Jedro

S pravnomočno sodbo sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke, tožnica pa je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo. V ponovnem postopku po tej odločitvi je toženec izdal odločbi o priznanju pravice in z njo denarnih dajatev nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Ker odgovornost za izdani neustrezni odločbi tožene stranke ni bila na tožnici, je tožnica upravičena do odškodnine v višini zamudnih obresti od izplačanih nadomestil.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka, v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti za obdobje pred 1. 1. 2000 spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki od seštevka zneskov nadomestil za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev priznanih z odločbami tožene stranke št. ... z dne 11. 7. 2006 in popravkom te odločbe z dne 25. 7. 2006 ter z odločbo z dne 28. 9. 2006, zapadlih do 1. 1. 2000 tečejo od 1. 1. 2000 dalje do dneva plačila 21. 8. 2006; za zneske zapadle po 1. 1. 2000 pa tečejo od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska nadomestila do 21. 8. 2006. Višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti se zavrne.“ V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo 1. odstavek dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 9. 2006 (1. tč. izreka) in toženi stranki naložilo, da v 8 dneh obračuna in izplača odškodnino v obliki zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, kot je bil tožnici izplačan z odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 7. 2006, s popravkom te odločbe z dne 25. 7. 2006 in z odločbo z dne 28. 9. 2006, do dneva izplačila 21. 8. 2006 (2. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR in za premoženjsko škodo v višini 568,60 EUR mesečno od 1. 3. 2006 (pravilno 1. 3. 2000) dalje do 1. 3. 2007, oziroma podredno v višini 102,30 EUR mesečno za enako obdobje ter zahtevek, da se odločba tožene stranke z dne 28. 9. 2006 odpravi tudi v 2. in 3. odstavku izreka, kakor tudi da se odpravi prvostopna odločba tožene stranke z dne 11. 7. 2006 (3. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnica smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem navaja, da se ne strinja z odmero zamudnih obresti. Tožena stranka ji zamudnih obresti ni priznala, zato uveljavlja sodne obresti, ki so višje od zamudnih obresti. Nadalje navaja, da v zadevi nista potekla triletni in petletni rok za zastaranje odškodninske terjatve. V tožbi z dne 7. 3. 2000 ni mogla uveljavljati odškodnine, ker je izpodbijala le odločbi tožene stranke o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja. Takrat ni mogla dokazovati krivde tožene stranke. Vztraja, da se odškodnina lahko uveljavi šele s pravnomočnostjo sodbe v zadevi opr. št. Psp 36/2006, ki je odpravila odločitve tožene stranke, sicer pa naj se upošteva okoliščina, da je bila tudi v letu 2005 s prvostopenjsko odločbo tožene stranke zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, o kateri ni bilo dokončno odločeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pri odločanju upošteva dejstvo, da je bila 10 let brezposelna ter ji prisodi zakonske zamudne obresti in odškodnino. Dne 23. 7. 2008 je tožnica vložila še dopolnitev pritožbe.

Zoper sodbo, kot izhaja iz pritožbenih navedb pa le glede odločitve v 1. in 2. točki izreka prvostopenjske sodbe, se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tudi tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da niso izpolnjeni elementi odškodninske odgovornosti na podlagi 2. odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Meni, da je po omenjeni določbi odškodnino v višini zamudnih obresti tožena stranka dolžna izplačati le, kadar mora denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe II. stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča. Ta pogoj pa ni izpolnjen, saj obveznost tožene stranke za plačilo nadomestila v pretežni meri izhaja iz prvostopne odločbe z dne 11. 7. 2006, ko je prvič odločala o pravici in višini nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da je neutemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Tožnica vtožuje plačilo škode v višini zamudnih obresti, ki je začela nastajati novembra leta 1997. Ker je bila tožba za plačilo odškodnine vložena novembra 2006, je del zahtevka absolutno zastaral. Pri odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu redno mesečno izplačuje že od 14. 5. 2005 dalje in po tem času tožnica ni več upravičena do izplačila odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa je neutemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek za plačilo zamudnih obresti od izplačanih nadomestil presojalo po določbi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1. Po tej določbi se v primeru, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. V citirani določbi je urejen poseben primer odškodninske odgovornosti zavoda za škodo, ki je zavarovancu nastala zaradi neustrezne odločbe, določen pa je tudi obseg škode v višini obračunanih zamudnih obresti. Le izjemoma, t.j. če je bila neustrezna odločba izdana zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se tožena stranka razbremeni te odgovornosti.

V obravnavanem primeru sta bili s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 36/2006 z dne 16. 3. 2006 odpravljeni odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2000 in št. ... z dne 24. 9. 1999, tožnica pa razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami dvigovanja bremen nad 10 kg, brez dolgotrajne prisilne drže, v polnem delovnem času od 10. 1. 1994 dalje. Obenem je bilo odločeno, da se mora tožnica v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe prijaviti pri pristojnem Zavodu RS za zaposlovanje, s tem da bo o pravici in višini nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev izdala tožena stranka posebno odločbo. S sodno odločbo je bilo torej ugotovljeno, da je bila odločitev tožene stranke v predsodnem postopku, ko ni priznala nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja, nezakonita, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče obe odločbi tožene stranke odpravilo in ji naložilo, da glede nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, odloči s posebno odločbo. Odločbi št. ... z dne 11. 7. 2006 in št. ... z dne 28. 9. 2006 o priznanju pravice in z njo denarnih dajatev nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo sta v neposredni zvezi z obema odpravljenima odločbama, saj sta bili izdani v ponovnem postopku pri zavodu, ki je tekel po odpravi prvotnih neustreznih odločb zavoda v sodnem postopku. Če bi bili ti dve odločbi ustrezni, bi bila tožnici tedaj priznana pravica do denarnega nadomestila. Odločitev tožene stranke o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja v odpravljenih odločbah z dne 11. 2. 2000 in 24. 9. 1999 je z vidika kasnejše sodne odločitve v zadevi opr. št. Psp 36/2006 torej neustrezna, tožena stranka pa ni z ničemer dokazala, da bi bila odgovornost za izdajo neustrezne odločbe na strani tožnice, delodajalca ali druge osebe. Pritožbeno sodišče se zato strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru podan dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, torej, da ima tožnica odškodninsko terjatev v višini obračunanih zamudnih obresti.

V pritožbi tožena stranka vztraja pri podanem ugovoru zastaranja, ker naj bi del škode tožnici nastal več kot 5 let pred vložitvijo tožbe. ZPIZ-1 nima posebnih določb o zastaranju odškodninskih terjatev. Institut zastaranja je urejen v Obligacijskem zakoniku (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) oziroma za obligacijska razmerja nastala pred uveljavitvijo OZ v zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami). Tako v 376. členu ZOR, kot v 352. členu OZ je določeno, da terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v 5 letih, odkar je škoda nastala. Pri navedbi, da je škoda v višini obračunanih zamudnih obresti tožnici začela nastajati že v letu 1997, tožena stranka spregleda, da je tožnica pravice iz invalidskega zavarovanja prvič uveljavljala v letu 1999, ko je bil njen zahtevek s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 9. 1999 tudi zavrnjen. Tožnica je bila šele s citirano pravnomočno sodbo Višjega delovnega in sodišča z dne 16. 3. 2006 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, istega leta pa je o pravici do denarnega nadomestila in z njo denarnih dajatev, kot o datumih njihovih zapadlosti, odločala še tožena stranka. Razen tega je pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja potrebno tudi upoštevati, da gre pri povračilu škode v višini zamudnih obresti iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 za odškodninsko terjatev in ne za terjatev iz naslova zamudnih obresti. Te imajo naravo občasnih terjatev in dospevajo v krajših časovnih presledkih, kar pa ne velja v obravnavani situaciji, ko datum zapadlosti zamudnih obresti od vsakokratnih mesečnih zneskov denarnih nadomestil od 30. 9. 1997 dalje opredeljuje odškodninsko terjatev le po višini. Glede na konkretne okoliščine objektivni petletni zastaralni rok iz 365. člena OZ za uveljavljanje odškodninske terjatve v višini obračunanih zamudnih obresti od izplačanih nadomestil pred pravnomočno ugotovitvijo neustreznosti odločb tožene stranke (16. 3. 2006) ni pričel teči, in je ugovor tožene stranke, da je terjatev za plačilo odškodnine vsaj delno zastarala, neutemeljen.

Pravkar pojasnjeno pomeni, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini obračunanih zamudnih obresti. Do denarnega zneska v višini tako obračunane odškodnine pa je tožnica upravičena le v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2000 do dneva dejanske izvršitve odločbe, to je do 21. 8. 2006, saj določbe 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 za obdobje pred 1. 1. 2000 ni mogoče uporabiti. ZPIZ-1 v tem obdobju sploh še ni veljal, ker so bili sporni zneski že izplačani pred vložitvijo tožbe, pa tožnica pred 1. 1. 2000 tudi ni upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti na podlagi 3. odstavka 279. člena ZOR, ki je določal, da zamudne obresti od zapadlih občasnih terjatev tečejo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. V konkretnem primeru je bilo torej potrebno upoštevati, da prvi dan za obračun odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti lahko predstavlja le 1. 1. 2000, zadnji dan pa 21. 8. 2006. Pritožbene navedbe, da se nadomestilo plače za čas čakanja na drugem ustreznem delu redno mesečno izplačuje od 14. 5. 2005 dalje, niso utemeljene. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, so bili zneski nadomestil izplačani na podlagi odločbe tožene stranke z dne 11. 7. 2006 in popravka te odločbe z dne 25. 7. 2006 izplačani v letu 2006. V letu 2005 o pravici do denarnega nadomestila ni bilo niti odločeno, zaradi česar do izvršljivosti odločbe z dne 11. 7. 2006 in popravka te odločbe z dne 25. 7. 2006 ni bilo pravne podlage za izplačevanje denarnih dajatev.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremenilo in tožnici od seštevka posamičnih mesečnih zneskov nadomestil za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, priznanih z odločbami tožene stranke št. ... z dne 11. 7. 2006 in popravkom te odločbe z dne 25. 7. 2006 ter z odločbo z dne 28. 9. 2006, zapadlih do 1. 1. 2000, ki tečejo od 1. 1. 2000 dalje do plačila, to je do 21. 8. 2006, priznalo odškodnino višini zakonskih zamudnih obresti. Prav tako je za posamezne zneske nadomestila, priznane po omenjenih odločbah in zapadle za čas po 1. 1. 2000 priznalo odškodnino v višini zamudnih obresti, ki tečejo od vsakokratnega zapadlega mesečnega zneska nadomestila do dneva plačila 21. 8. 2006, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

K pritožbi tožnice: Tožnica je v tožbi ob plačilu zamudnih obresti zahtevala tudi denarno odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo od izdaje prvostopenjske odločbe, in sicer od 24. 9. 1999 dalje. Odškodninski zahtevek je utemeljevala na trditvah o nezakonitem odločanju tožene stranke v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, s čimer naj bi bile kršene njene pravice in svoboščine. Ker se od leta 1999 dalje ni mogla zaposliti, ji je nastajala škoda. Primarni tožbeni zahtevek glasi na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki jo je utrpela v obliki izpada plače, ki bi jo tožnica prejemala po rednem toku stvari, ker naj bi se v primeru priznanega statusa invalida lažje zaposlila. Za čas od 1. 3. 2000 do 1. 3. 2007 tožnica zahteva plačilo izpada plače, ki bi jo prejemala v višini 538,60 EUR/mesečno. Ta znesek potrditvah tožnice predstavlja razliko med zneskom minimalne plače (vključno z dodatkom za delovno dobo in regresom), in dohodkom iz naslova denarne socialne pomoči, ki jo je prejemala v spornem obdobju. Podredni zahtevek tožnice pa glasi na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini razlike med njenimi dohodki iz naslova denarne socialne pomoči za obdobje od 1. 3. 2000 do 1. 3. 2007 in pripadajočimi nadomestili. To razliko dohodkov tožnica ocenjuje na 102,30 EUR/mesečno, obenem pa uveljavlja še plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 10.000 EUR, ki jo je utrpela zaradi duševnih bolečin, nepridobitve statusa invalida in telesnih bolečin v obliki bolečinskega sindroma.

Pravno podlago zahtevka predstavlja 1. odstavek 276. člena ZPIZ-1, po katerem zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po 376. členu ZOR (352. člen OZ) odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, najkasneje pa v petih letih od nastanka škode. Zastaranje tožničine terjatve se presoja po času, ko bi tožnica lahko uveljavljala odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki izvira iz nepravilnih odločb tožene stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je odškodninska terjatev za premoženjsko škodo nastala v letu 1999 oziroma najkasneje z izdajo dokončne odločbe dne 11. 2. 2000, s katero je bila prvostopenjska odločitev o zavrnitvi pravic iz invalidskega zavarovanja potrjena. Tožnica je že 7. 3. 2000 uveljavljala sodno varstvo zoper odločitve tožene stranke in bi že takrat lahko uveljavljala odškodnino za škodo, ki je po njenih trditvah nastajala vse od izdaje nezakonite odločbe tožene stranke oziroma od 1. 3. 2000 dalje. Na tako določen začetek teka zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da je škoda v mesečnih zneskih nastajala in se povečevala do leta 2007, niti ni mogoče šteti, da so zastaralni roki za uveljavljanje odškodninske terjatve začeli teči s pravnomočnostjo sodne odločbe o odpravi odločb tožene stranke. Navedbe tožnice, da je začel teči zastaralni rok šele po pravnomočnosti sodbe opr. št. Psp 36/2006 z dne 16. 3. 2006 torej niso utemeljene, medtem ko gre pri navedbah, da je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena tudi v letu 2005 in da o pritožbi tožena stranka ni odločila, glede na izostanek v 1. odstavku 337. člena ZPP določenih pogojev, za nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče več upoštevati. Tožnica je tožbo vložila šele 30. 10. 2006, torej po preteku šestih let, odkar bi lahko uveljavljala odškodnino, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je odškodninska terjatev za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zastarala zaradi izteka tako subjektivnega triletnega, kot objektivnega petletnega roka.

Tožnica je tako na podlagi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 upravičena le do odškodnine v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti in ne „sodnih“ obresti, kot zmotno navaja tožena stranka. Brez podlage so zato njene trditve, da „sodne“ obresti po višini presegajo zamudne obresti. Ob ugotovljenem zastaranju se pritožbenemu sodišču tudi ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, kaj naj se upošteva pri prisoji odškodnine, ker glede na prej pojasnjene razloge o zastaranju odškodninske terjatve, te okoliščine niso več pravno relevantne.

Navedb v dopolnitvi pritožbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je tožnica navedeno dopolnitev vložila prepozno, torej po izteku 15 dnevnega pritožbenega roka iz 1. odst. 333. člena ZPP. Rok teče od vročitve prepisa sodbe stranki, ki je bila v konkretnem primeru opravljena dne 1. aprila 2008, kar pomeni, da se je rok za pritožbo iztekel 16. 4. 2008. Dopolnitev pritožbe, ki je bila oddana priporočeno na pošto 23. 7. 2008, je tako vložena po izteku pritožbenega roka in jo pritožbeno sodišče ni presojalo.

Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnico zavrnilo.