Jedro

Dejstvo, da je v panožni kolektivni pogodbi plačilo na podlagi provizije izrecno predvideno le za plače iz naslova delovne uspešnosti ne pomeni, da tožena stranka tudi drugih elementov plačila iz naslova opravljanja dela zastopnika (npr. osnovne plače) ne bi smela vpeti v provizijski sistem, seveda ob predpostavki, da je delavcem zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.

Tožena stranka je za zavarovalne zastopnike uredila poseben sistem obračunavanja in izplačil plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja in ga vpela v provizijski sistem. V takšnem sistemu je neutemeljeno zavzemanje tožnika, da bi moral poleg obračuna plače iz naslova provizije prejeti še osnovno plačo oziroma, da naj bi dosežena provizija lahko predstavljala le osnovo za obračun plače iz naslova delovne uspešnosti.

Izrek

Revizija se glede odločitve o dodatku za uskladitev zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe in nato razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati posamezne v sodbi konkretno navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova razlike do višine osnovne plače po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, višji zahtevek za plačilo osnovne plače pa je zavrnilo. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo plače iz naslova delovne uspešnosti in nato še podredni zahtevek v isti višini za plačilo kilometrine ter zahtevek za plačilo posebnega dodatka za uskladitev. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki tudi stroške postopka.

2. Ugoditev delu zahtevka iz naslova osnovne plače je posledica ugotovitve, da tožnikova plača v nekaterih mesecih ni dosegla višine osnovne plače, ki je določena v njegovi pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je upravičen do razlike, ki izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke. Nadalje pa je sodišče ugotovilo, da plačilni sistem, ki velja za zastopnike tožene stranke, temelji na proviziji in obsega osnovno plačo, delovno uspešnost, dodatke in druga plačila. V tem sistemu pa je tožnik, razen navedene razlike do osnovne plače v posameznih mesecih, plačilo prejel. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Obrazložilo je, da je zmotno prepričanje tožnika, da mu je tožena stranka v spornem obdobju izplačevala le provizijo, ki ni vsebovala osnovne plače in plače na podlagi delovne uspešnosti. V zvezi s tem se je oprlo tudi na v spornem obdobju veljavne tri pogodbe o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu univerzalnega zavarovalnega zastopnika oziroma zavarovalnega zastopnika tožene stranke, ki se glede pravic in obveznosti, ki niso izrecno urejene s pogodbo, sklicujejo na delovno zakonodajo, Kolektivno pogodbo za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/98 in nadalj. - v nadaljevanju Panožna KP), Kolektivno pogodbo ... (v nadaljevanju PKP) in na splošne akte delodajalca. Zlasti pomembna je določba 147. člena PKP, po kateri se plače zastopnikov obračunavajo in izplačujejo v obliki provizij, in kar ni v nasprotju s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (v nadaljevanju SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 in nadalj.) in 126. členom Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Provizijski sistem velja tudi pri povračilu potnih stroškov, v skladu s Pravilnikom o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov Območne enote Ljubljana, ti stroški pa so bili tožniku dejansko obračunani, kot izhaja iz plačilnih list in iz izvedenskega mnenja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), in sicer v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da plačilni sistem zastopnikov temelji izključno na proviziji, vendar tožnikova pogodba o zaposlitvi tega ne določa. Ne trdi, da je provizijski sistem nezakonit, temveč da ga je tožena stranka izvajala mimo Panožne KP in PKP. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnika v spornem obdobju ocenjevala oziroma merili njegovo uspešnost v skladu s 140. do 142. členom PKP, to pa pomeni, da njegova osnovna plača in plača iz naslova uspešnosti in dodatkov ni temeljila na proviziji. V nadaljevanju se sklicuje na določbe 125., 126. 141. do 147. člena PKP in zaključuje, da tožena stranka njegove delovne uspešnosti ni ugotavljala po kriterijih, ki so določeni v teh členih. Enako velja tudi ob upoštevanju Panožne KP, ki jo tožena stranka ni izvajala, temveč mu je izplačevala provizijo in ne osnovne plače ter delovne uspešnosti, kot se je zavezala s pogodbo o zaposlitvi. V zvezi s povračili potnih stroškov se sklicuje na 130. člen ZDR in drugi odstavek 7. člena tega zakona ter navaja, da ga je tožena stranka s tem, ko je od dosežene provizije odbila priznane potne stroške, dvakrat oškodovala, na ta način vsak mesec zmanjšala pokojninsko osnovo, obenem pa je tožnik sam plačeval potne stroške, ki mu niso bili povrnjeni. Prav tak način obračuna dokazuje, da je šlo za klasično pogodbo o trgovskem zastopanju in ne za pogodbo o zaposlitvi. Uveljavlja tudi neutemeljeno zavrnitev izplačila dodatka, sicer pa se pritožbeno sodišče glede njegovih pritožbenih navedb v tej smeri sploh ni izreklo.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije, pri čemer se sklicuje tudi na sodno prakso v nekaterih odločbah sodišča prve stopnje.

6. Revizija glede odločitve o dodatku za uskladitev ni dovoljena.

7. V skladu z določbo prvega odstavka 367. člena ZPP je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V premoženjskih individualnih delovnih sporih je na podlagi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) revizija dovoljena po določbah ZPP. Ker se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal še pred 1. 10. 2008, to je pred uveljavitvijo novele ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008), se glede na določbo drugega odstavka 130. člena te novele postopek nadaljuje po dosedanjih predpisih. To pomeni, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Ker imajo zahtevki, ki jih uveljavlja tožnik, različno podlago, je pri določitvi vrednosti treba izhajati iz vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Odločitev o zahtevku tožnika za plačilo posebnega uskladitvenega dodatka, to je v delu sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v točki IV/4. izreka, ne presega navedenega revizijskega minimuma. Ker revizija v tem delu tudi ni bila dopuščena, jo je revizijsko sodišče v skladu s 374. in 377. členom ZPP zavrglo.

8. V ostalem delu revizija ni utemeljena.

9. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revident v uvodu revizije navaja revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko se v zvezi s tem sklicuje le na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v nadaljevanju niti te bistvene kršitve (ali morebitnih drugih bistvenih kršitev) ne konkretizira. Glede na to revizijsko sodišče izpodbijane sodbe iz tega revizijskega razloga ni moglo in smelo preizkusiti.

10. Revizijske navedbe predstavljajo izključno uveljavitev revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, vendar neutemeljeno.

11. V skladu z določbo prvega odstavka 43. člena Panožne KP (podobno določbo vsebuje tudi prvi odstavek 43. člena SKPgd) sestavljajo plačo delavca: osnovna plača, dodatki za posebne obremenitve, dodatek za delovno dobo, del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Tožena stranka je v 147. členu PKP določila, da se osebni dohodki (plače) zavarovalnih zastopnikov obračunajo in izplačujejo v obliki provizije. Zmotno je stališče, da lahko provizija predstavlja le del plače iz naslova delovne uspešnosti, torej da zavarovalnim zastopnikom osnovna plača v obliki provizije sploh ne bi smela biti izplačana, oziroma bi se del plače iz naslova provizije lahko nanašal le na plačo iz naslova delovne uspešnosti. Panožna KP o proviziji resda govori le v 45. členu, ki ureja plačo na podlagi delovne uspešnosti, in določa, da se plače zavarovalnih zastopnikov na podlagi delovne uspešnosti določajo na osnovi provizije ali/in glede na izvršitev plana za posamezne zavarovalne vrste, podrobnejša določila o plačah na podlagi delovne uspešnosti pa prepušča ureditvi v PKP oziroma splošnem aktu delodajalca. Vendar pa to dejstvo (da je v Panožni KP plačilo na podlagi provizije izrecno predvideno le za plače iz naslova delovne uspešnosti) ne pomeni, da tožena stranka tudi drugih elementov plačila iz naslova opravljanja dela zastopnika (npr. osnovne plače) ne bi smela vpeti v provizijski sistem, seveda ob predpostavki, da je delavcem zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah (1).

12. V prvi pogodbi o zaposlitvi je imel tožnik določeno višino osnovne plače, pred tem določeno, da delodajalec izplačuje plače na način in po postopku, ki ga določi v skladu s PKP, pri plači na podlagi uspešnosti pa tudi predvideno ugotavljanje oz. ocenjevanje na podlagi Pravilnika o kriterijih in merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti delavcev ... in posebnih pravilnikov Območne enote Ljubljana (točka VI). V nadaljevanju pogodbe je opredeljeno tudi, da za vse pravice obveznosti in odgovornosti, ki niso urejene s to pogodbo, veljajo določila takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakona o delovnih razmerjih, Zakona o varstvu pri delu ter določb PKP in splošnih aktov delodajalca (točka XII). Podobno je imel določeno tudi v pogodbi o zaposlitvi z 15. 4. 2003 in v zadnji pogodbi iz leta 2006, kjer je tudi izrecno navedeno, da se mu osnovna plača in delovna uspešnost obračuna in izplača v obliki provizije, itd. 13. Glede na takšne določbe v tožnikovih pogodbah o zaposlitvi je tožena stranka pri obračunu in izplačilu tožnikovih plač lahko upoštevala tudi PKP, ki v 147. členu določa, da se osebni dohodki zavarovalnih zastopnikov obračunavajo in izplačujejo v obliki provizij, veljavne pravilnike o nagrajevanju in povračilu potnih stroškov za življenjska in rentna zavarovanja ter Pravilnik o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilu stroškov Območne enote Ljubljana, iz katerih izhajajo natančnejša pravila za obračun in izplačilo plač zavarovalnih zastopnikov, in sicer da mora zavarovalni zastopnik izpolnjevati svoje mesečne planske obveznosti (14. člen), da se plače zastopnikov obračunavajo in izplačujejo v obliki provizij (17. člen), da se zavarovalni zastopniki razvrščajo v zahtevnostne skupine in plačilne razrede (22. do 24. člen), izračun bruto sklada provizije (32. do 35. člen) in tudi način oblikovanja plače. Pri tem je določeno, da se od bruto sklada provizije odštejejo potni stroški v zvezi z delom, ki se obračunavajo in izplačujejo na osnovi priznanih kilometrin in predpisane višine kilometrine, tako dobljena razlika pa je osnova za obračun bruto plače, itd. (37. člen navedenega pravilnika v prečiščenem besedilu leta 2001 oziroma v enakem besedilu vendar drugačnem oštevilčenju pravilnika v besedilu iz leta 2005). Podobno kot v tej določbi Pravilnika o organizaciji zastopniške mreže, nagrajevanju zavarovalnih zastopnikov in povračilo stroškov Območne enote Ljubljana, je določeno tudi v Pravilniku o nagrajevanju in povračilu potnih stroškov za življenjska in rentna zavarovanja (5. člen), sicer pa ta pravilnik določa tudi obračun in izplačilo potnih stroškov.

14. Navedeno pomeni, da je tožena stranka prav za zavarovalne zastopnike uredila poseben sistem obračunavanja in izplačil plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja in ga vpela v provizijski sistem. V takšnem sistemu je neutemeljeno zavzemanje tožnika, da bi moral poleg obračuna plače iz naslova provizije prejeti še osnovno plačo oziroma, da naj bi dosežena provizija lahko predstavljala le osnovo za obračun plače iz naslova delovne uspešnosti.

15. V provizijski sistem obračunavanja plače tožnika spada tudi povračilo dodatkov in stroškov, saj se v skladu z navedeno ureditvijo pri toženi stranki iz bruto sklada provizij najprej odštejejo potni stroški v zvezi z delom. Pri tem iz dejanskih zaključkov sodišča druge stopnje izhaja, da so bili ti stroški tožniku obračunani. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi podredni zahtevek tožnika za plačilo teh stroškov.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče v delu, v katerem je bila revizija dovoljena, to zavrnilo.

17. Ker odgovor na revizijo ni pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da tožena stranka krije sama svoje stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Enako je Vrhovno sodišče RS obrazložilo tudi v zadevi VIII Ips 472/2008 z dne 7. 9.2010.