Jedro

Subjektivni roki iz 2. odstavka 512. člena OZ za uveljavljanje predkupne pravice začne teči tedaj, kot je predkupni upravičenec izvedel za prave pogodbene pogoje, neodvisno od dneva vknjižbe lastninske pravice na kupca, ki ni predkupni upravičenec.

Tožbeni zahtevek, ki temelji na predkupni pravici, je lahko utemeljen in tožba sklepčna le, če poleg zahtevka na razveljavitev prodajne pogodbe vsebuje tudi zahtevek na razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, sklenjene v Ljubljani dne 6.6.2007 med prodajalko A.P. in kupcem P. d.d., glede prodaje 1/3 solastniškega deleža pri nepremičnini, parc. št. 159 odprti kop 1867 m2, vl. št. 324, k.o. P. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je prva tožena stranka dolžna s tožečima strankama skleniti kupoprodajno pogodbo za prodajo 1/3 solastniškega deleža pri nepremičnini, parc. št. 159, vl. št. 324, k.o. P. za kupnino v znesku 17.425,40 SIT. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče tožeči stranki naložilo, da je dolžna tožencema povrniti pravdne stroške in sicer prvi toženi stranki v višini 1.199,21 EUR, drugi toženi stranki pa v višini 1.556,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odstavka 338. člena ZPP. Grajata odločitev sodišča, da je bila tožba vložena prepozno, po izteku šestmesečnega roka iz 1. odstavka 512. člena OZ. Napačno je stališče sodišča, da se tožnika ne bi mogla sklicevati, da nista vedela za prodajo solastniškega deleža s strani prve tožene stranke že od vknjižbe kupoprodajne pogodbe v zemljiški knjigi. Datum vpisa v zemljiško knjigo ne more veljati za pričetek teka šestmesečnega subjektivnega roka. Tožnika sta za spremembo lastništva izvedela decembra 2007 povsem slučajno, ko sta prejela sklep o parcelaciji, ki jo je naročil g. P. Napačno je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na izpoved pooblaščenca druge tožene stranke odvetnika D. G.. Njegova izpoved glede sestanka v septembru oz. v oktobru 2007 se nanaša na odločilno dejstvo, ki pred zaslišanjem tožnice M.J. sploh ni bilo zatrjevano. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je druga tožena stranka trditve o sestanku v sejni sobi na sedežu G. v jeseni 2007 in trditve o tem, da je odvetnik na tem sestanku pokazal tožnikoma sporno pogodbo, prvič postavila šele na glavni obravnavi. Pred tem je trdila zgolj, da je tožeča stranka za sporno pogodbo vedela, ker da je na sestanku dne 11.3.2008 v prostorih G. sama povedala, da je seznanjena z odkupom 1/3 nepremičnin. Sestanek 11.3.2008 je bil med tožnikoma, predstavnikom G. in njegovim pooblaščencem prvi in zadnji. Nelogično je, da bi tožnika P. nudila svoj solastniški delež po 150,00 EUR na m2 v jeseni, nato pa svojo ponudbo za isto prodajo po isti ceni ponovila pisno po štirih mesecih. Zaključek sodišča tudi ni v skladu s ponudbo tožnikov z dne 11.1.2008. S tem dopisom sta tožnika v prilogi poslala tudi skico in podatke o parceli, kar pa ne bi pošiljala, če bi bil med strankami sestanek že v jeseni. Tudi iz dopisa odvetnika D. G. z dne 28.2.2008 izhaja, da je družba P. d.d. odvetniku odstopila ponudbo tožnikov z dne 11.1.2008, pred tem pa slednji ni bil v kontaktu s tožnikoma. Pred zaključkom postopka je tožena stranka svoj dokazni predlog za zaslišanje priče Z.G. iz njej znanih razlogov umaknila, tožeča stranka pa sodišču takoj nato predlagala, da dokaz izvede. Dokaz ni bil izveden, zato je dejansko stanje ugotovljeno s prvostopno sodbo zmotno in nepopolno. Posledično je podana tudi zmotna uporaba materialnega prava.

Na pritožbo je odgovorila prva tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pravnim naziranjem tožeče stranke, da subjektivni rok za uveljavljanje predkupne pravice ne more teči že od dneva zemljiškoknjižne izvedbe razpolagalnega pravnega posla, ne glede na publicitetni učinek zemljiškoknjižnih vpisov. Po določilu 512. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima predkupni upravičenec zahtevek zoper prodajalca, ki je prodal stvar, šele od prenosa lastninske pravice na tretjega. Dokler lastninska pravica ni prenesena, predkupne pravice ni mogoče uveljavljati. Po določilu 3. odstavka 512. člena OZ upravičenje preneha v vsakem primeru po petih letih od prenosa lastninske pravice na tretjega. To pa kaže na to, da je potrebno 2. odstavek 512. člena OZ glede pričetka teka subjektivnega roka razlagati tako, da začne šestmesečni rok teči od dne, ko je predkupni upravičenec izvedel za prave pogodbene pogoje, neodvisno od same vknjižbe lastninske pravice na kupca, ki ni predkupni upravičenec.

Vendar pa je ne glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Tožeča stranka z zahtevkom uveljavlja namreč zgolj razveljavitev zavezovalnega pravnega posla med prodajalko A.P. drugo toženo stranko, hkrati pa zahteva sklenitev kupoprodajne pogodbe s prvotno prodajalko pod enakimi pogoji. Ob tem pa tožbeni zahtevek ne zajema zahtevka na razveljavitev zemljiškoknjižnega dovolila in v zvezi s tem zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja. Samo z razveljavitvijo prodajne pogodbe in sklenitvijo nove prodajne pogodbe, katere stranka bi bila tožnika kot prizadeta predkupna upravičenca, slednja ne bi uspela doseči vknjižbe lastninske pravice v svojo korist. Če se namreč vknjižba lastninske pravice v korist tretjega ne razveljavi, ostane tretji vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik. Vpisi v zemljiški knjigi pa so dovoljeni zgolj zoper osebo, na katero je ob času začetka zemljiškoknjižnega postopka že vpisana pravica, glede katere naj bi se izvršil nov vpis, to pa bi bila v obravnavanem primeru še vedno druga tožena stranka. Postavljeni tožbeni zahtevek je v tem delu torej vsebinsko nesklepčen, saj ne dosega varstvenega namena predkupne pravice, posledično pa neutemeljen (prim. tudi odločbe III Ips 5/2008 Vrhovnega sodišča RS, I Cpg 642/2002 Višjega sodišča v Ljubljani). Zato je pritožbeno sodišče že zgolj iz tega razloga na podlagi določila 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ne da bi presojalo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede okoliščin pravočasnosti vložene tožbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 154. in 155. ter 165. členu ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa je sodišče odločilo tudi za prvo toženo stranko, saj njene pritožbene navedbe niso bile takšne narave, da bi pripomogle k odločitvi pritožbenega sodišča.