Jedro

Spoštovanje jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS, ki ga mora zagotoviti država, narekuje, da je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. In ko obsojencu, kot v primeru izjav iz izreka izpodbijane sodbe, ne gre več za vplivanje na razpravo v javnem interesu, temveč zgolj za žalitev, sramotenje in osebno diskreditacijo sodnikov, protipravnost njegovega ravnanja ne more biti izključena.

Iz prostorskih razlogov je razumljivo, da je število oseb, ki so dejansko navzoči na glavni obravnavi, vselej omejeno, vendar pa protestno zavračanje vsakršne udeležbe na narokih zato, ker sodišče ne razpolaga z želeno razpravno dvorano, ne more utemeljiti kršitve pravil o javnosti sojenja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 39962/2011 z dne 9. 9. 2016 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je denarno kazen, v kateri mu je na podlagi 47. člena KZ-1 za vsako izmed kaznivih dejanj določilo 25 dnevnih zneskov, nato pa mu na podlagi prvega odstavka in 5. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 70 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, kar znaša skupno 1.400,00 EUR, kar je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je tudi, da se bo denarna kazen, če je ne bo mogoče niti prisilno izterjati, izvršila z zaporom tako, da bo sodišče za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sodno takso, o kateri bo odločeno po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 39962/2011 z dne 16. 2. 2017 obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenec zaradi, kot navaja, vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitve določb Ustave RS in kršitve določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Ocenil je, da so v opisu kaznivega dejanja elementi razžalitve razpoznavni že na prvi pogled. Glede zatrjevane kršitve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznih predlogov je mnenja, da predlagani dokazi ne zadevajo odločilnih dejstev, poleg tega pa vložnik ni pojasnil vzročne zveze med neizvedenimi dokazi in obstojem kaznivega dejanja. V zvezi z odločanjem sodišča druge stopnje obsojenec ni opredelil, zakaj bi bila njegova navzočnost na seji pritožbenega senata koristna za razjasnitev stvari, zato kršitev 445. člena ZKP ni podana. Tudi v ostalem pa so procesne odločitve sodišč v pravnomočni sodbi ustrezno in razumno obrazložene, zato zatrjevane kršitve zakona niso podane.

4. Vrhovno sodišče je z odgovorom seznanilo obsojenca, ki se o njem ni izjavil. B-I.

5. Vrhovno sodišče je o obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti že odločalo in jo s sodbo I Ips 39962/2011 z dne 4. 4. 2019 zavrnilo. Ustavno sodišče RS je navedeno sodbo z odločbo Up-1306/19-16 z dne 23. 2. 2023 razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ocenilo je namreč, da v danem primeru ne gre za položaj iz 17. člena EKČP, ko bi bilo mogoče obsojenčeve inkriminirane izjave umestiti na področje zlorabe pravice do svobode izražanja, zato je treba opraviti celovito in obrazloženo presojo posega v pravico iz 39. člena Ustave RS.

6. Presoja zahteve za varstvo zakonitosti se je tudi pri novem odločanju, v skladu z ustaljeno sodno prakso,1 omejila na preizkus tistih kršitev, na katere se je skliceval vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP). Načelo dispozitivnosti, ki velja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, namreč stranki nalaga, da kršitve, ki jih uveljavlja, tudi določno pojasni oziroma obrazloži. Zgolj sklicevanje na vrsto oziroma tip kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP ni dovolj, temveč mora stranka navesti konkretne razloge, zaradi katerih vlaga zahtevo, saj lahko Vrhovno sodišče šele v tem primeru presodi utemeljenost njenih navedb.

B-II.

**Glede kršitve kazenskega zakona – obstoj kaznivih dejanj razžalitve**

7. Vložnik zastopa stališče, da njegove izjave, namenjene trem sodnikom Višjega sodišča v Ljubljani, ne predstavljajo očitanih kaznivih dejanj razžalitve. Sklicuje se na okoliščine podane izjave (tj. da že dvajset let prenaša lažnive obtožbe in sodne postopke, ki nikoli niso doživeli epiloga) ter trdi, da je imel vse potrebne razloge za očitek, da sodniki zlorabljajo kazensko zakonodajo kot zločinsko sredstvo za zatiranje slovenskega naroda, kar se da enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva. V zahtevi povzema odločbo Ustavnega sodišča RS Up-879/14-35 z dne 20. 4. 2015 o načelu zakonitosti in izpostavlja zlasti tisti vidik omenjenega načela, ki se nanaša na zahtevo po določnosti kazenskopravnih norm (lex certa).

8. V obsojenčevih trditvah je mogoče prepoznati uveljavljanje kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pomeni hkrati tudi zatrjevanje kršitve pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave RS in 10. člena EKČP. Vrhovno sodišče mora v tem okviru, kot vsa druga sodišča, zagotoviti, da kazenska obsodilna sodba ne poseže prekomerno v posameznikovo pravico do svobode izražanja, pri čemer mora upoštevati, da je omejitev navedene pravice v primerih, kakršen je obravnavani, dopustna samo, če je (i) predpisana z zakonom, (ii) namenjena varovanju legitimnega cilja varstva pravic drugih oseb ter (iii) nujna v demokratični družbi (tretji odstavek 15. člena Ustave RS in drugi odstavek 10. člena EKČP).

9. Iz izreka pravnomočne sodbe je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj razžalitve iz prvega odstavka 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, ker je z zapisi v pismih z dne 15. 4. 2011, oddanih na pošto dne 18. 4. 2011, razžalil tri višje sodnike Višjega sodišča v Ljubljani (B. B., C. C. in D. D.), ki so kot uradne osebe v smislu 99. člena KZ-1 izdali sklep I Kr 17784/2010 z dne 15. 3. 2011 v kazenskem postopku zoper obsojenca, s tem, ko je zapisal, „da obstaja utemeljen sum, da nimate pravniškega državnega izpita, ali pa ste ga pridobili v nasprotju z določili Zakona o pravniškem državnem izpitu“ in „da zlorabljate kazensko zakonodajo kot zločinsko sredstvo za zatiranje slovenskega naroda, kar se da enačiti s fašistično teorijo o zatiranju ljudstva.“

10. Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali pomenijo obsojenčeve izjave (zapisi) izvršitev očitanih kaznivih dejanj, izhajalo iz uveljavljenih stališč, ki jih je za presojo posega v pravico do svobodo izražanja začrtala praksa Ustavnega sodišča RS in ESČP, v svojo presojo pa jih je prevzelo tudi Vrhovno sodišče.2 V konkretnem primeru je prepoznalo položaj, v katerem si prihajata nasproti obsojenčeva pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) na eni strani in pravica oškodovancev do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave RS) oziroma njihova pravica do varstva časti in dobrega imena, varovana kot osebnostna pravica (35. člen Ustave RS) na drugi strani; nadalje je ovrednotilo vsebino, pomen in cilje vsake izmed navedenih ustavnih pravic; ter opravilo celovito tehtanje pogojev za njuno sobivanje. Vrhovno sodišče mora glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) presoditi, ali so bila s pravnomočno sodbo upoštevana in ustrezno ovrednotena vsa merila, ki so relevantna pri posegu v pravico do svobodo izražanja; ali je bilo pri tehtanju med kolidirajočimi pravicami doseženo pravično ravnotežje; ter ali je presoja v razlogih sodbe ustrezno in zadostno obrazložena.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, prvič, da v obravnavani zadevi ni dvoma, da je poseg v obsojenčevo pravico do svobode izražanja predpisan z zakonom, konkretneje z določbo prvega odstavka 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 (22. točka prvostopenjske sodbe). Vložnikove navedbe bi lahko na prvi pogled kazale, da je za obsojenca ta pravna podlaga sporna z vidika načela zakonitosti (28. člen Ustave RS), vendar se glede na vsebino njegovih izvajanj pokaže, da jo zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija samo navidezno. Obsojenec s svojimi navedbami na str. 34-39 zahteve ne preseže povzemanja načelnih izhodišč, ki jih je v zvezi z načelom zakonitosti sprejelo Ustavno sodišče RS, pri čemer teh stališč ne aplicira na konkretni primer, temveč celo nasprotno: vsebinsko se sklicuje na drugo kazensko zadevo, v kateri je bil obsojeni E. E. spoznan za krivega kaznivega dejanja samovoljnosti, čeprav bi šlo lahko po vložnikovih trditvah kvečjemu za kaznivo dejanje grožnje. Te navedbe se očitno ne nanašajo na primer, zaradi katerega je vložena zahteva za varstvo zakonitosti, zato jih Vrhovno sodišče v luči obsojencu očitanih kaznivih dejanj ne more vsebinsko preizkusiti.

12. Drugič, ugotoviti je treba, da je poseg v obsojenčevo pravico do svobode izražanja namenjen varovanju legitimnega cilja, tj. varstvu pravic drugih oseb, konkretneje varstvu pravic oškodovancev do osebnega dostojanstva in njihovih osebnostnih pravic (28. točka prvostopenjske sodbe).

13. In tretjič, Vrhovno sodišče sprejema vsebinsko presojo pravnomočne sodbe, po kateri je poseg v obsojenčevo pravico do svobode izražanja glede na relevantne okoliščine obravnavanega primera nujen v demokratični družbi, kar pomeni, da je treba dati v konkretnem primeru prednost pravici oškodovancev do varstva njihovih ustavnih pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS. Celovito presojo, ki jo je v razlogih izpodbijane sodbe opravilo sodišče prve stopnje, z zavrnitvijo pritožbe pa potrdilo sodišče druge stopnje, je Vrhovno sodišče preizkusilo z vidika ključnih ustavnopravnih in konvencijskih meril,3 kamor sodijo, med drugim: vsebina sporne izjave in okoliščine, v katerih je bila podana; položaj osebe, na katero se izjava nanaša, ter njeno predhodno ravnanje; razločevanje med navajanjem dejstev in vrednostnimi sodbami; prispevek izjave k razpravi v javnem interesu; namen zaničevanja; ter presoja sorazmernosti posega, ki jo pravnomočna sodba pomeni za svobodo izražanja.

14. _Dejanski okvir presoje in vsebina inkriminiranih izjav (zapisov_): Iz ugotovitev pravnomočne sodbe izhaja, da so oškodovanci kot višji sodniki pri odločanju v pritožbeni fazi kazenskega postopka, ki je zoper obsojenca tekel pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki, izdali sklep, s katerim so zavrnili obsojenčev (številčno že šesti) predlog za prenos krajevne pristojnosti. Obsojenec se je na odločitev sodišča odzval tako, da je vsem trem članom pritožbenega senata poslal pisma, zapisana z izrazito osebno noto, ki so vsebovala inkriminirane izjave, povzete v izreku sodbe. Sodišče prve stopnje je v teh izjavah prepoznalo žaljivo vrednostno oceno, ki ne predstavlja resne in utemeljene kritike dela višjih sodnikov, temveč je bil njen namen izključno sramotenje in žaljenje oškodovancev. Pri presoji je upoštevalo uveljavljeno stališče, da je mogoče negativno vrednostno sodbo šteti kot pretirano le, če je bila dana brez zadostne dejanske podlage,4 kar je ocenjevalo v kontekstu, v katerem so bile inkriminirane izjave podane.

15. _Okoliščine podanih izjav_: Sodišče prve stopnje je upoštevalo širši in ožji kontekst podanih izjav. Pri presoji širšega okvira je vzelo v obzir, da je obsojenec že več let vpleten v delovanje pravosodnega sistema, zaradi katerega se čuti prizadetega (iz obsojenčevih navedb izhaja, da potekajo zoper njega različni sodni postopki, ki jih ocenjuje za neutemeljene in nepoštene, na drugi strani pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obsojenec pred leti podal kazensko ovadbo zoper sodnega izvršitelja, a je bila ta kljub sumu storitve kaznivih dejanj zavržena, ker pregon ni bil več dovoljen). V širši kontekst podanih izjav sodi tudi ugotovitev, da je obsojenec predsednik Civilnega združenja za pravičnost, napredek in nadzor, ki si po njegovih navedbah zavzema, da bi se javnosti razkrili podatki o sodnikih, ki nimajo pravniškega državnega izpita. Vendar pa, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, obsojenec svojih sumov, da nekateri sodniki nimajo pravniškega državnega izpita oziroma da so ga pridobili v nasprotju z zakonom, ni nikoli podkrepil s kakršnimi koli dokazi ali argumenti, temveč je svoje dvome izražal pretežno zoper nedoločljive posameznike in predvsem brez vsakršne podlage.

16. Pri ožjem kontekstu podanih izjav je sodišče prve stopnje upoštevalo okoliščine kazenskega postopka I K 17784/2010, ki je zoper obsojenca tekel pred Okrajnim sodiščem v Škofji Loki. V tem postopku je bilo obsojencu omogočeno, da varuje svoje pravice (med ostalim tudi z vlaganjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti in vlaganjem pravnih sredstev). Višje sodišče v Ljubljani je o njegovih predlogih za prenos krajevne pristojnosti odločalo šestkrat, pri čemer je bilo že v sklepu z dne 13. 7. 2010 ugotovljeno, da jih obsojenec podaja vselej pred razpisanim narokom; v sklepu z dne 15. 3. 2011, ki ga je izdal senat oškodovanih sodnikov, pa, da obsojenec ne navaja nobenih novih okoliščin za delegacijo pristojnosti in da institut prenosa pristojnosti zlorablja. Omenjeni sklep, ki so ga izdali oškodovani sodniki, je bil vsebinsko obrazložen tako, da ga je bilo mogoče preizkusiti, vendar je obsojenec (ki se s sprejeto odločitvijo ni strinjal), nanj odreagiral s pismi, ki so bili naslovljeni osebno na vsakega izmed članov senata, ter v njih zapisal žaljive izjave, katerih namen ni bila resna kritika sprejete odločitve, temveč osebni napad na čast in dobro ime vsakega izmed njih.

17. _Položaj oškodovancev_: Pravnomočna sodba namenja posebno pozornost položaju oškodovancev, ki morajo kot sodniki - in s tem uradne osebe - trpeti strožjo kritiko na račun svojega dela (28., 29. in 33. točka prvostopenjske sodbe). To pomeni, da morajo biti meje svobode izražanja, ko gre za komentiranje njihovega dela, temu primerno širše. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je treba sodnike in sodnice kot nosilce javne oblasti obravnavati kot absolutno javne osebe, kar pomeni, da so dolžni trpeti najhujše, še dopustne posege v njihove pravice iz 34. in 35. člena Ustave RS.5 Vendar to ne pomeni, da izražanje o delu sodne veje oblasti nima meja.6 Predstavniki sodne oblasti imajo namreč poseben položaj, ki lahko v okoliščinah posameznega primera narekuje, da se jih zavaruje pred žaljivimi in zlonamernimi napadi, ki utegnejo vplivati nanje pri izvrševanju njihovih dolžnosti in pristojnosti ter zmanjšujejo zaupanje javnosti vanje ter v institucijo, ki ji pripadajo.7 Ustavno sodišče RS in ESČP8 sta že opozorila na posebno vlogo sodstva v družbi, ki mora kot garant pravičnosti uživati zaupanje javnosti, če želi uspešno opravljati svoje delo. To zaupanje je treba zaščititi pred neutemeljenimi destruktivnimi napadi, kar velja predvsem ob upoštevanju dejstva, da sodniki svojih ravnanj ne morejo pojasnjevati drugače kot v okviru sodnih odločb, zaradi česar se njihov položaj razlikuje od položaja drugih predstavnikov oblasti. Poseben položaj sodnikov prihaja do izraza tudi v konkretni zadevi in govori v prid varstva njihove pravice do časti in dobrega imena v primerjavi z varstvom tistih izjav, katerih edini namen je sramotitev sodnikov in v širšem okviru institucije, ki ji pripadajo.

18. _Prispevek izjave k javni razprav_i: Delovanje pravosodnega sistema in vprašanja, ki se nanašajo na delovanje sodstva, so nedvomno v javnem interesu, čemur pravnomočna sodba ne oporeka (33. točka prvostopenjske sodbe). Vendar iz vsebine obsojenčevih izjav in načina, na katerega so bile podane (tj. zapisane v zaprtem pismu ter naslovljene na tri poimensko določene sodnike, ki so odločali o njegovem predlogu) ni mogoče sklepati, da bi bile inkriminirane izjave namenjene podpiranju razprave o delovanju sodstva in spodbujanju ter krepitvi demokracije, temveč so zapisi iz izreka sodbe tudi po oceni Vrhovnega sodišča segli izven polja razprave, ki bi bila v interesu javnosti.

19. _Namen zaničevanja_: Razlogi pravnomočne sodbe sledijo ustavnosodnim stališčem, po katerih je za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, odločilno, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, temveč je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.9 Sodišče prve stopnje obsojencu ni verjelo, da je šlo pri njegovih zapisih za splošno kritiko na delom sodišča, saj vsebina njegovega pisanja ni pomenila resne in argumentirane kritike, temveč je prešla na osebno raven (_ad personam_) in bila namenjena izključno sramotenju višjih sodnikov, kjer je ostal predmet javne razprave potisnjen v ozadje. V razlogih sodbe je utemeljilo, da obsojenčeve izjave, povzete v izreku sodbe, niso imele zadostne dejstvene podlage, ki bi lahko upravičevala njegovo žaljivo vrednostno sodbo (33. točka obrazložitve). Te ugotovitve glede na razloge pravnomočne sodbe sprejema tudi Vrhovno sodišče, obsojenec pa jih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbiti zgolj s posplošenim zatrjevanjem, da je imel za svojo kritiko „vse potrebne razloge.“ _Celovita presoja trka kolidirajočih pravic in presoja sorazmernosti posega v pravico do svobode izražanja_

20. Vrhovno sodišče po celoviti presoji vseh upoštevnih okoliščin obravnavane zadeve sprejema vrednotenje izpodbijane sodbe: kazenskopravno varstvo pravic oškodovanih sodnikov mora imeti prednost pred obsojenčevo pravico do svobode izražanja. Spoštovanje jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave RS, ki ga mora zagotoviti država, narekuje, da je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja.10 In ko obsojencu, kot v primeru izjav iz izreka izpodbijane sodbe, ne gre več za vplivanje na razpravo v javnem interesu, temveč zgolj za žalitev, sramotenje in osebno diskreditacijo sodnikov, protipravnost njegovega ravnanja ne more biti izključena.

21. Pravnomočna sodba pomeni poseg v obsojenčevo pravico do svobode izražanja, vendar je ta po presoji Vrhovnega sodišča sorazmeren in v tem smislu odgovarja nujni družbeni potrebi po zaščiti pravic drugih. Kar se tiče kazenske sankcije, je bila obsojencu za tri kazniva dejanja razžalitve izrečena najmilejša izmed predpisanih kazni iz prvega odstavka 158. člena KZ-1 (tj. denarna kazen), pri čemer mu je sodišče prve stopnje za razžalitev vsakega izmed sodnikov določilo število dnevnih zneskov blizu zakonskega minimuma (tj. 25 dnevnih zneskov, medtem ko znaša razpon med 10 in 360 dnevnih zneskov) ter zatem enotno kazen 70 dnevnih zneskov z višino, upoštevajoč obsojenčevo premoženjsko stanje, 20,00 EUR, tako da znaša skupni znesek izrečene denarne kazni 1.400,00 EUR. Izbiro kazni je med drugim vodila stopnja obsojenčeve krivde, ki po razlogih sodbe vključuje tudi presojo konteksta njegovega izjavljanja, ter spoznanje, da inkriminirane izjave niso prvi primer, ko je napadel čast in dobro ime drugega.11 Te okoliščine so tiste, ki jih na načelni ravni v okviru skupnih standardov pri izrekanju kazni za kazniva dejanja razžalitve upošteva tudi ESČP,12 vendar vložnik v konkretnem primeru odločbe o kazenski sankciji z zahtevo obrazloženo ne izpodbija, zato je tudi Vrhovno sodišče glede na obseg presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom onkraj obrazloženega ne more preizkušati.13 **Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka** _Odločanje sodišča druge stopnje na seji brez navzočnosti strank_

22. Vložnik uveljavlja, da je pred sodiščem druge stopnje v pritožbi zahteval, da se ga obvesti o seji in sestavi senata, o čemer ni prejel nobenega odgovora, temveč je Višje sodišče v Kopru v njemu neznani sestavi odločilo na seji brez njegove navzočnosti. Pri tem zatrjuje dvoje: prvič, da ni imel možnosti zahtevati izločitve posameznih sodnikov senata sodišča druge stopnje, ki so glede na vsebino drugostopenjske sodbe očitno pristranski; in drugič, da mu ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje v smislu prvega in tretjega odstavka 6. člena EKČP, ker ni imel možnosti sodelovanja na seji pritožbenega senata.

23. Vrhovno sodišče v zvezi s prvim sklopom očitkov prvenstveno ugotavlja, da obsojenec v pritožbi zoper sodbo ni zahteval, da ga Višje sodišče v Kopru obvesti o sestavi senata. Vložnikove očitke, ki se nanašajo na zatrjevanje kršitve pravice do nepristranskega sojenja pred sodiščem druge stopnje, je treba kljub temu presojati po vsebini, saj tedaj veljavna zakonska ureditev ni nedvoumno določala, kako se lahko stranka seznani s poimensko sestavo pritožbenega senata ter na ta način uresničuje svojo pravico iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, zato v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti pravila iz tretjega odstavka 41. člena ZKP o časovni omejitvi zahteve za izločitev višjih sodnikov.14 Vsebinski preizkus vložnikovih očitkov pokaže, da so vse obsojenčeve navedbe o pristranskosti višjih sodnikov povsem posplošene oziroma jih vložnik izpeljuje izključno iz dejstva, da se z odločitvijo pritožbenega sodišča ne strinja. To pa po ustaljeni (ustavno)sodni presoji ne more utemeljiti objektivno upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja pred sodiščem druge stopnje oziroma dvoma v nepristranskost posameznih sodnikov, ki so odločali v postopku s pritožbo.15

24. V sklopu drugega očitka ponuja vložnik obširno argumentacijo o tem, zakaj je zakonska ureditev obveščanja o pritožbeni seji, če se je postopek pred sodiščem prve stopnje vodil v skrajšanem postopku (445. člen ZKP), neustavna in v nasprotju z jamstvi poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, zlasti pa v nasprotju z prakso ESČP. Ustavno sodišče RS je vse argumente, ki jih naslavlja zahteva, obravnavalo v odločbah U-I-122/19-17, Up-700/16-24 in U-I-123/19-18, Up-1550/18-17, obe z dne 28. 5. 2020, ko je presodilo, da je mogoče določbo 445. člena ZKP v okoliščinah vsakega posameznega primera uporabiti ustavnoskladno tako, da ne posega nedopustno v pravico do sojenja v navzočnosti iz druge alineje 29. člena Ustave RS. Citirani odločbi poudarjata, da pravica do sojenja v navzočnosti v postopku s pritožbo ni absolutna, temveč mora sodišče druge stopnje v vsakem konkretnem primeru, glede na vsebino pritožbe, v skladu s ustavnimi in konvencijskimi standardi presoditi, ali je obdolženčeva navzočnost koristna za razjasnitev stvari, ter svojo presojo tudi ustrezno obrazložiti.16

25. Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi takšno presojo opravilo in v razlogih sodbe tudi obrazložilo. Glede na vsebino pritožbenih navedb je ocenilo, da navzočnost strank na seji v smislu 445. člena ZKP ni potrebna, hkrati pa je upoštevalo, da obsojenec v pritožbi ni podrobneje pojasnil, zakaj želi biti na seji osebno navzoč (4. točka drugostopenjske sodbe). Ta presoja je po stališču Vrhovnega sodišča razumna, saj se je po podatkih spisa večina pritožbenih navedb nanašala na zatrjevanje procesnih kršitev in s tem na presojo pravnih vprašanj, poleg tega pa je bilo tudi pri presoji obsojencu očitanih izvršitvenih ravnanj v ospredju zlasti pravno vrednotenje njegovih izjav v kontekstu pravice do svobode izražanja, do česar se je obširno opredelilo že sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje glede na navedeno z odločanjem na seji brez navzočnosti strank ni prekršilo obsojenčeve pravice do sojenja v navzočnosti, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 445. členom ZKP, drugo alinejo 29. člena Ustave RS in prvim odstavkom 6. člena EKČP ni podana.

_Javnost sojenja pred sodiščem prve stopnje_

26. Vložnik nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko trdi, da je sodišče prve stopnje izključilo javnost glavne obravnave oziroma opravilo „tajno glavno obravnavo“, ker se narokov dne 17. 6. 2016 in 19. 8. 2016 ni smela udeležiti zainteresirana javnost. To je po njegovem stališču tudi razlog, da se sam ni želel udeležiti glavne obravnave. Obsojenec trdi, da mu je sodišče prve stopnje onemogočilo učinkovito obrambo, ker na narokih ni smela biti navzoča javnost, zaradi česar tudi sam ni imel možnosti zastavljati vprašanj tedaj zaslišanim pričam (oškodovancem).

27. Iz podatkov kazenskega spisa in zlasti iz zapisnikov o glavni obravnavi z dne 17. 6. 2016 in 19. 8. 2016 je razvidno, da je bila glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje v konkretnem kazenskem postopku javna. Tudi javnost obeh narokov, ki ju izpostavlja zahteva, ni bila izključena, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana. Jedro vložnikovih očitkov po vsebini pravzaprav ni v tem, da bi sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonom izključilo javnost glavne obravnave, temveč v tem, da je bilo število predstavnikov javnosti, ki bi se lahko udeležili glavne obravnave, omejeno zaradi prostorskih zmožnosti sodišča. V tem okviru je treba zato presoditi, ali je vodenje postopka pred sodiščem prve stopnje ustrezalo pravilu iz prvega odstavka 294. člena ZKP ter zahtevam 24. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena EKČP, ki zagotavljajo, da je sojenje (razen izjemoma) javno.

28. Podatki spisa kažejo, da je obsojenec na sodišče naslovil več prošenj za odobritev večje razpravne dvorane, ki bi sprejela do petdeset udeležencev. Začasna predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani je obsojencu z dopisoma Su-34/2016 z dne 23. 5. 2016 in 16. 6. 2016 odgovorila, da tako velika razpravna dvorana ni na voljo; da pa bodo lahko situacijo urejali na kraju samem, ko bodo videli, koliko ljudi bo prisotnih. Iz zapisnikov o glavni obravnavi z dne 17. 6. 2016 in 19. 8. 2016 je razvidno, da so bili obsojenec in zainteresirana javnost navzoči pred sodno stavbo, vendar na narok niso želeli pristopiti, ker sodišče ni zagotovilo razpravne dvorane, ki bi sprejela do petdeset udeležencev. Kljub možnosti, da se narokov udeleži omejeno število predstavnikov javnosti, se glavne obravnave izmed javnosti ni udeležil nihče, za obsojenca pa je razpravljajoča sodnica odredila prisilno privedbo. Vrhovno sodišče v predstavljeni procesni situaciji ne more sprejeti obsojenčevih očitkov o kršitvi načela javnosti sojenja: zainteresirana javnost je bila o glavni obravnavi (očitno) obveščena, predstavnikom javnosti (vključno z mediji) pa je bilo omogočeno, da bi lahko prisostvovali glavni obravnavi. Iz prostorskih razlogov je razumljivo, da je število oseb, ki so dejansko navzoči na glavni obravnavi, vselej omejeno,17 vendar pa protestno zavračanje vsakršne udeležbe na narokih zato, ker sodišče ne razpolaga z želeno razpravno dvorano, ne more utemeljiti kršitve pravil o javnosti sojenja.

29. Vložnikovi očitki, da mu brez navzočnosti zainteresirane javnosti med postopkom ni bila omogočena učinkovita obramba, so neutemeljeni. Zaslišanim pričam lahko zastavljajo vprašanja samo osebe, za katere tako določa zakon (prvi odstavek 334. člena ZKP), zato (ne)navzočnost tretjih oseb na glavni obravnavi že na načelni ravni ne more posegati v obsojenčevo pravico do obrambe. Kolikor pa je obsojenec na narokih med zaslišanjem prič ostal pasiven, je to posledica njegove lastne odločitve o tem, kako bo izvajal svojo obrambo, kar velja tudi za njegovo odločitev, da bo narok predčasno zapustil, s čimer se je zavestno in prostovoljno odpovedal svoji pravici do sojenja v navzočnosti.

_Zavrnitev dokaznih predlogov_

30. Vložnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno in arbitrarno zavrnilo vse njegove dokazne predloge. Pri tem pojasnjuje, da je s predlaganimi dokazi želel pridobiti odgovore na vprašanja, zakaj so se slovenski sodniki norčevali iz njega, zakaj javnost sumi, da slovenski sodniki nimajo pravosodnega izpita, ter zakaj javnost meni, da slovenski sodniki zlorabljajo kazensko zakonodajo. S predlaganimi dokazi naj bi želel dokazati tudi, da so oškodovanci povezani z drugimi akterji pravosodja (notarji, odvetniki, tožilci ipd.).

31. Izhodišča za presojo teh očitkov so v (ustavno)sodni praksi že utrjena. Vložnik bo z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel le, če sodišča pri odločanju ne bodo spoštovala ustaljenih meril za odločanje o dokaznih predlogih obrambe.18 Sprejeto stališče je, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni (upoštevni), stranka pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

32. Sodišče prve stopnje je obsojenčeve dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, ker predlagani dokazi niso bili v povezavi z obsojencu očitanimi ravnanji (20. točka obrazložitve). Ta presoja je glede na navedbe, ki jih v zahtevi podaja vložnik, razumna in ustrezno obrazložena, zato ji ni mogoče očitati arbitrarnosti niti kršitve obsojenčeve pravice do obrambe. Obsojenec naj bi s predlaganimi dokazi iskal odgovore na vprašanja, zakaj so se slovenski sodniki norčevali iz njega, kar ne zadeva v tem postopku obravnavanih razžalitev treh konkretnih oškodovancev. Tudi iskanje javnega mnenja o slovenskih sodnikih ali ugotavljanje povezav med oškodovanci in drugimi osebami ni predmet konkretnega kazenskega postopka, zato se v tem pogledu vsi predlagani dokazi pokažejo kot materialnopravno nerelevantni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec med ostalim predlagal tudi pridobitev overjenih kopij spisov o opravljenem pravosodnem izpitu za vse tri oškodovane sodnike, vendar niti v tem delu ni s konkretnimi okoliščinami opredelil, katera dejstva skuša s predlaganimi dokazi dokazovati oziroma v čem naj bi predlagani dokazi prispevali k ugotavljanju dejanskega stanja, ki je relevantno za razsojo. V predmetnem kazenskem postopku se niso presojali pravniški državni izpiti slovenskih sodnikov, temveč obsojenčeve žaljive besede, izrečene trem konkretnim sodnikom. Pri tem iz obsojenčevih navedb ni razvidno, da bi bili podani dokazni predlogi usmerjeni v dokazovanje okoliščin, ki bi lahko razkrile, da je imel za svoje izjave o sumih glede pomanjkljive izobrazbe oškodovancev kakršno koli dejansko podlago, temveč lahko glede na podane trditve pomenijo zgolj „ribarjenje za informacijami“ (t.i. _fishing expedition_), ko se dokazi predlagajo v upanju, da bo z njimi ugotovljeno kaj koristnega, s čimer obsojenec ne more uspeti. Prvi predpogoj za uspešen dokazni predlog je, da stranka z zadostno stopnjo verjetnosti utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza, čemur obsojenec v konkretni zadevi ni zadostil, zato z zavrnitvijo njegovih dokaznih predlogov ne more biti prekršena pravica do obrambe. Vložnik tudi glede preostalih dokaznih predlogov, ki jih našteva v zahtevi, ne pojasni, zakaj naj bi bili predlagani dokazi pravno relevantni za odločitev v obtožbi, zato vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo tretje alineje 29. člena Ustave RS ni podana.

33. Zahteva uveljavlja tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati vse oškodovance, a je tudi ta dokazni predlog zavrnilo in s tem prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Vrhovno sodišče tega očitka ne sprejema, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je bil obsojenec osebno navzoč pri zaslišanju oškodovanke C. C., prav tako pa je bil navzoč tudi na glavni obravnavi dne 19. 8. 2016, ko sta bila zaslišana oškodovanca B. B. in D. D., vendar je razpravno dvorano samovoljno zapustil (20. točka prvostopenjske sodbe). Obsojenčev dokazni predlog temelji na argumentu, da bi se moralo ponovno zaslišanje oškodovancev opraviti zato, da bi bili lahko pri zaslišanju navzoči vsi predstavniki zainteresirane javnosti, vendar takšna utemeljitev ne more narekovati ponovnega zaslišanja omenjenih prič. Sodišče prve stopnje je opravilo javno glavno obravnavo, obsojencu zagotovilo možnost soočenja z vsemi obremenilnimi pričami, njegova pasivnost med zaslišanji oziroma njegov odhod iz razpravne dvorane pa kažejo, da se je izvrševanju pravice do obrambe zavestno in prostovoljno odpovedal. _Nepristranskost sojenja pred sodiščem prve stopnje_

34. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP, ker naj bi bila sodnica posameznica, ki je sodila pred sodiščem prve stopnje, pristranska. Trditve opira na dejstvo, da je razpravljajoča sodnica zavrnila vse obsojenčeve dokazne predloge, medtem ko je istočasno ugodila vsem dokaznim predlogom državnega tožilca. Sodnici posameznici očita tudi, da naj bi zagrešila tudi številne druge procesne kršitve, kar vse naj bi kazalo na njeno subjektivno pristranskost. 35. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec varstvo pravice do nepristranskega sojenja pred sodiščem prve stopnje uresničeval z več zahtevami za izločitev razpravljajoče sodnice. O prvih dveh je odločala začasna predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani in ju s sklepoma z dne 21. 3. 2016 in 23. 5. 2016 zavrnila, tretjo zahtevo z dne 21. 6. 2016 pa je razpravljajoča sodnica na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrgla kot očitno neutemeljeno, saj je bila po njeni oceni podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Vložnik trdi, da se zoper navedene sklepe ni mogel pritožiti, zato naj bi mu bila odvzeta pravica do pravnega sredstva, kar ne drži, saj je lahko varstvo pravice do nepristranskega sojenja uresničeval v postopku s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, nenazadnje pa jo uresničuje tudi v okviru predmetne zahteve za varstvo zakonitosti.

36. Vsebinska presoja obsojenčevih zahtev za izločitev razpravljajoče sodnice, ki so bile med sojenjem zavrnjene, sledi ustaljenim stališčem (ustavno)sodne prakse,19 kjer je bilo že večkrat odločeno: (i) da se sodnikova osebna nepristranskost domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem,20 in da so za izpodbitje domneve potrebni trdnejši dokazi kot pa zgolj serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev,21 (ii) da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča samo obdolženčevo subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti,22 (iii) da zgolj okoliščina, da obdolženec pravo razume drugače ali je nezadovoljen z odločitvijo sodišča, ne zadostuje za sklep o kršitvi 23. člena Ustave RS,23 ter (iv) da obdolženčevo nestrinjanje z načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami sodnika ni razlog za dvom v njegovo nepristranskost.24

37. Vložnik ne more uspeti z očitkom, da na subjektivno pristranskost razpravljajoče sodnice kaže njeno odločanje o obsojenčevih dokaznih predlogih. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodnica posameznica na glavni obravnavi dne 9. 9. 2016 in v razlogih izpodbijane sodbe navedla argumente za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih je ustrezno in tudi razumno obrazložila. Obravnavana zadeva se v tem pogledu razlikuje od zadeve _Topić proti Hrvaški,_ na katero se sklicuje vložnik, saj je ESČP kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP v omenjeni zadevi ugotovilo zato, ker so nacionalna sodišča neutemeljeno zavrnila vse dokazne predloge obrambe in s tem ustvarila nepošteno prednost v korist tožilca, čeprav je obramba ustrezno obrazložila svoje dokazne predloge, predlagani dokazi pa so bili takšne narave, da bi lahko znatno vplivali na pritožnikov položaj in na končno odločitev sodišča. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je sodnica obsojenčeve dokazne predloge zavrnila zato, ker so bili materialnopravno nerelevantni, kar je v razlogih sodbe tudi jasno obrazložila. Vložnikovo nestrinjanje s sprejeto odločitvijo ne more predstavljati okoliščine, ki bi lahko z vidika objektivnega opazovalca vzbudila dvom v nepristranskost sojenja pred razpravljajočo sodnico, še manj pa izpodbila domnevo o njeni subjektivni nepristranskosti. Enako velja tudi za vse ostale očitke, ki jih vložnik z zahtevo naslavlja na razpravljajočo sodnico in s katerimi ne preseže izražanja svojega mnenja o njenem pristranskem odločanju, kar ne zadošča za utemeljitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 23. člena Ustave RS.

38. Vložnik v zahtevi navaja še, da je ESČP v več primerih ugotovilo kršitve pravice do poštenega sojenja pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, vendar ostajajo v tem delu njegove navedbe v tolikšni meri posplošene, da same po sebi ne morejo utemeljiti dvoma v nepristranskost sojenja v konkretnem kazenskem postopku, ki se je vodil zoper obsojenca.

_Glede ostalih zatrjevanih kršitev_

39. Vložnik uveljavlja, da se opis kaznivih dejanj v izreku izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje razlikuje od tenorja v obtožnem predlogu, zaradi česar naj bi bilo prekršeno pravilo o identiteti med obtožbo in sodbo. Sodišču prve stopnje očita, da je prekoračilo obtožbo (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) oziroma da ni popolnoma rešilo obtožbe (7. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), vendar te navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj in v katerem delu je poseglo v opis kaznivega dejanja ter skrčilo očitek iz obtožbe (31. točka prvostopenjske sodbe), s čimer je ravnalo v obsojenčevo korist in ga spoznalo za krivega manjše kriminalne količine, kot se mu je očitala v obtožbi, medtem ko je v skladu s pravno teorijo in sodno prakso treba šteti, da je s tem rešilo tudi celotni predmet obtožbe.25

40. Obsojenec nadalje trdi, da mu sodišče prve stopnje med glavno obravnavo ni omogočilo, da bi podal dodatni ustni zagovor, s čimer je prekršilo njegovo pravico do obrambe. Te navedbe nakazujejo na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki v konkretni zadevi ni podana. Iz podatkov spisa je razvidno, da se je obsojenec narokov za glavno obravnavo v pretežni meri udeleževal, sodišče prve stopnje pa mu je omogočilo tudi, da podaja svoje pripombe, mnenja in stališča, kar vse je izkoristil. Nekatere naroke je, kot že omenjeno, samovoljno zapustil, s čimer se je zavestno in prostovoljno odrekel možnosti opravljati določena procesna dejanja, med katera spada tudi podaja dodatnega zagovora. Takšno ravnanje pomeni izraz obsojenčeve osebne odločitve, ki je ni mogoče pripisati sodišču, posledično pa vložnik iz tega razloga ne more uspešno uveljavljati kršitev njegovih ustavnih pravic oziroma bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

41. V zahtevi za varstvo zakonitosti so vsebovane še druge navedbe, s katerimi vložnik sodišču prve (in mestoma tudi druge) stopnje očita „številne“ kršitve določb kazenskega postopka, kršitve Ustave RS in določb EKČP, vendar ostajajo vse trditve, na katere ni bilo posebej odgovorjeno, v tolikšni meri posplošene, da jih ni bilo mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

42. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da zatrjevane kršitve zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP v povezavi s kršitvami določb Ustave RS in EKČP niso podane, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

43. Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP in smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP ter upošteva aktualne podatke o obsojenčevem premoženjskem stanju, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Med ostalimi recimo sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 13. 10. 2008, I Ips 273/2009 z dne 1. 7. 2010, I Ips 28724/2015-186 z dne 9. 6. 2016 in druge. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 2476/2018 z dne 30. 12. 2021, s sklicevanjem na odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (tč. 8 do 12), Up- 417/16-23 z dne 18. 3. 2021 (tč. 15 do 20) in Up-300/16 z dne 17. 6. 2021 (tč. 12 do 15), ter sodbe ESČP v zadevah, primeroma, Nikula proti Finski, št. 31611/96 z dne 21. 3. 2002 (tč. 44) in Skalka proti Poljski, št. 43425/98 z dne 27. 5. 2003 (tč. 35). 3 Odločbi Ustavnega sodišča RS Up-1306/19-16 z dne 23. 2. 2023 (tč. 10) in Up- 417/16-23 z dne 18. 3. 2021 (tč. 20 in 22). 4 Prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (tč. 12), Up- 417/16-23 z dne 18. 3. 2021 (tč. 18 in 20). 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 2476/2018 z dne 30. 12. 2021 (tč. 26). 6 Prav tam. 7 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1306/19-16 z dne 23. 2. 2023 (tč. 11) in sodba Vrhovnega sodišča I Ips 2476/2018 z dne 30. 12. 2021 (tč. 26). 8 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1306/19-16 z dne 23. 2. 2023 (tč. 11) in tam povzeto judikaturo ESČP. 9 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-1128/12 z dne 14. 5. 2015 (tč. 19), kasneje tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up- 417/16-23 z dne 18. 3. 2021 (tč. 29). 10 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-300/16 z dne 17. 6. 2021 (tč. 13). 11 Sodišče prve stopnje je v okviru obsojenčeve predkaznovanosti upoštevalo tri izrečene obsodilne sodbe zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, čeprav je treba glede na čas storitve v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj šteti, da je bil obsojenec predhodno kaznovan samo za kaznivo dejanje po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju K 25/2007 z dne 6. 10. 2009, medtem ko sodbi Okrajnega sodišča na Vrhniki I K 17591/2010 z dne 20. 9. 2011 in Okrožnega sodišča v Kranju I K 1244/2012 z dne 22. 8. 2013 kažeta na njegovo obnašanje po storitvi obravnavanih kaznivih dejanj. 12 Skalka proti Poljski, št. 43425/98 z dne 27. 5. 2003 (tč. 41). 13 Vrhovno sodišče v svoji praksi sprejema razlago, po kateri je treba določbe o kršitvah kazenskega zakona (konkretno določilo 5. točke 372. člena ZKP) razlagati tako, da je treba pri presoji zakonitosti odločbe o kazenski sankciji upoštevati tudi načelo sorazmernosti kot del presoje, ali je z izpodbijano odločbo kršena svoboda govora, kot jo zagotavljata 39. člen Ustave in 10. člen EKČP (sodba I Ips 2476/2018 z dne 30. 12. 2021, tč. 10 do 15). Vendar pa okvir presoje pravnomočne sodbe prvenstveno narekuje vložnik izrednega pravnega sredstva (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče onkraj pooblastil, ki mu jih daje zakon, pravnomočne sodbe ne more preizkušati po uradni dolžnosti, saj bi to pomenilo delovanje v nasprotju z zahtevami 158. člena Ustave RS, po katerem je mogoče v pravnomočno sodbo posegati le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. V danem primeru vložnik z zahtevo ne zatrjuje, da bi izrečena sankcija nesorazmerno posegla v njegovo pravico do svobode izražanja, temveč se odločbe o kazenski sankciji s svojimi izvajanji sploh ne dotakne, zato je temu ustrezen tudi obseg presoje Vrhovnega sodišča. 14 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-96/15-33, U-I-208/18-8 z dne 12. 3. 2020 (zlasti tč. 13, 16 in 19), ter sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 2476/2018 z dne 30. 12. 2021 (tč. 50.). 15 Prim. sklepi Ustavnega sodišča Up-87/01 z dne 15. 12. 2003 (tč. 6), Up-765/03 z dne 13. 6. 2005 (tč. 7), Up-1116/05-5 z dne 14. 4. 2006 (tč. 3) in drugi. 16 Kriteriji za presojo, kdaj je navzočnost strank „koristna za razjasnitev stvari,“ so opredeljeni v odločbah Ustavnega sodišča RS U-I-122/19-17, Up-700/16-24 in U-I-123/19-18, Up-1550/18-17, obe z dne 28. 5. 2020, zato jih na tem mestu ni treba znova ponavljati. 17 Prim. Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 641-642. 18 Odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne nadaljnje, kjer so povzeta merila za odločanje o dokaznih predlogih, recimo U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011 (tč. 16), Up-88/05 z dne 14. 6. 2007 (tč. 14) ali sodba Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021 (tč. 10). 19 Strnjeno povzeta v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021 (tč. 20). 20 Prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-96/15-33, U-I-208/18-8 z dne 12. 3. 2020 (tč. 11), in ustaljena praksa ESČP, denimo sodbe v zadevah De Cubber proti Belgiji, prit. št. 9186/80, z dne 26. 10. 1984 (tč. 25), Kyprianou proti Cipru, prit. št. 73797/01, z dne 15. 12. 2005 (tč. 119), Morice proti Franciji, prit. št. 29369/10, z dne 23. 4. 2015 (tč. 74). 21 Sodbi ESČP v zadevi Šekerija proti Hrvaški, prit. št. 3021/14, z dne 5. 11. 2020 (tč. 135), in Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji, prit. št. 11082/06 in 13772/05, z dne 25. 7. 2013 (tč. 540). 22 Prim. odločba Ustavnega sodišča Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015 (tč. 14). 23 Prim. sklepi Ustavnega sodišča RS Up-87/01 z dne 15. 12. 2003 (tč. 6), Up-765/03 z dne 13. 6. 2005 (tč. 7), Up-1116/05-5 z dne 14. 4. 2006 (tč. 3) in drugi. 24 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 50054/2010-97 z dne 16. 5. 2013 in I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010. 25 Prim. Š. Horvat: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 790-791.