Jedro

Vloga, ki je vezana na rok, zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika poslana pravočasno nepristojnemu sodišču pred potekom roka, se šteje za pravočasno, četudi je bila pristojnemu sodišču vročena po poteku roka. Pojem „nevednost“ se nanaša na poznavanje predpisov, zato se ne more uporabiti glede prava veščih oseb - državnega tožilca, zagovornika in pooblaščenca oškodovanca (odvetnika). Glede očitne pomote, ki se lahko nanaša na kakršnokoli drugo vprašanje (torej ne na pravna vprašanja) pa velja, da se lahko pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu vložniku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep Višjega sodišča v Ljubljani se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišče v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bila M. N. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 ji je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri ji je bila po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo treh let ter posebnim pogojem, da mora v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe plačati oškodovancu A. M., S., Ljubljana, znesek 2.600,00 EUR. V tem znesku skupaj s pripadajočimi obrestmi je sodišče oškodovancu prisodilo tudi premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče je s sklepom z dne 19. 4. 2016 pritožbo obsojenkinega zagovornika zoper sodbo zavrglo kot prepozno, pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, pa zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi, kot navaja uvodoma, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vsebina zahteve namreč kaže, da zagovornik v resnici uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in ocenjuje, da so podani upravičeni razlogi za zamudo roka za vložitev pritožbe ter pojasnjuje, da je šlo za očitno pomoto administratorke v odvetniški pisarni, ki je na ovojnico napisala napačen naslov in je zato pošta pošiljko vrnila odvetniku, posledično pa je prišlo do zamude roka za vložitev pritožbe. Sodišče prve stopnje je v 5. točki svojega sklepa vsebinsko pojasnilo, da niso bili podani upravičeni razlogi za zamudo roka (89. člen ZKP), ki bi omogočali pozitivno odločitev o vrnitvi v prejšnje stanje. Tem razlogom je z obrazložitvijo v 4. in 5. točki svojega sklepa pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. B.

4. Bistveni očitek zahteve za varstvo zakonitosti je, da gre v obravnavani zadevi za očitno pomoto administratorke in ne odvetnika, da je bila pošiljka naslovljena na pristojno sodišče - na Okrajno sodišče v Ljubljani, da je odvetnik ta naslov navedel tudi v pritožbi ter da je s tem, ko je sodišče pritožbo, ki je bila pravočasno posredovana sodišču, vendar z napačnim naslovom, zavrglo, odstopilo od ustaljene sodne prakse. Dejansko stanje sta sicer sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, vendar pa sta na ugotovljeno dejansko stanje napačno aplicirali materialno pravo.

5. Procesno relevantna dejstva v tej zadevi so: - sodbo okrajnega sodišča je prejel odvetnik 30. 5. 2014, obsojena M. N. pa 7. 6. 2014; - pritožba je datirana na dne 22. 6. 2014 in naslovljena na Okrajno sodišče v Ljubljani; - iz potrdila o oddaji pošiljke izhaja, da je bila pritožba priporočeno poslana po pošti dne 23. 6. 2014, na naslov Okrajno sodišče v Ljubljani, Tavčarjeva 8, Ljubljana; - pisanje je bilo vrnjeno odvetniku v Koper z oznako „da je naslovnik neznan“; - 1. 7. 2014 je zagovornik vložil zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, v kateri pojasnjuje, da je pritožbo pravočasno oddal na pošti, vendar pa je administratorka napisala napačen naslov Okrajnega sodišča v Ljubljani in sicer namesto pravilnega naslova Mali trg 6, oziroma Miklošičeva 10, naslov Tavčarjeva 8; - okrajna sodnica je dne 26. 1. 2015 dala odredbo za izdelavo predložitvenega poročila v zvezi s pritožbo zagovornika zoper sodbo, pri čemer je odredila še, da se pod opombo navede, da se šteje pritožba sodišče pritožbo kot pravočasna v skladu z določilom člena 87/5 ZKP; - sodnik poročevalec pritožbenega sodišča je dne 18. 2. 2015 zadevo vrnil na okrajno sodišče, da naj to izdela ustrezen sklep glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje ter zadevo, odvisno od vsebine sklepa iz 90. člena ZKP ponovno predloži z novim predložitvenim poročilom na višje sodišče; - okrajno sodišče je zatem izdalo sklep, s katerim je predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo (sklep je bil odpravljen 16. 2. 2016); - z izpodbijano odločitvijo pa je pritožbeno sodišče kot rečeno pritožbo zoper sodbo zavrglo kot prepozno, pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa zavrnilo kot neutemeljeno.

6. Navedeno pomeni, da je obsojenkin zagovornik odvetnik R. D. pravočasno po pošti oddal pritožbo, da je bila pritožba naslovljena na stvarno in krajevno pristojno sodišče, le, da je bil na kuverti napisan napačen naslov in sicer Tavčarjeva 8, Ljubljana, ne pa Mali trg 6, kot je pravilni naslov tega sodišča. 7. Predmet presoje Vrhovnega sodišča je torej, ali je glede na navedena pravno relevantna dejstva sodišče pravilno uporabilo pravo in pritožbo kot prepozno zavrglo, ali gre za očitno pomoto vložnika, ki bi pomenila, da se pritožba, ki je bila znotraj roka poslana nepristojnemu sodišču šteje kot pravočasna.

8. Po določbi petega odstavka 87. člena ZKP se vloga, ki je vezana na rok zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika poslana pravočasno nepristojnemu sodišču pred potekom roka šteje za pravočasno, če tudi je bila pristojnemu sodišču vročena po poteku roka. Pojem besede „nevednost“ se nanaša na poznavanje predpisov, zato se ne more uporabiti glede prava veščih oseb - državnega tožilca, zagovornika in pooblaščenca oškodovanca (odvetnika)(1). Glede očitne pomote, ki se lahko nanaša na kakršnokoli drugo vprašanje (torej ne na pravna vprašanja) pa velja, da se lahko pripeti vsakomur, tudi pravno kvalificiranemu vložniku.

9. Glede pojma očitnosti je precedenčnega pomena sklep Ustavnega sodišča Up 62/96 z dne 11. 4. 1996, kjer je Ustavno sodišče v 11. točki obrazložitve med drugim zapisalo: „očiten pomeni takšen, ki ga ni mogoče ovreči ali omajati niti po vsestranskem preizkusu, ker vse okoliščine, zdrava pamet in vse izkušnje, brez dokazovanja in brez možnosti nasprotnega utemeljevanja izključujejo vsako možnost drugačnega sklepa. Prima facie pa pomeni takšen, kakršen se ugotovi na prvi pogled, še ne dovolj zanesljivo: verjetno izkazan.“ Tem kriterijem, pa po presoji Vrhovnega sodišča vsekakor ustrezajo ugotovljena procesno relevantna dejstva in sicer, da je bila vloga naslovljena na stvarno in krajevno pristojno sodišče - Okrajno sodišče v Ljubljani, le da je prišlo do pomote pri naslovu. Gre za očitno pomoto, saj kakršnihkoli drugih razlogov za to, da ni napisan pravilen naslov ne po zdravi pameti in ne po izkušnjah ni mogoče najti. Pritrditi pa je treba tudi nadaljnjim trditvam vložnika, da izpodbijana odločitev odstopa od dosedanje sodne prakse, ne samo kazenskega temveč tudi drugih oddelkov Vrhovnega sodišča (glej odločbe VS RS II Ips 48/2013, I Up 334/2014 itd.). Glede na vse navedeno bi moralo pritožbeno sodišče skladno z določilom petega odstavka 87. člena ZKP pritožbo šteti kot pravočasno in jo vsebinsko obravnavati. S tem, ko tega ni storilo, ni kršilo samo določbe petega odstavka 87. člena ZKP, temveč tudi obsojenki pravico do pritožbe.

10. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sklep pritožbenega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje.

(1) Glej Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, mag. Štefan Horvat, stran 201.