Jedro

Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, po prejšnjih predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZDR/02 (ZDR/90, ZTPDR), ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 - z določbo 73. člena ZDR/02).

Zaposlitev tožeče stranke pri invalidskem podjetju v letu 2008 ne predstavlja spremembe delodajalca po 73. členu ZDR/02, temveč gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 9. členom ZDR. Iz navedenih razlogov ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 73. člena ZDR/02, ki določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi.

V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR/02 je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost prenosnika za primer prenehanja delovnega razmerja v prevzemniku. Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju, ni sprejemljivo in zanj ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v drugem odstavku 4. člena določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo (pravilno: odločilo) tako, da je zavrglo primarni zahtevek (pravilno: tožbo z zahtevkom) za ugotovitev, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki z 28. 10. 2009 ni prenehalo in še traja, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 28. 10. 2009 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za zapadle plače, ki bi jih prejela, če bi delala, jo prijaviti v zavarovanje od dneva prenehanja delovnega razmerja in pozvati nazaj na delovno mesto, ki ga je za zasedala pri družbi A. d.o.o. Nadalje je sodišče prve stopnje v II. točki izreka zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 9.963,13 EUR. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

Zoper III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka. Poudarja, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, kar pomeni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje na uspeh v pravdi in na peti odstavek 41. člena ZDSS-1 je premalo. Izrek o stroških je potrebno obrazložiti. Če bi tožeča stranka postavila le primarni tožbeni zahtevek, bi bila odločitev pravilna, tako pa je postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve v višini 9.963,15 EUR. Gre torej za denarni zahtevek, za katerega pa določba 41. člena ZDSS-1 ne pride v poštev. Ker tožeča stranka tudi s podrednim zahtevkom ni uspela, ji bo sodišče moralo pravdne stroške naložiti v plačilo. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe tožene stranke in predlaga njeno zavrnitev.

Zoper navedeno odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje odločalo o napačnem primarnem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2012 modificirala tožbeni zahtevek, tako da je kot beneficiar namesto ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zahtevala izpolnitev obveznosti tožene stranke iz 3. člena pogodbe o zaposlovanju B. v A., torej da je tožena stranka v primeru stečaja nad družbo A. dolžna nazaj zaposliti njene delavce. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožba glede primarnega tožbenega zahtevka vložena po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami; v nadaljevanju: ZDR/02). Ta subjektivni rok namreč velja le za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca. V konkretnem primeru pa tožeča stranka zahteva le izpolnitev zaveze, ki jo je tožena stranka sprejela v številnih pogodbah, da bo v primeru stečaja družbe A. vse njene delavce sprejela nazaj v delovno razmerje. Veljavnost te zaveze je v več sodbah potrdilo tudi pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru tudi ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 204. člena ZDR/02, saj ta podobno kot tretji odstavek istega člena, predpostavlja obstoj predhodnega delovnega razmerja med strankama, takšnega razmerja pa v konkretnem primeru (vsaj neposredno pred vložitvijo tožbe) ni bilo. Tožeči stranki ni mogoče odrekati sodnega varstva niti na podlagi smiselne uporabe določbe petega odstavka 204. člena ZDR/02. Omejitev pravice do sodnega varstva se lahko določi le z zakonom in ker ta pravica tožeči stranki ni bila omejena z nobeno od določb ZDR/02, je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v navedeno pravico s tem, ko je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj se ni opredelilo do večine navedb, ki jih je tožeča stranka podala v vlogah in so pomembne za presojo. Ni razlogov do navedb, povezanih z razlago Direktive 2001/23/ES, zlasti drugim odstavkom 4. člena. Nacionalna sodišča so dolžna nacionalno pravo interpretirati v skladu z direktivami. Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do navedb tožeče stranke glede neupoštevanja določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, zlorabe instituta spremembe delodajalca, organizacije, premoženjskega položaja, namena ustanovitve in poslovanja družbe A., kršitve obveznosti t.i. koncernskega privilegija in glede veljavnosti obveznosti tožene stranke po pogodbi o zaposlovanju delavcev iz B. v A. z dne 4. 8. 1995. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede navedb, da gre pri pogodbi o zaposlovanju delavcev z dne 4. 8. 1995 za t.i. vzajemno neizpolnjeno pogodbo, ki toženo stranko zavezuje ne glede na to, da je bil nad njo začet stečajni postopek. Sodišče ni pojasnilo, zakaj zaradi začetka stečajnega postopka tožena stranka omenjene pogodbe ne bi mogla izpolniti (glede na 265. čl. ZFPPIPP v zvezi z 125. člen OZ vzajemno neizpolnjene pogodbe stečajnega dolžnika zavezujejo). Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zato, ker so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Tako sodišče prve stopnje nekonsistentno in napačno uporablja določene pravne termine. Tako sodišče prve stopnje očitno ne loči med uvedbo in začetkom stečajnega postopka. Nadalje sodišče ugotavlja, da sta tožena stranka in družba A. sodelovali kot enakopravna partnerja, iz zaslišanja prič pa je razvidno, da je bila družba a. v celoti odvisna družba od tožene stranke. Stečaja tako nad A. kot toženo stranko sta bila uvedena sočasno (1. 10. 2009), zaradi varstvenih določb invalidskih podjetij pa je bil stečajni postopek nad družbo A. začet kasneje. S strani tožeče stranke je bilo v spis vloženih 83 listin, ki jih sodišče ni sprejelo v dokazni sklep, in jih tudi ni vpogledalo ter se posledično ni opredelilo do velike večine tožbenih navedb. Sodišče je ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ko je po razdelitvi enotne tožbe v zadevi opr. št. Pd 202/2010 fizično razdelilo spis, pri tem pa prilog iz tega spisa ni upoštevalo pri novih postopkih. Sodišče je v svoji interpretaciji prezrlo, da je cilj Direktive in s tem tudi 73. člena ZDR/02, varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, zlasti pa zagotovitev, da se njihove pravice ohranijo. Tožeča stranka poudarja, da Direktiva 2001/23/ES varstvo delavcev predvideva za vse primere prenehanja delovnih razmerij iz razloga, ker se delovni pogoji bistveno spremenijo v škodo delavca (in ne zgolj primere, ko pogodbo o zaposlitvi odpove delavec), torej tudi za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka, saj se v tem primeru šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. 73. člen ZDR/02 govori o poslabšanju pogojev iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi česar delavec odpove pogodbo), drugi odstavek 4. člena Direktive pa govori o bistveni spremembi delovnih pogojev v škodo delavca, kar nikakor ni isto.

Za pravilno interpretacijo bi sodišče moralo Sodišču EU zastaviti vprašanje glede pravilne razlage drugega odstavka 4. člena Direktive in z njim povezanega 3. člena Direktive. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kršitev načel neposrednosti in kontradiktornosti pa je podana zato, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na zaslišanje prič, ki so bile zaslišane v drugih individualnih sporih, vendar jih v obravnavani zadevi ni zaslišalo. Zato tožeča stranka ni imela možnosti sodelovati pri izvedbi teh dokazov. Dejansko stanje je sodišče zmotno ugotovilo, hkrati pa je bilo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev, kot so: kako je bila tožena stranka organizirana in kakšna so bila njena razmerja s hčerinskimi družbami; kakšna je bila premoženjska masa, s katero je tožena stranka jamčila za pravice delavcev; okoliščine v zvezi z ustanovitvijo hčerinskih družb; kako je potekalo finančno poslovanje družbe A.; kako je potekala prezaposlitev delavcev; zakaj je bila prezaposlitev izvedena in ali je bila za hčerinske družbe škodljiva, itd. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj sodišče prve stopnje ne bi smelo primarni zahtevek tožeče stranke presojati po 204. členu ZDR in bi se moralo opredeliti do izpolnitve obveznosti vrnitve na delo po pogodbi o zaposlovanju delavcev B. v A. Prav tako se sodišče ni opredelilo do pogojev za prevzem delavcev po 15. členu SKPgd, problema neskladnosti tretjega in četrtega odstavka 73. člena ZDR/02 v povezavi z Direktivo 2001/23/ES ter vprašanja njene implementacije, uporabe določb ZTPDR in SKPgd ter nezmožnosti izpolnitve pogodbe o prevzemu delavcev. Pri presoji utemeljenosti podrednega zahtevka se je sodišče napačno sklicevalo na določbe ZFPPIPP, saj ta zakon za obravnavo predmetnega spora ni relevanten. Glede odškodninskega pravnega temelja navaja, da je protipravnost podana zaradi številnih ravnanj tožene stranke v razmerju do tožeče stranke, zlasti s tem: da je bil institut spremembe delodajalca uporabljen na nezakonit način; da je bila tožeča stranka zavedena, da ji bo zagotovljena enaka raven socialne varnosti tudi pri hčerinski družbi in da niso bile upoštevane določbe ZSDU; da je tožena stranka zlorabila institut spremembe delodajalca in se s tem skušala razbremeniti terjatev upnikov; da je brez pravne podlage uporabljala minimalno premoženje hčerinskih družb kot njeno lastno in to brez nadomestila, ni izpolnila obveznosti iz naslova t.i. koncernskega privilegija, itd. Do vseh naštetih protipravnih ravnanj se sodišče ni opredelilo, po mnenju tožeče stranke pa je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožeča stranka je v tožbi in pripravljalnih vlogah natančno razdelala pravni temelj spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1, vendar se je sodišče prve stopnje opredelilo zgolj glede spregleda po četrti alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1, spregledalo pa je, da je tožeča stranka zatrjevala in dokazala tudi temelj po tretji alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti, da je tožena stranka zaradi poslovanja družbe A. imela korist, saj se je ustvarjena dodatna vrednost konstantno in pod njenim nadzorom prelivala k toženi stranki. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe tožeče stranke in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano odločbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi z 365. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, in na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede odločitve o tožbi s primarnim zahtevkom Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba s primarnim zahtevkom, vložena 16. 7. 2010, prepozna. Za zatrjevano prevaro (kršitev) je namreč tožeča stranka izvedela ob prenehanju delovnega razmerja v družbi A. d.o.o., kjer je bila zaposlena od 27. 1. 1995 do 28. 10. 2009, ko ji je delovno razmerje prenehalo veljati z vročitvijo odločbe stečajnega upravitelja 13. 10. 2009, in je najkasneje takrat začel teči 30 dnevni rok za sodno varstvo. Z zavrženjem (dela) tožbe o primarnem zahtevku je sodišče sprejelo procesno odločitev, ker je ugotovilo, da je bil prekoračen s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe, torej zaradi neizpolnjene procesne predpostavke. Neobstoj procesnih predpostavk ima za posledico zavrženje tožbe s sklepom po predhodnem preizkusu tožbe (274. člen ZPP) ali kasneje (288. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer v izreku napačno zapisalo, da gre za sodbo, čeprav bi moralo glede na to, da gre za odločanje o vprašanju procesne narave s sklepom zavreči del tožbe s primarnim zahtevkom (tretji odstavek 129. člena ZPP). Navedeno pa ne vpliva na pravilnost odločitve.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz 2. člena ZPP. Kot obrazloženo je sodišče prve stopnje z zavrženjem dela tožbe sprejelo procesno odločitev. Do utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka se zato tudi ni opredelilo. Ker do vsebinske odločitve v tem delu ni prišlo, sodišče prve stopnje tudi pojmovno ni moglo prekoračiti tožbenega zahtevka oziroma tožeči stranki prisoditi nekaj drugega, kot je s tožbo zahtevala.

S spremembo tožbe z dne 23. 2. 2012 je tožeča stranka sicer res uveljavljala, da jo je tožena stranka dolžna sprejeti v delovno razmerje. Tožeči stranki je delovno razmerje pri družbi A., d.o.o., prenehalo 28. 10. 2009, tožena stranka pa ji očitno ni želela ponovno zagotoviti dela niti pravic iz delovnega razmerja. Zato bi morala tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR/02 sodno varstvo v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki (po 29. 10. 2009) uveljavljati v 30 dnevnem prekluzivnem roku. Tega pa ni storila, zaradi česar je tudi tožba s spremenjenim primarnim tožbenim zahtevkom prepozno vložena.(1) Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe je torej pravilna. Ker gre v I. točki izreka za odločitev sodišča, ki ni meritorna, se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje izpolnitve obveznosti (ponovne) sklenitve pogodbe o zaposlitvi oziroma vrnitve na delo k toženi stranki po pogodbi o zaposlovanju delavcev z dne 4. 8. 1995, ne opredeljuje.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen v zvezi s 365. členom ZPP).

Glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka Tožeča stranka podredno zahteva ugotovitev obstoja prerekanih terjatev zoper toženo stranko iz naslova odpravnine in regresa za letni dopust v višini 9.963,13 EUR, in sicer na več pravnih podlagah (solidarni odgovornosti tožene stranke glede na 73. člen ZDR, odškodninski odgovornosti, spregledu pravne osebnosti, ipd.).

Ni utemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih glede zavrnitve ugotovitvenega tožbenega zahtevka do tožene stranke in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede na relevantno pravno podlago dovolj razumljivo pojasnilo razloge zavrnitve tožbenega zahtevka. Če pa se tožeča stranka ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka uveljavlja kršitev načel kontradiktornosti in neposrednosti, ker je sodišče izvedlo dokaze z branjem zapisnika o izpovedi zaslišanih prič v drugih delovnih sporih. Načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede, ni pa jih treba izvajati zlasti: če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno in če so dokazi neprimerni za ugotovitev določenega spornega dejstva. Pri presoji zatrjevanih kršitev načel je potrebno izhajati iz vseh okoliščin primera, celotnega teka postopka in relevantne pravne podlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka ena od 1620 nekdanjih delavcev tožene stranke, ki so zoper njo po istem pooblaščencu vložile skupinsko tožbo. Gre za množične primere, ko delavci uveljavljajo ugotovitev nezakonitega prenehanja zaradi stečaja v postopku in ugotovitve obstoja denarnih terjatev. Posamezne priče so bile sicer res zaslišane v drugih razdruženih zadevah s podobno dejansko in pravno podlago, v katerih sta sodelovala pooblaščenca obeh strank, odločilnega pomena v obravnavani zadevi pa je že dejstvo, da je bila tožeča stranka s sklepom tožene stranke z dne 25. 8. 1995 s tožene stranke na podlagi 19. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90; v nadaljevanju: ZTPDR) prerazporejena v družbo A., d.o.o., tožeča stranka pa je s slednjo dne 12. 10. 1995, nato pa še 27. 2. 2008 sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tako je že iz izvedenih pisnih dokazov in teka postopka mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev, zato sodišče po razumni oceni ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke po nadaljnjem zaslišanju prič. Pomanjkljiv dokazni sklep sodišča prve stopnje pa tudi ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje res ni ravnalo pravilno, ko je po razdelitvi enotne tožbe v zadevi opr. št. Pd 202/2010 fizično razdelilo spis, pri tem pa prilog iz tega spisa ni prekopiralo v obravnavani spis, vendar pa navedena nepravilnost ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožeča stranka namreč ne navaja konkretno, katere od teh listin naj bi bile tako odločilnega pomena, da bi lahko vplivale na drugačno presojo prvostopenjskega sodišča ali katerih odločilnih dejstev zaradi tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Očitka kršitev določb pravdnega postopka s tem v zvezi tako nista utemeljena.

Neutemeljeno je sklicevanje na 73. člen ZDR/02 in 4. člen Direktive Sveta 2011/23/ES, saj je tožeča stranka prešla iz B. v A. v letu 1995, v skladu s takrat veljavnima ZTPDR in Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90; ZDR/90). V tem času torej ZDR/02 še ni veljal. Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02, ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES, (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 - z določbo 73. člena ZDR/02). Prav tako zaposlitev tožeče stranke pri A. (invalidskem podjetju) v letu 2008 ne predstavlja spremembe delodajalca po 73. členu ZDR/02, temveč gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 9. členom ZDR. Iz navedenih razlogov v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 73. člena ZDR/02, ki določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR/02 pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost B. (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja v A. (prevzemniku). Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage. Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v drugem odstavku 4. člena določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.(2) Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca ter so zato nebistvene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na solidarno odgovornost tožene stranke na podlagi 73. čl. ZDR/02 in citirane Direktive v zvezi z vtoževanimi terjatvami v konkretnem sporu, in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP).

Tožeča stranka je odgovornost tožene stranke za vtoževano terjatev uveljavljala tudi na podlagi 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006), v katerem je urejen institut spregleda pravne osebnosti oziroma so določeni pogoji, ko lahko izjemoma za obveznosti družbe odgovarjajo tudi družbeniki. Ker gre za izjemo, so določbe stroge in omejujoče: spregled je mogoč, če so družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabili za dosego njim prepovedanega cilja; ali za oškodovanje svojih upnikov; ali če so v nasprotju z zakonom s premoženjem družbe ravnali kot s svojim lastnim premoženjem; ali če so v svojo korist ali korist druge osebe premoženje družbe zmanjšali, pri čemer se zahteva tudi subjektivni pogoj vednosti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Temeljna predpostavka za to vrsto odgovornosti je torej zloraba pravne osebe, ki pa ni podana, saj ni dokazano, da bi tožena stranka s premoženjem družbe A. d.o.o., ravnala kot s svojim lastnim premoženjem v nasprotju z zakonom. Prav tako ni šlo za špekulativno ravnanje – zmanjševanje premoženja družbe A. d.o.o., zaradi koristi tožene stranke. Trditve in očitki tožeče stranke o ravnanju tožene stranke kot družbenika A. d.o.o., ne omogočajo subsumpcije pod tretjo in četrto alineo 8. člena ZGD-1. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek nad družbo A. d.o.o., začet kasneje kot nad toženo stranko. Glede na navedeno, pa tudi glede na odsotnost ustrezne trditvene podlage, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe tožeče stranke o kršitvi t.i. koncernskega privilegija, saj niso bili izkazani škodljivi vplivi tožene stranke kot družbenice na poslovanje družbe A. d.o.o., zaradi katerih bi morala tožena stranka nadomestiti prikrajšanje odvisni družbi oziroma ji povrniti škodo.

Do drugih obširnih pritožbenih navedb tožeče stranke pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člen ZPP).

Zavrniti gre tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sklep o pravdnih stroških ni obrazložen, s čimer naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je odločitev o pravdnih stroških v zadostni meri obrazložilo, saj se je pravilno sklicevalo na peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po katerem delodajalec v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Tožeča stranka je resda postavila tudi podredni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev obstoja denarne terjatve, za katere se navedeni člen ZDSS-1 ne uporablja. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje v konkretnem primeru pravilna, saj je spor tekel tako v zvezi s primarnim zahtevkom (obstoj oz. prenehanje delovnega razmerja) kot podrednim zahtevkom (denarna terjatev) sočasno, posebni stroški v zvezi s podrednim zahtevkom pa niso nastali.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pravdni stranki, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in po določbi 353. člena potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli (154. člen ZPP), odgovor tožene stranke pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP). Zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1. podobno Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 265/2010 z dne 20. 12. 2011. 2. prim. zadeve Pdp 304/2011 z dne 8. 12. 2011, sodba Pdp 511/2011 z dne 13. 12. 2011, sodba Pdp 641/2011 z dne 13. 12. 2011, sodba Pdp 111/2012 z dne 3. 2. 2012.