Jedro

Kršitev pravil so sestavni del nogometne igre, zato je o protipravnosti kršitve mogoče govoriti šele takrat, ko je prekršek storjen na posebno predrzen ali nešporten način, pri čemer je odločilna tudi potrebna skrbnost poškodovalca. Nedopustnost ravnanja ni podana le pri namernem poškodovanju drugega igralca, temveč tudi v primeru grobe kršitve pravil igre oziroma posebej predrzne ali nešportne poteze. Pri presoji ravnanja, ki meji med dovoljenim bojem za žogo in nedovoljeno kršitvijo, je ključna presoja, ali je igralec štartal na žogo ali je imel realno možnost pridobiti jo v posest.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen (glede škode, ki mu je nastala pri igranju nogometa na Policijskih igrah dne 18.5.2007) in sicer na podlagi 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odgovornost delodajalca za škodo, ki jo tretji osebi povzroči delavec pri delu oziroma v zvezi z delom.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba najprej opozarja, da V.B. nikoli ni bil delavec tožene stranke, niti v času Policijskih iger, ko je s tožnikom igral nogomet. Nadalje pritožba meni, da V.B. ni igral protipravno, saj tožnika ni namerno poškodoval, pač pa je štartal na žogo, kamor je bil usmerjen tudi njegov udarec, ker pa je zamudil, je prišlo do fizičnega kontakta s tožnikom. S takšnim načinom odvzemanja žoge je V.B. sicer storil prekršek, njegov namen pa ni bil zadeti tožnika oziroma ga poškodovati. Takšno je bilo tudi mnenje nogometnega sodnika M.P., ki je izpovedal, da se tak prekršek (štart od zadaj na nasprotnega igralca z brco v igralca) kaznuje bodisi z rumenim bodisi z rdečim kartonom in sicer glede na intenziteto samega udarca, pri tem pa sam konkretnega dejanja V.B. ni zaznal kot takšnega, da bi bilo storjeno s prekomerno silo oziroma intenziteto in bi kot takšno zahtevalo kaznovanje z rdečim kartonom. Po mnenju pritožbe je bila ocena intenzitete udarca nogometnega sodnika pravilna, saj tudi nihče od udeleženih ni imel pomislekov o sojenju nogometnega sodnika. Pritožba opozarja, da so prekrški sestavni del nogometne igre, običajni so tudi telesni kontakti, posledično pa tudi nastanek poškodb. Tožnik ni izkazal, da ga je V.B. brcnil v stegno, prav tako se niti V.B. ne spominja, s katerim delom svojega telesa je brcnil tožnika. Ravnanje V.B. ni presegalo okvirov običajne in pričakovane skrbnosti udeležencev nogometne igre, zagotovo pa dejanje ni bilo storjeno na posebno predrzen način ali ob posebno grobi igri, saj je šlo za poskus odvzeti žogo nasprotniku, ki se je končala s poškodbo soigralca. Takšnega mnenja je bil tudi izvedenec, ki je bil mnenja, da je bila odločitev nogometnega sodnika pravilna, poleg tega pa tudi ni z gotovostjo ugotovil dejstva, da je V.B. štartal na tožnika in ne na žogo oziroma je dopustil možnost, da je V.B. štartal na žogo, zadel pa tožnika, poleg tega pa je ocenil, da v konkretnem primeru štart V.B. ne pomeni grobe kršitve oziroma odstopa od pravil nogometne igre. Pritožba nadalje navaja, da sama poškodba ni merilo drznosti dejanja, temveč je potrebno ocenjevati samo ravnanje tistega, ki drugega poškoduje. Za grobo kršitev pravil nogometne igre bi šlo po mnenju pritožbe le v primeru, če bi bil prekršek storjen z naklepom (direktnim ali vsaj eventualnim), ki pa v predmetni zadevi ni bil podan. Pritožba nazadnje sodišču prve stopnje še očita, da v obrazložitvi ni pojasnilo, kateri dokazi so pripeljali do odločitve, da je V.B. grobo kršil pravila igre in ravnal posebno predrzno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena niti z očitanimi, niti z ostalimi bistvenimi kršitvami postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo (drugo odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Odškodninsko odgovornost tožene stranke, pri kateri je imelo Ministrstvo RS za notranje zadeve (MNZ) kot organizator policijskih iger zavarovano odgovornost, je tako sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je bil (oziroma je še) V.B. v času škodnega dogodka zaposlen pri zavarovancu tožene stranke (MNZ), ki je kot delodajalec odgovoren za škodo, ki jo delavec povzroči tretji osebi pri delu oziroma v zvezi z delom. Prav tako pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da v konkretni zadevi ni šlo za običajen prekršek V.B. nad tožnikom, pač pa za posebej grobo kršitev pravil nogometne igre, pri čemer je sodišče prve stopnje celovito ocenilo vse izvedene dokaze in na njihovi podlagi prepričljivo ugotovilo obstoj protipravnosti kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti.

Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje pravilnemu izhodišču prvostopenjskega sodišča, da so kršitve pravil sestavni del nogometne igre, zato je o protipravnosti kršitve mogoče govoriti šele takrat, ko je prekršek storjen na posebno predrzen ali nešporten način, pri čemer je odločilna tudi potrebna skrbnost poškodovalca. Neutemeljena so pritožbena opozorila, da je o posebej grobi kršitvi pravil nogometne igre mogoče govoriti le v primeru, ko nasprotni igralec deluje z naklepom. Nedopustnost ravnanja namreč ni podana le pri namernem poškodovanju drugega igralca, temveč tudi v primeru grobe kršitve pravil igre oziroma posebej predrzne ali nešportne poteze.

Presoja, ali je v konkretnem primeru šlo za posebej grobo kršitev pravil nogometne igre, je prepuščena sodišču, ki mora celovito presoditi vse izvedene dokaze. V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče svojo oceno, da je V.B. ravnanje preseglo dopuščeno mejo običajnih športnih prekrškov, oprlo tako na samo dinamiko storjenega prekrška (pri čemer za pritožbo ni sporno, da je V.B. na tožnika štartal od zadaj in ga zadel v stegno desne noge, medtem ko se je žoga nahajala na tleh ob tožnikovi levi nogi), hitrost in intenzivnost udarca (ki ju je sodišče prve stopnje ugotovilo glede na posledico - takojšen padec tožnika in nezmožnost nadaljevati z igro zaradi poškodbe), izrečeno kazen za storjeni prekršek (opomin oziroma rumeni karton) in mnenje sodnega izvedenca. Slednji je sicer res ocenil, da v konkretnem primeru zelo verjetno ni šlo za grobo kršitev pravil nogometne igre, pri čemer pa je izhajal iz kazni, ki jo je V.B. izrekel nogometni sodnik ob storjenem prekršku. Ker pa presoja protipravnosti ni stvar nogometnega sodnika oziroma izvedenca, pač pa sodišča, pri čemer je kazen, izrečena s strani nogometnega sodnika za storjeni prekršek, zgolj eden izmed elementov te presoje(1), pritožbeno sklicevanje na ta del izvedenskega mnenja ne more biti uspešno. Predvsem je pomembno mnenje izvedenca, da je v primeru takšnih štartov od zadaj gotovo, da bo igralec s svojo potezo zadel nasprotnega igralca in morda tudi žogo. Ker je pri presoji ravnanja, ki meji med dovoljenim bojem za žogo in nedovoljeno kršitvijo ključna prav presoja, ali je igralec štartal na žogo in ali je imel realno možnost pridobiti jo v posest(2), je upoštevaje samo dinamiko prekrška in mnenje sodnega izvedenca povsem pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je (oziroma bi se) V.B. moral zavedati, da bo ob takem prekršku zadel tožnika, nato pa morda tudi žogo. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje je še toliko bolj prepričljiv spričo nespornega dejstva, da je V.B. pravila nogometne igre dobro poznal (saj je nogomet igral že od svojega 6. leta dalje za različne primorske klube od druge do četrte lige), zato je potrebno pričakovano stopnjo njegove skrbnosti presojati s strožjimi merili, kot če bi šlo za osebo, ki nogometnih pravil sploh ne pozna.

Upoštevaje zgoraj obrazloženo se izkažejo kot povsem neprepričljive pritožbene trditve, da je bil udarec V.B. usmerjen proti žogi, da pa je V.B. zamudil in je zaradi tega prišlo do fizičnega kontakta med njim in tožnikom, glede na mesto in intenziteto poškodbe pa je prav tako neuspešno tudi pritožbeno navajanje, da tožnik ni izkazal, da ga je V.B. brcnil v stegno ter da se niti V.B. ne spominja, s katerim delom svojega telesa je udaril v tožnika.

Pritožba torej ni uspela izpodbiti pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen, saj ni izpodbila prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da je V.B. grobo kršil pravila nogometne igre in ni ravnal s skrbnostjo povprečnega nogometaša, zaradi česar je sodišče prve stopnje njegovo ravnanje ocenilo kot protipravno. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe zajema tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.

op. št. 1: zaradi česar pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da nihče od udeleženih ni imel pomislekov glede pravilnosti sojenja nogometnega sodnika na sporni nogometni tekmi, nima take teže, kot mu ga skuša pripisati pritožba op. št. 2: tako tudi VSL sodba II Cp 3900/2010