Jedro

Že same besedne zveze „se šteje kot odpovedana“ ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za odpoved brez odpovednega roka.

Tožnik se je angažiral pri sklepanju pogodb za druge zavarovalnice, s čimer je kršil dolžnost zvestobe in lojalnosti do tožene stranke. Takšno njegovo ravnanje predstavlja kršitev petega odstavka 807. člena OZ, 814. člena OZ in določb 2. člena pogodbe, kar dodatno utrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati zneska 3.992,94 EUR in 17.354,55 EUR z obrestmi (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 809,01 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da je zmotno razlagalo določbo 8. člena Pogodbe o zastopanju, sklenjene med pravdnima strankama dne 7. 5. 2002 (pogodba), po kateri se v primeru, da zastopnik (tožeča stranka) M. v roku enega koledarskega leta ne posreduje nobene zavarovalne ponudbe, ta pogodba brez predhodnega pisnega obvestila šteje kot odpovedana, razen v primerih delovne nezmožnosti oziroma hujše bolezni. Razlaga prvostopenjskega sodišča je pravno pravilna in logična. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj okoliščina, da tožnik v obdobju dvanajstih mesecev ni sklenil niti ene zavarovalne pogodbe, predstavlja resen vzrok za odstop od pogodbe in zakaj se ob nastopu takšne okoliščine pogodba šteje kot odpovedana brez odpovednega roka. Argumente prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se jim pridružuje.

6. Pritožnik se v utemeljitev svojega stališča, da ob nastopu okoliščin, predvidenih v 8. členu pogodbe, ni predvidena odpoved pogodbe brez odpovednega roka, neutemeljeno sklicuje na določbe 6. in 7. člena pogodbe, v katerih je navedeno, da ob nastopu tam navedenih okoliščin, tožena stranka lahko odstopi od pogodbe brez odpovednega roka. Meni, da bi tudi v 8. členu pogodbe, v kolikor bi ta predvideval odpoved brez odpovednega roka, moralo biti to izrecno zapisano.

Vendar pa pritožnikovi razlagi ni mogoče pritrditi, saj že same besedne zveze „se šteje kot odpovedana“ ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za odpoved brez odpovednega roka. Razlaga prvostopenjskega sodišča se izkaže kot pravilna tudi ob upoštevanju celotnega konteksta 8. člena pogodbe in resnosti vzroka za odpoved, ki je v njem predviden.

7. Prvostopenjsko sodišče je zapis 8. člena pogodbe pravilno ocenilo kot jasen. Pri tolmačenju pogodbenih določil in presoji dejanskega stanja se ni postavilo očitno in pristransko na stran tožene stranke, kot to trdi pritožnik. Ker je zapis jasen, tudi ni bilo potrebno zaslišanje tožnika. Le-ta pa dokaznega predloga za zaslišanje v tej smeri niti ni postavil. 8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo pomen vsebine dopisa tožene stranke z dne 4. 7. 2005 z naslovom „Odpoved pogodbe o zastopanju“. Tožeča stranka pa kakšnih tehtnih argumentov vprid svoji drugačni razlagi, to je, da je iz dopisa jasno razvidno, da gre za odpoved z odpovednim rokom, ni ponudila.

9. Prvostopenjsko sodišče se je ukvarjalo s trditvami tožeče stranke, da je 8. člen pogodbe v nasprotju s temeljnimi načeli OZ in ugotovilo, da ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter da iz trditev tožeče stranke ni razbrati, v čem naj bi predstavljal kršitev moralnih načel, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Prvostopenjsko sodišče je z obrazložitvijo zavrnitve zahtevka za plačilo nadaljnje provizije smiselno povedalo, da v okoliščinah danega primera tudi 10. člen pogodbe ni v nasprotju z zakonom in temeljnimi načeli OZ.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo delne osnovne provizije (13. člen pogodbe), tako imenovane, kot to trdi tožena stranka, sklenitvene provizije, v 15. členu pogodbe pa za nadaljnjo provizijo. Ta naj bi bila dogovorjena kot plačilo za vzdrževanje pridobljenih in s strani M. sprejetih zavarovalnih ponudb, to je kot plačilo za skrb za stranko.

Tožena stranka je trdila, da je v primeru, ko pogodba med zavarovalnim zastopnikom in zavarovalnico preneha, logično, da zavarovalnica v celoti sama prevzame skrb za zavarovalce, s katerimi je sklenila zavarovalno pogodbo ter zato zastopnik ni več upravičen do nadaljnje provizije. Prvostopenjsko sodišče je trditvam tožene stranke smiselno sledilo, ko je zaključilo, da „izvajanje skrbi za stranko po tem, ko je že sklenila zavarovalno pogodbo, ne predstavlja zastopnikove osnovne obveznosti, temveč gre pri takoimenovanem servisiranju obstoječih strank za postransko obveznost.“ Na podlagi takšnih ugotovitev je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do vtoževanih provizij (po posameznih zavarovalnih pogodbah, sklenjenih na podlagi prejšnje zastopniške pogodbe s toženo stranko), za čas od 7. 7. 2005 do 6. 11. 2005 v višini 3.992,94 EUR.

11. Ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na plačilo osnovne provizije, temveč nadaljnje provizije, določba 10. člena pogodbe v povezavi s tem, ni v nasprotju z moralnimi načeli ter načeli vestnosti in poštenja. Tožeča stranka pa svojih trditev, da je bila tožena stranka v višini neizplačane nadaljnje provizije obogatena, ni konkretizirala.

12. Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da obstajajo razlogi, ki izključujejo naročiteljevo dolžnost plačati odpravnino, saj je bila pogodba odpovedana zaradi zastopnikovega krivdnega ravnanja, predvidenega v 8. členu pogodbe. Razumeti je, da je z zastopnikovim krivdnim ravnanjem po 2. točki 834. člena OZ mišljeno enako ravnanje, kot je opredeljeno v prvem odstavku 832. člena OZ, torej resna oziroma hujša kršitev agentovih pogodbenih obveznosti (tako Vesna Kranjc, Pravica agenta – trgovskega zastopnika do odpravnine, če krši pogodbo v odpovednem roku; Podjetje in delo št. 1/2011; prim. odločitev sodišča EU v zadevi C – 203/09 ter 18. člen direktive 86/653/EGS).

13. Prvostopenjsko sodišče pa je nadalje tudi ugotovilo, da se je tožnik angažiral pri sklepanju pogodb za druge zavarovalnice, s čimer je kršil dolžnost zvestobe in lojalnosti do tožene stranke in argumentirano obrazložilo, zakaj sledi toženi stranki, da nikoli ni dala privoljenja, da bi tožnik delal za druge konkurenčne poslovne subjekte. Pravilno je ocenilo, da takšno njegovo ravnanje predstavlja kršitev petega odstavka 807. člena OZ, 814. člena OZ in določb 2. člena pogodbe, kar dodatno utrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine.

14. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

15. Prvostopenjsko sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopna niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le-te.