Jedro

Tožnik je v času veljavnosti prvega vizuma (dne 10. 3. 2015), pridobil novi, drugi vizum, po katerem v RS prav tako lahko biva do 90 dni. Tožniku sta torej bila izdana dva zaporedna vizuma, brez časovne prekinitve. Vendar je novo 180-dnevno obdobje, v katerem tožnik lahko (nadaljnjih) 90 dni prebiva v RS, pričelo teči z dnem izdaje drugega vizuma, to je z dnem 10. 3. 2015. Tožnik je na dan 4. 3. 2015 imel veljaven vizum, zato ni moglo priti do kršitve 14. člena ZTuj-2. Glede na navedeno ima tožnik tudi prav, ko zatrjuje, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno in da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo ZTuj-2. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena (ZUS-1) tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Zadeve ni vrnilo v ponoven postopek prvostopenjskemu organu, ker z ozirom na to, da ima tožnik veljaven vizum, za to ni potrebe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Policijske uprave Novo mesto, Policijske postaje Krško, št. 225-8/2015/1 (3J698-43) z dne 3. 4. 2014 se odpravi.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku, državljanu Kosova, določil 7-dnevni rok za prostovoljno vrnitev, ker je nezakonito prebival v Republiki Sloveniji (RS) in odločil, da ta rok začne teči z dnem dokončnosti te odločbe; odločil, da mora tožnik do odhoda iz RS bivati na naslovu A., kjer je prebival in odločil še, da se tožniku do odhoda iz RS gibanje ne omeji. V svoji obrazložitvi navaja, da je bil tožniku izdan vizum za osebni obisk, z veljavnostjo od 18. 9. 2014 do 17. 3. 2015. Ugotavlja, da je tožnik prekoračil skupno dolžino bivanja treh mesecev, računajoč od dneva prvega vstopa, saj je od dne 21. 9. 2014 do dne 3. 4. 2015 bival v Sloveniji skupno 96 dni, to je več kot je dovoljeno. V nadaljevanju obrazložitve tožnika še opozarja na posledice, če države v določenem roku ne bo zapustil. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnik v obdobju od 21. 9. 2014 do 3. 4. 2015 bival v RS skupno 96 dni od dovoljenih 90 dni. Tožniku sta bila izdana dva vizuma za schengenske države in sicer prvi za obdobje od 18. 9. 2014 do 17. 3. 2015 ter drugi za obdobje od 10. 3. 2015 do 9. 3. 2015, oba s trajanjem bivanja 90 dni. V skladu s 14. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2) vizum daje pravno podlago za bivanje na območju RS, vendar le v časovnem obdobju, ki je določen na vizumu. Na obeh vizumih, izdanih tožniku, je dovoljen čas bivanja 90 dni. To pomeni, da lahko tujec biva v državah pogodbenicah največ toliko časa, da skupna dolžina bivanja v roku šestih mesecev ne preseže tri mesece. Prvostopenjski organ je tako pravilno ugotovil, da tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito.

Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da je odločba tožene stranke nezakonita, saj temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilno uporabljenem materialnem pravu, hkrati pa so izpolnjeni pogoji, ki jih Schengenska izvedbena konvencija določa za izdajo dovoljenja za prebivanje iz humanitarnih oziroma drugih razlogov. Tako organ prve stopnje, kakor tudi organ druge stopnje, sta zanemarila dejstvo, da je pridobil nov vizum za čas veljavnosti od 10. 3. 2015 do 9. 3. 2018, zato v tem času do očitane kršitve Zakona o tujcih ni moglo priti. Prvič se je prijavil na Policijski postaji Krško dne 23. 9. 2014 in tedaj se je pričelo 180 dnevno obdobje, v katerem je lahko v Republiki Sloveniji prebival največ 90 dni. To mu je omogočal vizum za osebni obisk (prvi vizum). Sicer je res prekoračil skupni čas bivanja po prvem vizumu, za kar je bil tudi kaznovan in je globo plačal. Vendar je še v času veljavnosti prvega vizuma pridobil drugi vizum in se je tako novo 180 dnevno obdobje, v katerem tožnik kot tujec lahko prebiva v RS največ 90 dni, pričelo z izdajo drugega vizuma, to je z dnem 10. 3. 2015. Tega dejstva pa upravna organa nista upoštevala. Sodišču predlaga, da odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 15. 5. 2015 odpravi in toženi stranki naloži v plačilo tudi stroške postopka.

Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastale nepopravljive posledice, saj bi bil v primeru vrnitve na Kosovo življenjsko ogrožen. Po podatkih potnega lista je dopolnil 98 starosti, glede na znane podatke o rojstvu pa je star 103 leta. Ni zmožen samostojnega življenja in gibanja, kar izkazuje tudi priložena zdravstvena dokumentacija. Edino otroci, ki so vsi na delu v tujini, lahko poskrbijo za njegovo preživetje in za vso potrebno oskrbo. Tožnik bi bil v domovini prepuščen samemu sebi in bi mu zato izgon onemogočil normalno preživetje. Sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, da se zadrži izvršitev odločbe Policijske uprave Novo mesto z dne 3. 4. 2015. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da si tožnik s tem, ko trdi, da se je z izdajo drugega vizuma pričelo novo 180 dnevno obdobje, v katerem tožnik kot tujec lahko prebiva največ 90 dni in da to obdobje velja od 10. 3. 2015, to je od datuma pridobitve drugega vizuma, napačno razlaga materialno pravo. Sklicuje se na določbo 14. člena Zakona o tujcih in meni, da tožnik kot tujec v RS oziroma v drugi državi schengenskega območja v celotnem času veljavnosti vizuma ne more neprekinjeno bivati, temveč ima pravico, da znotraj celotnega vizumskega obdobja prebiva največ tri mesece znotraj 6-mesečnega obdobja. Treba je namreč upoštevati obdobje veljavnosti vizuma, število dni bivanja in število vstopov. Tožnik je prvič vstopil v Slovenijo 21. 9. 2014 in to je datum, od katerega se šteje začetek dovoljenega bivanja in ne od datuma pridobitve drugega vizuma. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Predlaga tudi zavrnitev izdaje začasne odredbe.

Tožba je utemeljena.

Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba prvostopenjskega organa, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora, zaradi nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji, v roku 7 dni RS prostovoljno zapustiti.

Pogoje in način vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v RS ureja ZTuj-2. Za vstop v RS mora tujec imeti veljavno potno listino, poleg nje pa tudi vizum ali dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdal pristojni slovenski organ ali pristojni organ države pogodbenice Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, če ni z zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače (7. in 8. člen). Tujec lahko vstopi v RS in biva v RS toliko časa, kolikor mu dovoljuje vizum, dovoljenje za prebivanje, sklep Vlade RS, zakon ali mednarodna pogodba (prvi odstavek 14. člena). Po določbi četrtega odstavka 14. člena ZTuj-2 lahko tujec, ki ima veljaven vizum za kratkoročno bivanje ali vizum za dolgoročno bivanje, izdan s strani druge države pogodbenice Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma ali veljavno dovoljenje za prebivanje, izdano s strani druge države pogodbenice, v RS vstopi in v njej ostane največ toliko časa, da skupna dolžina bivanja v vseh državah pogodbenicah, ne preseže 90 dni v obdobju 180 dni, šteto od dneva prvega vstopa v eno od držav pogodbenic oziroma do poteka veljavnosti vizuma ali dovoljenja za prebivanje, če je ta krajša. Tujec torej lahko v RS prebiva le, če poseduje veljavno potno listino, dovoljenje za vstop ali dovoljenje za prebivanje. Če pa je tujec v RS nedovoljeno vstopil, nima vizuma ali mu je vizum prenehal veljati ali če nima dovoljenja za prebivanje ali je le-to prenehalo veljati, se šteje, da v RS nezakonito prebiva (60. člen ZTuj-2). Tujcu, ki v RS nezakonito prebiva, policija izda odločbo o vrnitvi (prvi odstavek 64. člena ZTuj-2) po končanem postopku o prekršku.

V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila tožniku izdana dva vizuma za schengenske države in sicer prvi dne 18. 9. 2014 za obdobje od 18. 9. 2014 do 17. 3. 2015 in drugi dne 10. 3. 2015 za obdobje od 10. 3. 2015 do 9. 3. 2018, oba s trajanjem bivanja 90 dni. Sporno tudi ni, da je bil tožnik kaznovan zaradi prekrška in da je globo zanj tudi plačal. Sporno pa je, ali je upravni organ pravilno štel obdobje trajanja vizuma oziroma ali je pravilno štel, da se to obdobje nanaša na čas od 21. 9. 2014 do dne 3. 4. 2015 in posledično, ali je pravilno štel, da je tožnik v tem obdobju prekoračil dovoljenih 90 dni bivanja (skupno naj bi bival 96 dni) in torej v RS bival nezakonito.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik s prvim vizumom prvič vstopil v RS dne 21. 9. 2014. S tem dnem je tako pričelo teči obdobje, v katerem je tožnik lahko bival v RS 90 dni na podlagi prvega vizuma. Tožnik je v času veljavnosti prvega vizuma (dne 10. 3. 2015), pridobil novi, drugi vizum, po katerem v RS prav tako lahko biva do 90 dni. Tožniku sta torej bila izdana dva zaporedna vizuma, brez časovne prekinitve. Vendar je novo 180-dnevno obdobje, v katerem tožnik lahko (nadaljnjih) 90 dni prebiva v RS, pričelo teči z dnem izdaje drugega vizuma, to je z dnem 10. 3. 2015. Iz navedenega je tako po presoji sodišča mogoče ugotoviti, da je tožnik prekoračil dovoljeni čas bivanja po prvem vizumu, ne pa tudi po drugem vizumu.

Navedena odločilna dejstva torej v obravnavani sporni zadevi niso bila pravilno ugotovljena, na kar zato utemeljeno opozarja tožnik v tožbi. Tožnik je na dan 4. 3. 2015 imel veljaven vizum. Čim pa je tako, ni moglo priti do kršitve 14. člena ZTuj-2, tako kot to zatrjuje tožnik. Glede na navedeno ima tožnik tudi prav, ko zatrjuje, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno in da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo ZTuj-2. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Zadeve ni vrnilo v ponoven postopek prvostopenjskemu organu, ker, z ozirom na to, da ima tožnik veljaven vizum, za to ni potrebe.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo tudi, da mu mora tožena stranka, skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalen znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Določba drugega odstavka 3. člena Pravilnika določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR.

Ker sodišče lahko izda začasno odredbo le do izdaje pravnomočne sodbe, ki jo je v prvi točki izreka že izdalo in sodba postane za stranko pravnomočna z njeno vročitvijo, niso več izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi določb 32. člena ZUS-1.