Jedro

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da z odlašanjem z operacijo tožnik ne more odložiti pričetka teka zastaralnega roka. Zgolj dejstvo, da je bil kirurški poseg na ustnici, ki je bil potreben zaradi poškodbe, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, izveden 21. 3. 2012, ne zadostuje za zaključek, da je bilo zdravljenje končano šele tedaj. Ni nepomembno, da je bila operacija svetovana tožniku že januarja 2010. Dejstvo, da je šel po napotnico zanjo več kot leto in pol kasneje, ne daje podlage za sklep, da zdravljenje poškodb, za katere odgovarja toženkin zavarovanec, ni bilo končano v februarju 2010. Izvedenčevo mnenje o zaključku zdravljenja je bilo podano z vidika stroke, v pristojnosti sodišča pa je pravno ovrednotenje njegovega mnenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 26.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev je napačna, ker iz kartoteke izhaja, da se je tožnik nevrološko zdravil zaradi nesreče vse do 5. 11. 2010, izvedenec pa je potrdil, da je imel kirurški poseg na ustnici v zvezi z nesrečo 21. 3. 2012. Zdravljenje po nesreči je torej trajalo dotlej. Ker sodišče v zvezi z zaključkom zdravljenja ni postavilo izvedenca nevrologa, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opustilo je izvedbo ključnega dokaza za izid postopka. Sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje psihiatrinje, ki ni izvedenka s področja nevropsihiatrije ali nevrologije. Tudi okoliščina, da se je glede erektilne funkcije posvetovala s specialistko za spolne motnje, potrjuje, da je za podajo mnenja potrebno specialno znanje.

Pred nesrečo ni imel erektivnih težav, ne glavobolov in motenj koncentracije. Ker težav niti prej niti kasneje ni imel, se ne strinja z mnenjem izvedenke, da so njihov vzrok partnerske težave. Izvedenka je do konca izhajala iz napačne predpostavke, da je bil tožniku predpisan cialis že ob hospitalizaciji, na tem dejstvu, ki ga je na koncu sama ovrgla, pa je temeljila mnenje, da erektilna disfunkcija ni v povezavi z nesrečo. Tudi sicer je izvedenec dr. A. A. poudaril, da je zdravljenje v najširšem smislu trajalo do 21. 3. 2012, izvedenka dr. M. B. pa je navedla, da je bil tožnik še kakšno leto po poškodbi, tj. do 21. 12. 2010 v kroničnem stresu (tudi) zaradi nesreče. 3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče izpodbijane sodbe, da je bila tožba vložena po izteku zastaralnega roka, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da se je tožnik poškodoval 21. 12. 2009 dopoldan, ko je padel na stopnicah v lokal v lasti toženkine zavarovanke, - da je bila tožba vložena 6. 9. 2013, - da je bilo zdravljenje tožnika v najožjem smislu končano 17. 2. 2010, - da se je zdravljenje nadaljevalo s korektivno operacijo brazgotin v ustni votlini 21. 3. 2012, - da je bilo tožniku že ob pregledu 27. 1. 2010 predlagano, da se brazgotina korigira, da je šel tožnik po napotnico 3. 8. 2011 in da je bila nato operacija izvedena ob operaciji tumorja žleze slinavke, - da bi šel tožnik lahko po napotnico že prej in zato ni izkazano, da je bilo zdravljenje prekinjeno zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati, - da operacija verjetno ne bi bila potrebna, če bi tožnik prišel na pregled v prvih desetih urah po poškodbi, ko bi se po oskrbi rana lahko celila per primam, in da bi bilo v takem primeru zdravljenje končano vsaj do sredine januarja 2010, - da je tožnik ob padcu doživel akutni stres, da je zaradi poškodb obraza in zapestja imel bolečine in bil delno omejen v gibanju ter da se je prej dejaven in usmerjen v šport in akcijo, nenadoma soočil z možnostjo lastne ranljivosti, kar je pri njem vzbudilo tesnobo in negotovost, - da je akutni stres psihoreaktivna motnja, ki je prehodna in začasna, - da je bil zaradi več različnih neugodnih sprememb v svojem življenju v obdobju po škodnem dogodku (finančne težave, težave v partnerskem odnosu) še kakšno leto po poškodbi v kroničnem stresu, - da je težko razmejiti posledice škodnega dogodka in druge sočasne obremenitve na čustvenem področju, vendar pa padec po stopnicah sam ne bi mogel povzročiti kroničnega stresa, - da se tožnik ni zdravil zaradi posttravmatske stresne motnje, da so prehodne motnje spomina in miselne zbranosti pri poškodbi glave možne, vendar pa izzvenijo v nekaj tednih, - da motnje erektilne funkcije niso etiološko povezane s poškodbami, ki jih je utrpel tožnik (erektilna funkcija je povezana z nevrofiziološkim dogajanjem delno v osrednjem življenju (možganih) in delno v perifernem živčevju (v hrbtenjači in spolnih organih), teh poškodb pa tožnik ni utrpel), in so – ob neugotovljenih telesnih zdravstvenih motnjah – največkrat psihološko pogojene, najverjetneje v obojesmerni povezavi s težavami v partnerskem odnosu in samopodobi moškega, - da je bil tožnik pri nevrologu diagnostično obravnavan, ni pa bilo izvedeno nevrološko zdravljenje, - da dejstvo, da je nevrologinja tožniku 17. 2. 2010 predpisala cialis, še ne dokazuje, da je erektilna motnja povezana s škodnim dogodkom.

6. V sodbi so zavzeta stališča, (1) da je zahtevek za povračilo škode zaradi poškodb z izjemo posttravmatske stresne motnje in erektilne disfunkcije zastaran, (2) da tožnik zaradi škodnega dogodka ni utrpel posttravmatske stresne motnje, (3) da so motnje koncentracije, spomina, pozornosti in ravnotežja ter glavoboli – tudi če so bili podani – izzveneli v nekaj tednih in niso mogli trajati do septembra 2010 in bi bil morebiten zahtevek tudi v tem delu zastaran, in (4) da škodni dogodek ni bil vzrok za enoletni kronični stres in za erektilno disfunkcijo.

7. Materialnopravno stališče izpodbijane sodbe o vsebini 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pomembno za odločitev o toženkinem ugovoru zastaranja, je pravilno. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je odločilno, kdaj je oškodovanec ob običajni vestnosti izvedel za okoliščine, ki mu omogočajo uveljavitev odškodninskega zahtevka.1

8. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da z odlašanjem z operacijo tožnik ne more odložiti pričetka teka zastaralnega roka. Zgolj dejstvo, da je bil kirurški poseg na ustnici, ki je bil potreben zaradi poškodbe, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, izveden 21. 3. 2012, ne zadostuje za zaključek, da je bilo zdravljenje končano šele tedaj. Ni nepomembno, da je bila operacija svetovana tožniku že januarja 2010. Dejstvo, da je šel po napotnico zanjo več kot leto in pol kasneje, ne daje podlage za sklep, da zdravljenje poškodb, za katere odgovarja toženkin zavarovanec, ni bilo končano v februarju 2010. Izvedenčevo mnenje o zaključku zdravljenja je bilo podano z vidika stroke, v pristojnosti sodišča pa je pravno ovrednotenje njegovega mnenja. Za dokazovanje zatrjevanih psihičnih težav je sodišče v postopku postavilo izvedenko psihiatrične stroke, ki se je – kot specialistka nevropsihiatrinja – izrekla tudi o vprašanjih, pomembnih za presojo, ali je bil tožnik deležen nevrološkega zdravljenja. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nenazadnje tožnik ne izpodbija ugotovitve v sodbi, da ni bil deležen nevrološkega zdravljenja, ampak zgolj diagnostike.

9. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka, da tožnik ni dokazal, da bi še eno leto po poškodbi zaradi poškodb, ki jih je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, trpel motnje koncentracije, spomina, pozornosti in ravnotežja ter glavobole. Sodišče se je natančno in izčrpno opredelilo do izvedenskega mnenja, ki ga je izvedenka dopolnila tako pisno kot ustno. Na tej podlagi je kot nedokazano zavrnilo tožnikovo stališče, da so bile navedene težave posledica poškodbe glave in posledično razvitega posttravmatskega stresnega sindroma, ki jo je utrpel zaradi padca. Tem zaključkom pritožnik ne ugovarja. Izvedenka je dopustila možnost, da je bil škodni dogodek eden od dejavnikov, ki so mogli pri tožniku povzročiti kroničen stres in v tem okviru nastanek zatrjevanih težav, vendar je tudi navedla, da sam za sebe teh težav ni mogel povzročiti, niti ni mogel biti ključen dejavnik. Ob ugotovitvi, da je tožnik v relevantnem obdobju doživljal težave na partnerskem in finančnem oziroma zaposlitvenem področju, pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek o dokazanosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in psihičnimi težavami v zatrjevanem enoletnem obdobju.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka, da ni podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in zatrjevano erektilno disfunkcijo. Pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, ki jih uveljavlja pritožba, niso podane. Izvedenka je že v prvem pisnem mnenju navedla, da je bilo zdravilo cialis tožniku predpisano v februarju 2010. v pripombah na izvedensko mnenje tožnik tej ugotovitvi ni oporekal. Na možnost, da mu je bilo predpisano že ob škodnem dogodku, je opozorila izvedenka sama v ustni podaji mnenja, ob pregledu zdravstvenega kartona pa se je pokazalo, da to ne drži. Drugačne pritožbene navedbe nimajo podlage v podatkih spisa.

11. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za postavitev izvedenca specialista za spolne motnje. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je postavljena izvedenka nevropsihiatrinja, ki se ukvarja z obema področjema. Pravilen je zato zaključek sodbe, da podano mnenje sodi na področja, na katerem ima potrebna znanja. Dejstvo, da se je posvetovala s specialistko za zdravljenje spolnih motenj, še ne pomeni, da bi bilo treba v postopek še posebej vključiti izvedenca s tovrstnimi posebnimi znanji s področja nevropsihiatrije. Izvedenka je podala obrazloženo mnenje o vzrokih za erektilno disfunkcijo in odgovorila na tožnikove pripombe ter se izrekla o stališčih literature, ki jih je predložil tožnik. Zgolj okoliščina, da se je posvetovala s specialistko, ne vzbuja dvoma o tem, da je mnenje, ki je bilo podlaga za zaključek o nedokazanosti vzročne zveze, popolno in pravilno. Nenazadnje je specialistka potrdila izvedenkino mnenje, dvoma o resničnosti te ugotovitve pa pritožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni izpostavil. 12. Po ugotovitvi, da niso podane niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. nazadnje sodbo VS RS II Ips 33/2016 z dne 18. 1. 2018, v katero je predstavljeno utrjeno stališče, ki se je izoblikovalo v dosedanji sodni praksi.