Jedro

Generalnega pooblastila, ki ga ima revidentkina pooblaščenka deponiranega pri Upravnem sodišču RS, ni mogoče šteti kot novo pooblastilo po določbi 2. odstavka 95. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu sklepa navedeno pravnomočno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo in odpravilo odločbo Policijske uprave Novo mesto, Policijske postaje Krško, št. 225-8/2015/1 (3J698-43) z dne 3. 4. 2014, je tožena stranka po pooblaščenki A. B. vložila revizijo. Ta je v reviziji navedla, da ima deponirano generalno pooblastilo pri Upravnem sodišču Republike Slovenije pod št. 02000-29/2015/2, ni pa priložila pooblastila za zastopanje tožene stranke v postopku z revizijo, niti ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Po četrtem odstavku 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice. Te pravice med drugim nima oseba, ki vloži revizijo za stranko brez ustreznega pooblastila.

4. Po določbi drugega odstavka 95. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se pri vprašanju zastopanja v revizijskem postopku primerno uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, mora pooblaščenec za vložitev izrednega pravnega sredstva predložiti novo strankino pooblastilo. To pooblastilo pa mora glede na določbo prvega odstavka 98. člena ZPP predložiti ob prvem procesnem dejanju, to je ob vložitvi revizije. V skladu s petim odstavkom istega člena sodišče, ne glede na določbe prejšnjih odstavkov tega člena, odvetniku ne dovoli, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak pravno sredstvo zavrže. Po presoji Ustavnega sodišča je ta določba, če se nanaša na postopek z revizijo, skladna z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1379/09 z dne 14. 6. 2011). Vrhovno sodišče zato v revizijskem postopku pooblaščencem - odvetnikom takega začasnega zastopanja ne dovoli, ampak revizijo, ki ji novo pooblastilo za zastopanje ni priloženo, zavrže. 5. Čeprav ZPP omenjeno sankcijo izrecno določa le za odvetnike, pa primerna uporaba te določbe v upravnem sporu narekuje enako uporabo za pooblaščence, ki sicer niso odvetniki, imajo pa opravljen pravniški državni izpit in so zato na podlagi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 upravičeni vložiti revizijo. Postopek pred Vrhovnim sodiščem je namreč formaliziran. V tem postopku sodelujejo le pravni strokovnjaki (osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom), tako da je zahteva po predložitvi pooblastila le posledica instituta obveznega zastopanja po strokovno usposobljenem pooblaščencu. Generalno pooblastilo, ki ga ima pooblaščenka tožene stranke deponiranega pri Upravnem sodišču RS, pa po teoriji(1) in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne zadošča. Vrhovno sodišče zato v revizijskem postopku v upravnem sporu pooblaščencu, ki reviziji ni priložil novega pooblastila za zastopanje, začasnega zastopanja ne dovoli, ampak tako revizijo kot nedovoljeno zavrže.(2)

6. Ker je v obravnavani zadevi revizijo vložila pooblaščenka, ki reviziji ni predložila novega pooblastila, je revizija vložena po osebi, ki te pravice nima. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 89. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 83. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

7. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da tudi v primeru, če bi vlagateljica revizije izpolnila omenjeno zahtevo, revizija ne izpolnjuje pogojev za dovoljenost iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje tožena stranka, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Revidentka (na kateri je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije) v reviziji navaja le, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, sodba sodišča prve stopnje pa bistveno odstopa od izoblikovane prakse Policije na tem področju. S temi navedbami revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po omenjeni točki, saj vprašanja, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavila. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014).

(1) A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 406. (2) Prim. sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 103/2009 z dne 23. 4. 2009, X Ips 449/2014 z dne 15. 1. 2015 in X Ips 116/2016 z dne 5. 5. 2016.