Jedro

Lažnivo prikazovanje ali prikrivanje dejanskih okoliščin mora biti konkretizirano, zato sama trditev, da se je „obdolženka zlagala, da bo posojeni znesek vrnila v roku enega leta,“ ni zadostno za razmejitev med kazensko in civilno goljufijo.

Izrek

I. Pritožbi odvetnika A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18.1.2016 IV K 6274/2011-125 razveljavi.

II. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se ugodi.

III. Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolžene, odvetnika B. B. se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24.3.2014 IV K 6274/2011-104 po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolženo C. C. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je zato, da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil, s tem da je dne 20.11.2008 in nato še 16.11.2008 v Ljubljani Č. Č. pri zaprosilu za posojilo denarja lažnivo natvezila, da mu bo izposojene zneske vrnila v roku enega leta, kar ji je Č. Č. verjel in ji zato dne 20.11.2008 posodil 2.100,00 EUR, dne 16.12.2008 pa še 500,00 EUR, vendar pa mu C. C. izposojenih zneskov ni vrnila, ne v dogovorjenem času in ne kasneje, tega namena pa tudi nikdar ni imela, saj je bil njen namen le, da si na škodo Č. Č. pridobi protipravno premoženjsko korist v skupnem znesku 2.600,00 EUR.

S tem naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. IV. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovanca Č. Č. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo obdolženo C. C. spoznalo za krivo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Obdolženki je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo tri leta in nadaljnjim pogojem, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu Č. Č. 2.600,00 EUR. V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku je odločilo, da je obdolženka dolžna oškodovancu plačati 2.600,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2009 do plačila. V odločbi o stroških kazenskega postopka pa je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper to sodbo je zagovornik obdolženke, odvetnik B. B. vložil pritožbo in še predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je zagovornikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo. Zoper ta sklep prvega sodišča je vložil pritožbo zagovornik obdolžene, odvetnik A. A. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 19.4.2016 VII Kp 6274/2011-129 pritožbo zagovornika zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, pritožbo zoper sodbo kot prepozno zavrglo ter odločilo še, da se obdolženo oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. V postopku zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče RS s sodbo z dne 29.9.2016 I Ips 6274/2011-144 zahtevi ugodilo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19.4.2016 VII Kp 6274/2011-129 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani.

4. Na podlagi tako predstavljenih procesnih dogodkov v obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče najpreje skladno z razlogi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 6274/2011 razveljavilo prvostopenjski sklep glede zavrnitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje (točka I izreka te odločbe), prav tako na podlagi pravnega razlogovanja v sodbi Vrhovnega sodišča sklenilo, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi (točka II izreka te odločbe).

5. V nadaljevanju je nato presojalo pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe na podlagi pritožbe zagovornika obdolženke, ki jo je upoštevalo kot pravočasno.

6. V pritožbenem postopku se pritožbeno sodišče glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe omeji na navedbe, ki jih navaja pritožnik, vselej pa preizkusi izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti na podlagi pooblastila prvega odstavka 383. člena ZKP.

7. Zagovornik obdolžene je v pritožbi zoper sodbo navedel, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne uveljavlja pa pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona. Prav navedeno kršitev in sicer iz 1. točke 372. člena ZKP pa je v tem pritožbenem postopku ugotovilo pritožbeno sodišče, ker dejanje, kot je opisano v sodbenem izreku v odločbi o krivdi, ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja goljufije, niti kakšnega drugega kaznivega dejanja.

8. Sodišče prve stopnje je sledilo obtožnemu predlogu državnega tožilstva ter obdolženko spoznalo za krivo, da je z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin in sicer, da bo izposojeni znesek vrnila v roku enega leta, spravila oškodovanca Č. Č. v zmoto. Tako kot je zapisano je razumeti, da se je obdolženka zlagala oškodovancu, da bo izposojeni znesek vrnila v roku enega leta. Vendar pa je rok vrnitve izposojenega zneska pravzaprav predmet vsake posojilne pogodbe. Vrnitev denarja ali določene stvari je vezana na točno določen čas. V dejstvenem opisu je trditev, da obdolženka namena vrnitve izposojenega zneska ni imela. Vendar pa je v takšni trditvi pomanjkljivost, ker ni mogoče ugotoviti iz katerih razlogov je bil ta dolozni namen pri obdolženki podan. Zato takšen opis predstavlja civilno pravno razmerje, ne pa kaznivega dejanja goljufije.

9. Sicer pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin, čeprav je takšna trditev v dejstvenem opisu, ampak prikrivanje dejanskih okoliščin. Ugotovilo je, da je obdolženka imela v času izposodbe dolgove, za katere je oškodovanec šele kasneje zvedel, da jih ima in še to po tistem, ko se je obdolženka v oškodovančevi družbi katere solastnik je bil, tudi zaposlila. Konkretni opis kaznivega dejanja tako ne opredeljuje okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo in smelo sklepati, da v času izposodbe, torej v času očitanega kaznivega dejanja ni bil obdolženkin namen izposojeni znesek vrniti. Le v primeru, če bi bile navedene konkretne okoliščine o nezmožnosti vrnitve denarja oškodovancu, ki so se odražale v obdolženkini prezadolženosti in da bi oškodovancu zamolčala to odločilno dejstvo, bi bil potem opis kaznivega dejanja zadosti konkretiziran in posledično podlaga za sklepanje o (ne)obstoju okoliščin, ki so spravile oškodovanca v zmoto. Res pa je da bi pa takšno pravno izhodišče morala začrtati že državna tožilka v izreku (opisu kaznivega dejanja) v obtožnem predlogu. Sodišče druge stopnje je zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona v škodo obdolženke po 1. točki 372. člena ZKP, odločilo kot je razvidno iz izreka III. točke te sodbe.

10. Odločbi o napotitvi oškodovanca na pravdo (tretji odstavek 105. člena ZKP) in o stroških kazenskega postopka pa sta posledici oprostilne sodbe.