja, da tožena stranka ne le da tožniku ni izplačala stroškov, ki so nastali z delom, ampak je te stroške celo obračunala in jih odštela od osnove, ki je bila podlaga za izračun osnovne plače. Sodišče se je v zvezi s takim ravnanjem tožene stranke zgolj zadovoljilo z navedbo Pravilnika tožene stranke, da se kilometrina odšteje od dosežene provizije v skladu s Pravilnikom tožene stranke, pri čemer ni presojalo zakonitosti navedene določbe s stališča Zakona o delovnih razmerjih in sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških, v kolikor ji niso bili priznani v celoti in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške, ki so v postopku nastali toženi stranki. Navaja, da je sodišče delno ugodilo zahtevku iz razlogov, ker po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti in Kolektivni pogodbi zavarovalstva Slovenije, plača za polni delovni čas in vnaprej določene delovne rezultate, ne more biti nižja od izhodiščne plače, kar pomeni, da je tožnik upravičen najmanj do osnovne plače. Sodišče je tudi ugotovilo, da toženka tožnikove delovne uspešnosti ni ocenjevala in je ni merila po določilih njene kolektivne pogodbe. Po mnenju sodišča je zato določilo 146. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, ki omogoča, da prejmejo zavarovalni zastopniki manj kot osnovno plačo, nezakonito, zaradi česar je zaključilo, da je tožnik upravičen do plače v višini, kot jo določa pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka se s tako razlago sodišča ne strinja, saj meni, da je sodišče s svojo odločitvijo poseglo v njeno kolektivno pogodbo in s tem koregiralo temeljno misel iz te pogodbe in sicer, da plačni sistem zavarovalnih zastopnikov temelji izključno na provizji. S podpisom pogodbe o zaposlitvi je tožnik pristal na Podjetniško kolektivno pogodbo, po kateri temelji plačni sistem zavarovalnih zastopnikov izključno na proviziji. To pa pomeni, da lahko prejme tudi nižjo plačo, kot jo je priznalo sodišče, saj je kolektivna pogodba sestavni del pogodbe o zaposlitvi, po kateri se osnovna plača in delovna uspešnost izplača v obliki provizije. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil ocenjevan. V provizijski sistem je namreč vgrajeno preverjanje zastopnikove uspešnosti, saj je v doseženi proviziji izkazano zastopnikovo delo. Tožnik je tako vsak mesec prejemal obračune z vsemi relevantnimi podatki, s katerimi se je očitno strinjal, saj nanje leta ni reagiral. Sodišče se je zato napačno sklicevalo na določila Podjetniške kolektivne pogodbe iz 5. poglavja, ko je opozarjalo na opuščeno ocenjevanje in merjenje tožnikovega dela. Plače zavarovalnih zastopnikov so urejene v 6. poglavju, torej posebej in specifično in v kolektivni pogodbi ocenjevanje in merjenje dela zavarovalnih zastopnikov ni predvideno. Osnovna plača je tako dogovorjena za normalno delovno uspešnost, pri izkazani manjši delovni uspešnosti pa delavec lahko prejme nižjo plačo, kar ni v nasprotju s pravnim redom, zato ne more biti nezakonita. Tožena stranka je prepričana, da je sodišče prve stopnje zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je delno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka odgovarja tudi na pritožbo tožeče stranke, prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in v zavrnilnem delu tožbenega zahtevka potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov obeh strank in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo tako pri odločitvi glede ugodilnega dela toženega zahtevka, kot tudi v zavrnilnem delu tega zahtevka. Odločitev je ustrezno obrazložena, v sodbi pa so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožbena zatrjevanja tožeče stranke, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, so zato neutemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da je tožena stranka tožniku v spornem obdobju izplačevala zgolj provizijo, ki ni vsebovala osnovne plače in dela plače na podlagi delovne uspešnosti. Kot izhaja iz listinskih dokazov, je tožnik s toženo stranko sklenil tri pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „univerzalni zavarovalni zastopnik oziroma zavarovani zastopnik“, v vseh pogodbah pa je bilo določeno, da je plača sestavljena iz osnovne plače, plače na podlagi delovne uspešnosti in dodatkov k plači. V vseh pogodbah o zaposlitvi je bila določena tudi osnovna bruto plača tožnika za polni delovni čas, pričakovane delovne rezultate in normalne delovne pogoje, temu znesku pa je v zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 20.9.2006 bil prištet še znesek uskladitve. V zvezi s plačo tožnika na podlagi delovne uspešnosti je bilo v prvih dveh pogodbah o zaposlitvi z dne 15.9.1999 in 15.4.2003 dogovorjeno, da se le-ta ugotavlja oziroma ocenjuje na osnovi Pravilnika o kriterijih in merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti delavcev tožene stranke, medtem, ko je bilo v zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 20.9.2006 dogovorjeno, da se osnovna plača in delovna uspešnost zavarovalnemu zastopniku obračunata in izplačata v obliki provizije v skladu s splošnimi akti, ki urejajo nagrajevanje zavarovalnih zastopnikov. Vse pogodbe o zaposlitvi so vsebovale tudi določbo, da za vse pravice in odgovornosti, ki niso urejene s to pogodbo, veljajo določila Zakona o delovnih razmerjih, kot tudi določila Panožne kolektivne pogodbe in Kolektivne pogodbe Zavarovalnice Triglav ter splošni akti delodajalca. Glede izplačevanja plače tožniku na podlagi delovne uspešnosti je zato potrebno upoštevati Kolektivno pogodbo za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/98 in naslednji), ki v 3. odstavku 45. člena določa, da se plače zavarovalnih zastopnikov na podlagi delovne uspešnosti določajo na osnovi provizije in glede na izvršitev plana za posamezne zavarovalne vrste, pri čemer podrobnejša določila o plačah na podlagi delovne uspešnosti prepušča podjetniškim kolektivnim pogodbam oziroma splošnim aktom. Posebne določbe, ki se nanašajo na plače zavarovalnih zastopnikov tako vsebuje podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke, ki je bila podpisana 1.7.1991 in, ki v 147. členu določa, da se plače zastopnikov obračunavajo in izplačujejo v obliki provizij. Po citirani določbi se provizije lahko obračunavajo od bruto premije ali od ustvarjenega režijskega dodatka, višino provizijskih stopenj pa določi direktor ali od njega pooblaščena oseba, pri čemer mora upoštevati, da se sme za bruto plače zastopnikov območne enote iz naslova provizij, nadomestila za letni dopust, praznike in druge upravičene odsotnosti ter za dodatek za delovno dobo, porabiti največ 50 % od režijskega dodatka od zavarovalne premije, ki jo ustvarjajo zavarovalni zastopniki.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da plačni sistem zastopnikov temelji izključno na proviziji, kar pomeni, da provizija dejansko vsebuje osnovno plačo, povečano za delovno dobo in za delovno uspešnost, vse dodatke in stroške ter druga plačila, skratka provizija obsega vse stroške dela zastopnika. Tak provizijski način obračunavanja plač pa ni v nasprotju s splošnim načelom o plači, vsebovano v Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), ki v 43. členu določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače ter dela plače na podlagi delovne uspešnosti in dodatkov, in kar je povzeto tudi v 126. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002) in v pogodbah o zaposlitvi tožnika, saj delovnopravna zakonodaja ne prepoveduje, da višina plače ne bi smela biti odvisna od doseženih rezultatov dela oziroma, da bi se plače obračunavale in izplačevale v obliki provizij, kot to velja za zavarovalne zastopnike. Ker je tožena stranka enak sistem sprejela tudi pri povračilu potnih stroškov, saj je v Pravilniku o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov območne enote ... v 35. členu določeno, da se od bruto sklada provizij odštejejo potni stroški v zvezi z delom, ki se obračunavajo in izplačujejo na osnovi priznanih kilometrov in predpisane višine kilometrine, pri čemer skupni znesek potnih stroškov ne sme presegati 30 % bruto sklada provizij za posameznega zavarovalnega zastopnika, je potrebno ugotoviti, da je imela tožena stranka tudi za tak način obračuna stroškov podlago v splošnem aktu. Pri tem je potrebno poudariti, da so bili ti stroški tožniku dejansko obračunani, saj je iz plačilnih list razvidno, koliko so v posameznem mesecu v spornem obdobju ti stroški znašali, navedeno pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca finančne stroke S.L.. Tak način obračunavanja potnih stroškov kaže na osnovno pravilo pri toženi stranki, da so tudi stroški poslovanja tožnika kot zavarovalnega zastopnika že obseženi v proviziji.

Ne glede na navedeno je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da je delodajalec v skladu s 126. členom ZDR pri plači dolžan upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. To pa pomeni, da ne glede na uveljavljen provizijski sistem pri nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov, je tožnik upravičen najmanj do plače v višini osnove plače, kot je to urejeno s pogodbo o zaposlitvi, skupaj z dodatkom za delovno dobo in dodatkom o usklajevanju plač. Ta znesek je minimalni znesek, ki bi ga moral tožnik prejeti in se v zvezi s takim zaključkom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlago v izpodbijani sodbi in je ne ponavlja. Pritožbena navajanja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, so zato neupoštevna.

Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožniku prisodilo razliko v plači za tiste mesece v spornem obdobju, ko je prejemal manjšo plačo kot znaša osnovna plača po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče se je pri izračunu denarnega prikrajšanja v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca S.L. in tožniku prisodilo prikrajšanje v višini, kot to izhaja iz II. točke izreka sodbe. Preostali del tožbenega zahtevka in celotni podredni zahtevek tožnika pa je utemeljeno zavrnilo.

Do ostalih pritožbenih navedb tožeče in tožene stranke se pritožbeno sodišče ni opredelilo, ker niso bistvenega in odločilnega pomena za presojo odločitve (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).