Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, med katere je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se razveljavi 2. točka izreka sodbe in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zoper sodbo v izpodbijanem delu (1/II, III in IV) in pritožba zoper sklep zavrneta in v tem obsegu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 23. 3. 2009 in 30. 6. 2009, odločilo, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 790,91 EUR na mesec od 7. 7. 2005 dalje in da je toženka dolžna tožniku plačati razliko med že odmerjeno pokojnino in novo odmerjeno pokojnino po tej sodbi, v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe ter mu tudi obračunati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska razlike v plačilu do plačila ter tako obračunane zakonske zamudne obresti tožniku izplačati v 60 dneh po izplačilu zapadlih zneskov pokojnine (1. točka izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače je zavrnilo (2. točka izreka) ter sklenilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. Sklenilo je tudi, da predlog za zavarovanje dokazov zavrne.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo glede točk 1/II, III in IV, točke 2 in sklepa o zavrniti predloga za zavarovanje dokazov. Iz obširnih pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče povzema, da je odločitev sodišča v nasprotju z delno modifikacijo tožbenega zahtevka z dne 22. 9. 2014 in listinami, vloženimi v sodni spis dne 23. 9. 2014. Tako nalog za izplačevanje akontacije pokojnine, izdan s strani tožene stranke v višini 165.000,00 SIT od 7. 7. 2005, kakor izdane odločbe z dne 30. 6. 2009 in 23. 3. 2009 niso pravilne, ker ne upoštevajo izplačila plač z dne 21. 5. 2004 v višini 5.247.188,25 SIT, niti obračuna z dne 15. 4. 2005 v znesku 1.457.033,69 SIT ter je tako tudi napačen znesek starostne pokojnine, odmerjen s strani sodišča v višini 790,91 EUR na mesec. Sodišče tudi ni odločilo o tožbenem zahtevku, da je tožena stranka dolžna poplačati razliko glavnice med mesečnimi izplačanimi akontacijami v znesku 165.000,00 SIT zaradi razlike zneska pokojnine med odpravljeno odločbo z dne 23. 3. 2009 in nezakonito odmerjene pokojnine v znesku 767,98 EUR z zakonitimi obrestmi od 7. 7. 2005 dalje in da je tožena stranka dolžna poplačati razlike glavnice med mesečnimi izplačanimi akontacijami v znesku 165.000,00 SIT in poplačati nepoplačano razliko razlike med odmerjeno pokojnino v znesku 767,98 EUR in novo odmerjeno in izpodbijano pokojnino v znesku 790,91 EUR z zakonitimi obrestmi od 7. 7. 2005 dalje. Izračunana starostna pokojnina na dan 7. 7. 2007 v znesku 790,91 EUR temelji na napačni pokojninski osnovi in ne na znanih podatkih iz obračunskih listov z dne 21. 5. 2004, 15. 4. 2005 in 3. 6. 2008. Izplačani zneski plač zaradi razlik v plači niso upoštevani v pokojninski osnovi za obdobje od 1. 1. 1988 do 11. 7. 1994. Drugi delavci so prejeli v istem časovnem obdobju plačila zaradi premalo izplačanih plač iz naslova zadolžnic podjetja, ne pa zaradi izplačila razlik v plači zaradi nezakonitega vrednotenja delovnega mesta, kar je primer pri tožniku. Pri tožniku se zadnje navedeno nanaša na terjatve iz naslova tožb v znesku 16.347.423,21 SIT, kar je razvidno iz sodne poravnave v zadevi opr. št. I Pd 3738/94 z dne 20. 11. 2002 in se nanaša na obdobje od 1. 1. 1988 dalje. Navedeni zneski so bili nato delno izplačani, kakor izhaja iz treh obračunskih listov z dne 21. 5. 2004, 15. 4. 2005 in 3. 6. 2008. Tako ne gre samo za izplačila za čas od 1991 do 1994, temveč za celotno obdobje od 1. 1. 1988 do 1994. Pri tem je potrebno vključiti tudi znesek plače 3.425,37 EUR od 3. 6. 2008 dalje. Sodišče je vabilo priče, ki jih ni predlagala nobena stranka (A.A.), zavrnilo pa kot nepotrebno zaslišanje priče B.B., na kateri je tožnik izrecno vztrajal, C.C., D.D. in E.E.. Pri tem je nepotrebno angažiralo izvedenko F.F., zavlačevalo postopek, ravnalo neekonomično, ker ni upoštevalo že znanih podatkov o plačah. Meni, da so pokojninske osnove in različne odmere pokojnine v medsebojnem nasprotju glede na način izračuna, izračuni so brez zakonske in podzakonske podlage, so drugačni in nasprotujoči glede na način izračuna pokojnine in na izračunano višino pokojnine ter v nasprotju z obračunskimi listi. Sodišče tudi ni upoštevalo ugotovitve in napotke pritožbenega sodišča, pri tem pritožnik podrobneje pojasnjuje, v čem se ne strinja z izvedenskim mnenje sodno postavljene izvedenke F.F. in z informativnim izračunom tožene stranke. Ker je toženka 10. 9. 2014 tožniku predložila nov popis dosjeja brez številke spisa, ki je drugačen od prvotnega, in se vsebinsko razlikuje od upravnega spisa, videnega na sodišču, je sodišče zaprosil za zavarovanje listinskih dokazov v upravnem spisu toženke št. ... in v utemeljitev predloga predložil tri priloge. Toženka je 10. 9. 2014 predložila nov popis dosjeja brez številke spisa, ki je drugačen od prvotnega, in se vsebinsko razlikuje od upravnega spisa, v katerega je vpogledal tožnik na sedežu toženke. Meni, da bi morale skupaj izplačane plače po obračunskih listih v znesku 31.401,59 EUR biti porazdeljene na sedemletno obdobje in sicer tako, da bi se upoštevalo obdobje od 1. 1. 1988 do 11. 7. 1994 ter pri tem navede v kakšnem deležu bi moralo biti upoštevano izplačilo v posameznem letu.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v obsegu pritožbenih navedb in kakor ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vštevanja zadolžnic v višini 711.532,00 SIT v pokojninsko osnovo. V posledici tega je pritožbeno sodišče razveljavilo 2. točko sodbe, s katero je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se zavrne kar tožnik zahteva več ali drugače in v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, prav tako tudi odločitev, ki se nanaša na sklep, da se zavrne predlog za zavarovanje dokazov.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS‑1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 6. 2009, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote G., št. ... z dne 23. 3. 2009. S slednjo je toženka odločila, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 767,98 EUR na mesec od 7. 7. 2005 dalje. Predmetni spor se nanaša zgolj na višino starostne pokojnine, saj tožnik meni, da toženka pri izračunu starostne pokojnine ni pravilno upoštevala terjatev iz naslova razlik premalo izplačanih plač iz obdobja 1988 do 1994 s strani delodajalca tožnika H., nad katerim je bil 1. 9. 1999 uveden stečajni postopek.

6. Pritožbeno sodišče je o zadevi enkrat že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Psp 68/2014 z dne 12. 6. 2014 ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 2127/2009 z dne 20. 9. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V takrat ugotovljenem dejanskem stanju ni bilo razvidno, kaj vse je tožnik dobil izplačano s strani delodajalca tožnika v stečaju in na katero obdobje so se navedeni zneski izplačanih plač nanašali. Glede na trditve tožnika so se zneski razlik v plači nanašajo na obdobje od leta 1988 do leta 1994, pri tožniku pa je toženka upoštevala, da se premalo izplačane plače iz stečajne mase nanašajo le na obdobje od 1991 do 1994. Tekom takrat vodenega postopka tudi ni bilo določno ugotovljeno in pojasnjeno, na kaj se nanaša znesek 3.516,33 EUR, ki ga je stečajni dolžnik izplačal tožniku v letu 2008 in ga označil kot drugi dohodki iz delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče je štelo, da ni nepomembno, ali je toženka pravilno upoštevala leto, na katero se posamezen znesek premalo izplačanih plač upošteva, saj so valorizacijski količini, posebej v spornem obdobju, odločilni za izračun pravilne višine pokojninske dajatve. Pri tem je izrecno bilo navedeno, da to kar se ne všteva v pokojninsko osnovo, čeprav so od zneskov obračunani in plačani prispevki, je določeno v 42. členu ZPIZ-1. 7. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče izvedlo več obravnav, vpogledalo v listinsko dokumentacijo, zaslišalo priče I.I., J.J., K.K., L.L., A.A., M.M., pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje sodne izvedenke F.F. in jo tudi zaslišalo.

8. Kot je navedlo pritožbeno sodišče že v izpodbijanem sklepu z dne 12. 6. 2014 je sodišče prve stopnje pri preverjanju pravilnost in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1), katerega določbe je potrebno uporabiti v danem primeru, starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1. 9. Kaj je dobil tožnik plačano iz stečajne mase in v kakšnem obsegu pa je razvidno predvsem iz dveh listin, ki jih je v spis vložil sam tožnik in sicer iz rekapitulacije priznanih terjatev z dne 2. 9. 2007 (A27) in iz specifikacije le-teh priznanih terjatev (A28). Iz rekapitulacije priznanih terjatev izhaja, da so bile tožniku v stečajnem postopku na podlagi sodne poravnave priznane tejratve v skupnem znesku 16.347.423,00 SIT in sicer 13.897.289,00 SIT iz naslova obresti in 2.450.134,00 SIT iz naslova glavnice, ki je sestavljena iz: - zadolžnic v višini 711.352,00 SIT; - razlik po sodbi I Pd 648/94 v višini 1.390.882,00 SIT; - razlike po sklepu Sp 1512/93-3 v višini 347.720,00 SIT.

10. Kako pa so bile navedene priznane terjatve porazdeljene v posameznem obdobju pa je razvidno iz dokumenta A28. Iz njega je razvidno, da se izplačani zneski iz stečajne mase nanašajo na obdobje od julija 1991 do julija 1994. Navedeno izhaja tudi iz zaslišanja stečajnega upravitelja I.I.. Navedene zneske in njihovo porazdelitev je nato v dopolnilnem izvedenskem mnenju pravilno upoštevala tudi sodna izvedenka, ki je upoštevala konkretna izplačila po točno določenih mesecih in letih. Navedena rekapitulacija izplačanih zneskov iz stečajne mase je tudi skladna s sklenjeno izvensodno poravnavo z dne 4. 10. 2012 (A18) ter ni v nasprotju z zneski, navedenimi v obračunskih listih za obdobje od januarja 1991 do junija 1994 po izplačilih 21. 5. 2004, 15. 4. 2005 in 3. 6. 208 (A15 - A17).

11. Navedeno v prejšnji točki je odločilnega pomena. Ob upoštevanju tega ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika, da so upoštevani zneski iz navedenega naslova nepravilni, netočni in da ne upoštevajo vsega izplačanega s strani stečajnega dolžnika.

12. Držijo pritožbene navedbe, da je tožnik zoper svojega delodajalca vodil vrsto tožb zaradi nepravilnega vrednotenja delovnega mesta oziroma vrednotenja dela in izplačila nastalih razlik v plačah. Tožnik je iz navedenih zadev v stečajnem postopku priglasil terjatev v višini 77.838.240,83 SIT, ki pa je bila v stečajnem postopku s strani stečajnega upravitelja prerekana. Zadeve so se vodile, glede na združitev vseh pravd, v zadevi pod opr. št. I Pd 3738/94. K tej zadevi so bili priloženi tudi že spisi pravnomočno končanih zadev, ki so se vodile pod številkami I Pd 4092/94, I Pd 3525/94 in I Pd 648/94. Tožnik je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani dne 20. 11. 2012 v predmetnih zadevah sklenil sodno poravnavo in je umaknil vse tožbe, ki jih je vložil pri tem sodišču in sodišče o njih še ni pravnomočno odločilo, tožena stranka H. d.d. - v stečaju, pa se je obvezala, da bo vključila v osnutek glavne razdelitve tožnikove terjatve iz naslova tožb znesek v višini 16.347.423,21 SIT ter terjatve izplačala v enakem deležu in takrat kot ostale priznane terjatve delavcev (A3, A10, A11, A18). Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da je tako stečajni dolžnik na podlagi citirane sodbe poravnave tožniku priznal terjatve v skupnem znesku 16.347.423,00 SIT, od tega se glavnica glasi na 2.450.134,00 SIT. Opredeljena je bila tudi specifikacija te glavnice in izplačila po mesecih, ločeno tudi za zadolžnice.

13. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodna izvedenka opravila ponoven izračun tožnikove starostne pokojnine. Glede na to, da so bile izplačane razlike v plači drugače razporejene po posameznih mesecih oziroma letih kot je bilo to navedeno na obrazcu M8 je v posledici prišlo za tožnika do ugodnejšega izračuna višine pokojnine. Sodišče je pri tem tudi pravilno upoštevalo, da je bila v času od 1. 1. 1992 do 29. 2. 1999 različna povprečna stopnja davkov in prispevkov, kakor od 1. 3. 1992 do konca leta 1992, ki so se obračunavali in plačevali od plač v Republiki Sloveniji. V prvem obdobju je ta znašala 38,36 %, v naslednjem pa 39,79 %.

14. Upoštevajoč do sedaj navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno odpravilo napadeni odločbi tožene stranke z dne 23. 3. 2009 in 30. 6. 2009. Upoštevajoč zgolj zneske premalo izplačanih plač iz stečajne mase (ne pa tudi zadolžnic) je bilo tudi pravilno odločeno glede višine starostne pokojnine od 7. 7. 2005 dalje v višini 790,91 EUR.

15. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o izplačilu razlik med že odmerjeno pokojnino in novo odmerjeno pokojnino po sami sodbi in toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko med že odmerjeno pokojnino in novo odmerjeno pokojnino, navedeno ne izključuje tudi razlik med izplačili akontacij in novo odmerjene pokojnine. Prav tako je sodišče naložilo toženi stranki, da tožniku izplača odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska razlike v plačilo do plačila ter tako obračunane zakonske zamudne obresti tožniku izplača v 60 dneh po izplačilu zapadlih zneskov obresti. Pri tem se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Upoštevajoč navedeno ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče o temu delu tožbenega zahtevka ni odločilo.

16. Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi tožnika v obsegu, ko je prvostopenjsko sodišče v 2. točki izreka zavrnilo to, kar tožnik zahteva več ali drugače. Navedeno se nanaša predvsem na nepriznanje izplačil iz naslova zadolžnic za čas od januarja 1991 do decembra 1992 v znesku 711.532,00 SIT. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja, da je ZPIZ-1, ki je veljal v času izdaje spornih odločb tožene stranke, v 39. členu kot podlago za pokojninsko osnovo redno zaposlenih zavarovancev navajal le plačo, od katere so bili plačani prispevki oziroma nadomestilo plače. Hkrati pa je v 42. členu, na kar je pritožbeno sodišče že izrecno opozorilo, po alinejah navajal prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo ne glede na obračunane prispevke. V 42. členu ZPIZ-1 gre za taksativno oziroma zaključno opredelitev primerov, v katerih se prejemki iz delovnega razmerja ne vštevajo v pokojninsko osnovo zavarovanca. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se sicer v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Tako se pokaže za materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, navedenega v 17. točki obrazložitve sodbe, da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, kamor je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da se zadolžnice nanašajo na premalo izplačane plače in ne na kaj drugega. V zvezi s tem tudi navaja, da so se ostalim delavcem stečajnega dolžnika kot terjatve upoštevale zgolj premalo izplačane plače, navedene v zadolžnicah, to je potrdilih o premalo izplačanih plačah, izdanih s strani podjetja H., njemu pa je tožena stranka pri vštevanju zneskov v pokojninsko osnovo upoštevala zgolj razlike po sodbi I Pd 648/94 in razliko po sklepu Sp 1512/93-3. 17. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbi, da je sodišče nepravilno zavrnilo predlog za zavarovanje dokazov. V skladu s 26. členom ZPP se lahko med pravdo ali pred pravdo predlaga zavarovanje dokazov, če je utemeljena bojazen, da se kakšen dokaz pozneje ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba pozneje težja. Pri tem mora predlagatelj v skladu s 266. členom ZPP navesti dejstva, ki naj se dokažejo, dokaze, ki naj se izvedejo, in razloge, zaradi katerih misli, da se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali da bo njegova izvedba težja. Tožnik v svojem predlogu ni izrecno navedel kateri dokazi naj bi v glavnem spisu manjkali, upravni spis tožene stranke pa je bil v celoti predložen sodišču kot priloga odgovora na tožbo.

18. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbi v delu, kjer ta uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, izvedlo pa dokaze, ki jih tožnik ni predlagal. Pritožbeno sodišče meni, da je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri razčistilo dejansko stanje izvedenimi dokazi, saj je lahko na podlagi samih listin ugotovilo, v katerem časovnem obdobju je stečajni dolžnik in kaj je izplačal tožniku ter kako je bila glavnica v višini 2.450.134,00 SIT specificirana. Zato izvedba drugih dokazov ni bila potrebna (razen glede vsebine zadolžnic).

19. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso odločilne.

20. Glede na navedeno in skladno s 355. členom ZPP je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu ugodilo pritožbi tožnika in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje glede vštevanja zadolžnic v pokojninsko osnovo. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč in razlage 42. člena ZPIZ-1 izvesti dokazni postopek v okviru, katerega bo ugotovilo, ali se zadolžnice nanašajo na izdana potrdila o premalo izplačanih plačah s strani podjetja H. d.d. ali na morebiti druge prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo in so taksativno našteti v 42. členu ZPIZ-1.