Jedro

Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo o obstoju pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki (še) nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi, tudi zanikanje njenega obstoja, pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanem rok po tretjem odstavku 204. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrglo (primarni) tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 28. 10. 2009 in mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je zasedal pri družbi M. Presodilo je, da je tožba vložena prepozno. Tožnik je bil od 27. 1. 1995 zaposlen v družbi M., ki jo je ustanovila tožena stranka in nanjo prenesla dejavnost in sredstva, prevzela pa je tudi delavce tožene stranke, med njimi tudi tožnika. Tožniku je delovno razmerje prenehalo v družbi M. zaradi stečaja dne 28. 10. 2009, tožbo zoper toženo stranko pa je vložil šele 16. 7. 2010. To pa je izven roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Poleg tega je treba upoštevati tudi, da po določbah 14. člena ZDR pravica zahtevati razveljavitev pogodbe preneha v vsakem primeru po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti, oziroma po preteku enega leta od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. Tožnik je zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenil 27. 2. 2008 in je ni nikoli izpodbijal. 2. Sodišče druge stopnje je odločitev o primarnem tožbenem zahtevku (pravilno) štelo za sklep, s katerim je bila tožba o tem zahtevku zavržena in je pritožbo tožnika v tem delu s sklepom zavrnilo kot neutemeljeno. Strinjalo se je z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik za zatrjevano prevaro izvedel (najkasneje) ob prenehanju delovnega razmerja v družbi M., kjer je bil zaposlen od 27. 1. 1995 do 28. 10. 2009. Gre za procesno odločitev in do vsebinske odločitve o tem zahtevku ni prišlo, zato se sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami glede izpolnitve obveznosti za ponovno zaposlitev oziroma vrnitev tožnika na delo k toženi stranki po pogodbi o zaposlovanju delavcev z dne 4. 8. 1995. Tožnik ni uveljavljal sodnega varstva v zvezi z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki v prekluzivnem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.

3. Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo, izrecno le zoper odločitev o zavrženju tožbe glede primarnega tožbenega zahtevka. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je pravočasno spremenil tožbo tako, da je uveljavljal drugačen primarni tožbeni zahtevek. Z izpodbijano sodbo pa je postala pravnomočna odločitev glede zavrženja tožbe z zahtevkom, kot je izhajal iz tožbe. Sodišči sta tako odločali o napačnem tožbenem zahtevku. V pritožbi je tožnik na to procesno kršitev opozoril, sodišča druge stopnje pa se je v obrazložitvi postavilo na stališče, da je tudi tožba s spremenjenim tožbenim zahtevkom prepozna, v izreku pa tega ni upoštevalo. Razlika med prvotnim in spremenjenim tožbenim zahtevkom ni zgolj navidezna. Tožba s prvotnim zahtevkom o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja zapade pod pravilo iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, tožba s spremenjenim zahtevkom pa ne. V primeru modificiranega tožbenega zahtevka ne gre za nobenega izmed primerov, naštetih v tretjem odstavku 204. člena ZDR. Gre za izpolnitveni zahtevek iz številnih pogodb, s katerimi se je tožena stranka družbi M. d.o.o. zavezala, da bo v primeru stečaja družbe M. vse njene delavce sprejela nazaj v delovno razmerje. Tožnik s spremenjenim zahtevkom od tožene stranke zahteva, da izpolni svojo obveznost. ZDR v takem primeru ne določa nobene omejitve pravice do sodnega varstva, zato tožba tožnika ne more biti prepozna.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Sklep o zavrženju tožbe je procesni sklep o tem, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe in meritorno odločitev o tožbenem zahtevku. V takem primeru še ne pride do uporabe materialnega prava, je pa materialno pravo lahko pomembno za presojo o pravočasnosti tožbe.

8. Tožnik izrecno uveljavlja le kršitev določb pravdnega postopka „po 2. točki 370. člena ZPP“.V 370. členu ima 2. točko le prvi odstavek: revizijski razlog je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP pa je podana, če sodišče ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik ne navede, katere določbe ZPP sodišče druge stopnje ni uporabilo ali jo je uporabilo nepravilno. Navaja pa, da sodišče prve stopnje ni odločilo o primarnem zahtevku, kot je bil postavljen oziroma spremenjen. Razlika naj bi bila za odločitev bistvena, saj za odločitev o pravočasnosti tožbe s spremenjenim zahtevkom ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR.

9. Kolikor je šteti, da tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 370. člena ZPP, revizija ni dovoljena. Po določbi drugega odstavka 370. člena ZPP je zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka revizija dopustna samo, če je bila ta kršitev storjena šele v postopku pred sodišče druge stopnje. Zato revizije, ki uveljavlja to kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni mogoče upoštevati.

10. Tožnik je v pritožbi zatrjeval, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP, ker ni odločilo o spremenjenem zahtevku. V reviziji pa navaja, da sodišče druge stopnje v okviru svoje obveznosti po tretjem odstavku 350. člena ZPP te kršitve ni odpravilo. Vendar v primeru, kot je obravnavani, te kršitve sploh ne more biti, saj se glede na zavrženje tožbe v celoti o zahtevku sploh ni meritorno odločalo. Zato je očitek te bistvene kršitve neutemeljen.

11. Tožnik je vložil tožbo zoper toženo stranko, pri kateri ni bil (več) v delovnem razmerju, saj mu je to pri njej prenehalo že leta 1995, ko je sklenil delovno razmerje z družbo M. d.o.o.. Zahtevek, kot ga je tožnik postavil v tožbi, je bil zato nesklepčen, saj je tožniku 28. 10. 2009 delovno razmerje prenehalo v družbi M. in ne pri toženi stranki. Nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri družbi M. d.o.o. pa tožnik ne zatrjuje.

12. Pri opredelitvi tožbenega zahtevka, kot ga je tožnik „modificiral“ v pripravljalni vlogi z dne 23. 2. 2012, ne gre za spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP. Razlika med zahtevkom v tožbi in „modificiranim“ zahtevkom je le v opredelitvi v 1. točki. Medtem ko je v tožbi tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, je v „modificiranem“ zahtevku uveljavljal odločitev, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti v delovno razmerje. Tak zahtevek pa je uveljavljal tudi že s tožbo, kot posledico ugotovitve nezakonitega prenehanja delovnega razmerja: uveljavljal je ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki in ves čas tudi reintegracijski zahtevek. Zgolj drugačna formulacija še ne pomeni spremembe tožbe. Dejansko gre le za spremembo pravne podlage tožbenega zahtevka oziroma drugačen poudarek že ves čas podanih navedb o tem, kaj naj bi bila podlaga za obveznost tožene stranke, da tožnika sprejme (nazaj) v delovno razmerje. To pa po določbi tretjega odstavka 184. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe.

13. Tožnik je zatrjeval, da obstoji (pogodbena) zaveza tožene stranke, da ga sprejme v delovno razmerje po tem, ko mu bo le-to prenehalo pri družbi M. To pomeni, da je izhajal iz predpostavke obstoja delovnega razmerja s toženo stranko po 28. 10. 2009. Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo o obstoju pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki (še) nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi, tudi zanikanje njenega obstoja, pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanem rok po tretjem odstavku 204. člena ZDR. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je tudi tožba s spremenjenim tožbenim zahtevkom vložena prepozno.

14. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da gre pri njegovem zahtevku za obligacijskopravni zahtevek. Tožnik ni bil stranka pogodb (dogovorov, sporazumov), s katerimi naj bi se tožena stranka in M. d.o.o. dogovorili o obveznosti tožene stranke, da tožnika po prenehanju delovnega razmerja pri družbi M. sprejme nazaj v delovno razmerje. Tak dogovor bi bil za tožnika lahko pravna podlaga za njegov zahtevek za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Vendar mora tudi tak zahtevek uveljavljati v rokih, ki jih za tovrstne zahtevke določa ZDR.

15. Ker procesne predpostavke za vložitev tožbe po določbah 204. člena ZDR niso bile izpolnjene, je odločitev sodišč druge in prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).