Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo pisno mnenje sodnega izvedenca za psihiatrijo in tudi izpoved izvedenca na obravnavi, ki je jasno zapisal in izpovedal, da tožnik nima znakov demence, psihotičnih bolezni, hude depresivne motnje ali motnje, ki bi ga onemogočala v razumevanju vsakdanjih opravil. Pri tožniku ugotovljena psihomotorična, oziroma psihoorganska upočasnitev ni tako huda, da ne bi razumel, kaj počne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikova zmožnost razsojanja, pravilnega zaznavanja sveta okoli sebe in obvladovanja svojega obnašanja ni bila tako prizadeta, da za kršitev ne bi bil odgovoren.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 9. 2016; da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo; da se ugotovi obstoj delovnega razmerja po 28. 9. 2016 in je tožena stranka tožnika dolžna prijaviti v obvezna zavarovanja od 28. 9. 2016 dalje ter za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku obračunati nadomestila plač, od bruto zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka na prvi stopnji in pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je tožnik na podlagi odločbe ZPIZ, zaradi posledic poškodbe izven dela imel pravico do premestitve na drugo delovno mesto, s polnim delovnim časom, vendar ga tožena stranka ni premestila na ustrezno delovno mesto. Po mnenju tožnika njegova osebna sposobnost zaznave o tem, da se zaveda nedopustnosti svojega ravnanja in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje, ni bila prisotna v takšni meri, da bi se zavedal posledic očitanih ravnanj, ko je dne 18. 7. 2016 ob izvajanju meritev emisij zapustil delovno mesto, čeprav naj bi mu bilo naročeno, da ne sme nikamor, dokler z meritvami ne zaključijo. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da je merilca emisij po približno uri opravljanja meritev vprašal, če lahko gre na stranišče, ker ima zdravstvene težave. Merilec temu ni nasprotoval in ko se je tožnik vračal nazaj na delo se je, iz njemu neznanega razloga, ustavil še v menzi in se dejansko vrnil na delovno mesto po približno 20 minutah. Tožnik je izpovedal in to je potrdila tudi priča A.A., da so se zlasti starejši delavci pri toženi stranki medsebojno nadomeščali, če je bila drugemu potrebna pomoč. Takoj ko je tožnik odšel na stranišče ga je nadomestil B.B., le-tega pa je nadomestil A.A., ker je B.B. rekel, da gre na malico. Izvedenec prim. C.C., dr. med., specialist psihiater, ki je izdelal sodno psihiatrično izvedeniško mnenje o tožniku je svoje mnenje podal na podlagi osebnega pregleda in razgovora s tožnikom in pri tem upošteval tudi poročilo o klinično psihološkem pregledu tožnika, ki ga je izdelal dr. D.D.. V zvezi z ugotovitvami tožnikove sposobnosti spoznavanja nedopustnosti svojega ravnanja in nato obvladovanje svojega obnašanja, so pomembne ugotovitve dr. D.D., iz katerih izhaja, da so dosežki pacientovih storitev (tožnika) na kognitivnih preizkusih pomembno znižani, vendar je izvedenec dr. C.C., na obravnavi dne 26. 5. 2017, ko se mu je predočilo zapisano mnenje dr. D.D. izjavil, da je tožnik raztresen, dekoncentriran, ne da bi bila v ozadju demenca ali druga tako huda motnja. Glede tožnikove osebnosti je izpovedal, da tožnik pač naredi vse po svoje in da se to lahko dogodi zaradi njegove nepozornosti. Glede na navedeno bi moralo sodišče zaključiti, da je pri tožniku obstajala takšna motnja zdravstvenega stanja, ki mu ne omogoča spoznati nedopustnosti svojega ravnanja v trenutku, ko takšno ravnanje izvaja in da se ne zaveda posledic, ki nastanejo in lahko privedejo do očitanih mu kršitev zaradi katerih mu je tožena stranka krivdno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 4., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljena je pritožba v delu, ko smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe nejasni oziroma sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti.

6. Tožena stranka je 13. 9. 2016 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je 18. 7. 2016 kljub izrecnemu navodilu nadrejenega, da ne sme zapustiti delovnega mesta med izvajanjem meritev emisije, tožnik odšel z dela približno ob 10. uri, ne da bi koga obvestil. Spornega dne je pri toženi stranki Inštitut za varstvo pri delu E. izvajal meritve emisij, ki jih je v primeru prekinitev bilo potrebno ponoviti in bi to predstavljalo stroške toženi stranki (1.451,80 EUR), zato je bil tožnik s strani nadrejenega delavca posebej opozorjen, da v času meritev ne sme zapustiti delovnega mesta. Tožnik pa je predčasno (približno ob 10.10 uri) odšel na stranišče, nato pa še v menzo in se je po 20 minutah vrnil na delo, kjer pa je delo namesto njega opravljal B.B.. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti in na možnost odpovedi, če jih bo ponovno kršil. Tožena stranke je tožniku dne 8. 9. 2015 vročila pisno opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti, pred tem pa ga je večkrat ustno opozarjala. Dejansko stanje očitanih kršitev med strankama ni bilo sporno, tožnik pa tudi ni trdil, da je kršitev delovnih obveznosti posledica, ker dela ni bil sposoben opravljati kot invalid III. kategorije. Sporna je bila le tožnikova sposobnost imeti v oblasti svoja ravnanja in voljna komponenta. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenca as. prim. C.C., dr. med., spec. psih., ki je ugotovil, da je tožnik depresivno in odvisnostno strukturirana oseba, potreben opore v vsakodnevnem funkcioniranju, pasiven, preobčutljiv z znaki prizadetosti, nekonflikten, umikajoč se iz zahtevnejših situacij, zahteven do okolja, agresivnih impulzov ter nagnjen k premlevanju. Ocenil je, da ima tožnik anksiozno-depresivno motnjo blage oblike in da tožnik nima izrazitejših kognitivnih in psihičnih motenj, tiste, ki pa so prisotne, pa niso vplivale na njegovo zmožnost pravilnega zaznavanja sveta okoli sebe in obvladovanja lastnega ravnanja, tako v času kršitve iz pisnega opozorila, kakor tudi kršitve, ki je za posledico imela odpoved.

7. Izvedenec C.C., dr. med., spec. psihiatrične stroke je pri izvedenskem mnenju upošteval tudi Poročilo o individualnem klinično-psihološkem pregledu tožnika, ki ga je izdelal dr. D.D., univ. dipl. psiholog, v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika in njegovo sposobnostjo razumevanja.

8. Neutemeljene so pritožbene trditve tožnika, da bi moralo sodišče na podlagi izpovedi izvedenca dr. C.C. in ob upoštevanju ugotovitev dr. D.D. zaključiti, da tožnik ni sposoben pravilno zaznavati sveta okoli sebe in ni sposoben prepoznati nedopustnosti svojega ravnanja v trenutku, ko takšno ravnanje izvaja in da se ne zaveda posledic, ki tako nastajajo in ki privedejo do očitanih mu kršitev. Dr. D.D., specialist klinične psihologije je na koncu svojega poročila o individualnem klinično-psihološkem pregledu tožnika z dne 25. 11. 2016 opozoril, da je za ugotavljanje tožnikove zmožnosti razumevanja lastne odgovornosti glede odhoda z delovnega mesta oziroma razumevanja navodil v delovnem procesu potrebno, da mnenje poda izvedenec psihiatrične stroke. Izvedenec dr. C.C. pa je pojasnil, da je rezultate psiholoških testiranj dr. D.D. pregledal in upošteval pri izdelavi mnenja in da nova testiranja niso bila potrebna, zato jih je upošteval pri izdelavi izvedenskega mnenja. V zvezi z ugotovitvami in s testiranji je povedal, da je klinično psihološki pregled le eden od aspektov, na osnovi katerega se pride do določenih zaključkov. V psihiatričnih izvidih ni ugotovljeno, da bi bila izstopajoča psihoorganska poškodovanost v takšni meri, da bi tožnika onemogočala v vsakdanjem življenju in da ne bi razumel osnovnih pravil, ki se jih mora držati. Izvedenec je izpovedal, da je pri osebnem pregledu tožnika ugotovil, da je psihomotorično upočasnjen, toda tovrstno funkcioniranje ni bilo toliko prizadeto, da tožnik ne bi razumel, kaj počne.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev, da če bi sodišče prve stopnje pravilno interpretiralo izpoved izvedenca dr. C.C., na glavni obravnavi, in to povezalo z ugotovitvami dr. D.D., bi moralo ugotoviti, da pri tožniku obstaja takšna motnja zdravstvenega stanja, ki mu ne omogoča spoznati nedopustnosti svojega ravnanja v trenutku, ko takšno ravnanje izvaja in da se ne zadeva posledic, ki tako nastanejo in so privedla do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo pisno mnenje sodnega izvedenca za psihiatrijo dr. C.C., in tudi izpoved izvedenca na obravnavi, ki je jasno zapisal in izpovedal, da tožnik nima znakov demence, psihotičnih bolezni, hude depresivne motnje ali motnje, ki bi ga onemogočala v razumevanju vsakdanjih opravil. Pri tožniku ugotovljena psihomotorična, oziroma psihoorganska upočasnitev ni tako huda, da ne bi razumel, kaj počne. Glede na navedeno je sodišče pravilno zaključilo, da tožnikova zmožnost razsojanja, pravilnega zaznavanja sveta okoli sebe in obvladovanja svojega obnašanja ni bila tako prizadeta, da za kršitev ne bi bil odgovoren.

10. Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tisti, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.